Kazalec prikazuje pretekle izpuste toplogrednih plinov
(ogljikovega dioksida (CO₂), metana (CH₄), didušikovega
oksida (N₂O) in F-plinov). Razdeljeni so na izpuste neenergetskega
izvora in izpuste energetskega izvora, ki so podrobneje analizirani. Kazalec
prikazuje tudi ciljne izpuste po Kjotskem protokolu v obdobju 2008-2012 ter
ciljne izpuste za leto 2020 po odločbi 406/2009 Evropske komisije.

Izpusti energetskega izvora so posledica zgorevanja goriv v
proizvodnji električne energije in toplote, predelovalnih dejavnostih in
gradbeništvu, prometu ter gospodinjstvih in storitvah[1]. Poleg teh so upoštevani tudi izpusti, ki ne nastajajo neposredno zaradi izgorevanja goriv, so pa z energijo povezani in sicer t.i. ubežne emisije, ki nastajajo pri pridobivanju premoga (premogovniki), transportu in distribuciji zemeljskega plina ter razžveplanju dimnih plinov iz termoelektrarn.

Raba energije je v Sloveniji največji vir izpustov
toplogrednih plinov. Leta 2012 je prispevala 82,4 % vseh izpustov v Sloveniji.
V obdobju 1986-1992 so se izpusti toplogrednih plinov energetskega izvora
zmanjševali, temu je sledilo, če zanemarimo zmanjšanje po vrhu sredi
devetdesetih zaradi bencinskega turizma, dolgo obdobje naraščanja. Posledica
tega je bila, da so bili izpusti leta 2008 za 9,4 % višji kot leta 1986. Leta
2009 so se občutno zmanjšali, kar lahko v daleč največji meri pripišemo
gospodarski krizi, saj so se zlasti zmanjšali izpusti iz prometa ter
predelovalnih dejavnosti in gradbeništva. Minimalna rast izpustov je bila
zabeležena v letih 2010 in 2011, leta 2012 pa so se izpusti zmanjšali na
15.580 kt CO2 ekv. Glede na leto 1986 so bili leta 2012 izpusti nižji
za 3,2 %, glede na leto prej pa prav tako za 3,2 %. Zanimiva je
primerjava gibanja izpustov TGP iz energetskih virov z gibanjem bruto domačega
proizvoda in oskrbe z energijo, ki pokaže ali je bil dosežen razklop rasti
BDP-ja in izpustov ter kaj je vplivalo na razklop. Analiza je pokazala, da je
bil razklop dosežen, zlasti se je to dogajalo v obdobju 2001-2007 kot posledica
strukturnih sprememb ter učinkovitejše rabe energije. Zmanjšanje deleža fosilnih
virov energije je na izpuste pomembneje vplivalo po letu 2009 (primerjava
oskrbe z energijo in izpustov). Izpusti iz neenergetskih virov so se v obdobju
1986-2012 zmanjšali za 18,8 %, pri čemer so se v letu 2012 zmanjšali za 1,1 %.
Skupni izpusti so se leta 2012 zmanjšali za 2,8 % in so znašali 18.911 kt CO2
ekv, kar je najmanj po letu 2000.

V izpustih toplogrednih plinov energetskega izvora je imel
leta 2012 največji delež CO2 (96%), katerega glavni vir je proizvodnja
električne energije in toplote, sledi promet. CH4 je predstavljal 3 %, glavni
vir je rudarstvo, pomemben pa je tudi prispevek zgorevanja lesa v široki rabi.
N2O je prispeval 1 %, glavni vir je promet. Izpusti CO2 so se v obdobju
1986-2012 zmanjšali za 2,0 %, izpusti CH4 za 30,8 %, izpusti N2O pa za 12,3
%.

Največji vir izpustov energetskega izvora je proizvodnja
električne energije in toplote z 41 % leta 2012. Drugi zelo velik vir je promet
s 37 %, delež katerega se povečuje. Gospodinjstva in storitveni sektor skupaj
prispevajo 11 % ter industrija prav tako 11 %.

Promet predstavlja najbolj problematičen sektor, saj so
bili izpusti leta 2012 za 185,0 % višji kot leta 1986. Povečanje je posledica
porasta števila vozil, prevoženih kilometrov ter hitrosti, zmanjšanja deleža
javnega prometa in prometa po železnicah, pomemben pa je tudi vpliv tranzitnega
prometa (zlasti v letih po vstopu Slovenije v EU). V obdobju 2000-2008 je raba
energije v prometu naraščala, zlasti izrazito med letoma 2005 in 2008. Leta
2008 so bili izpusti kar za 204,0 % višji kot leta 1986. Leta 2009 so se izpusti
močno znižali, znižanje pa se je nadaljevalo tudi leta 2010. Leta 2011 in 2012
so se izpusti zopet povečali, zlasti izrazito leta 2011. Po letu 2004 je
gibanje izpustov v veliki meri krojil tranzitni promet skozi Slovenijo,
povečanje katerega se je, kot posledica povečanja tranzitnih tokov, zlasti ob
širitvah EU, zaradi nižjih cen goriv glede na okoliške države neposredno
odrazilo na višjih količinah prodanih pogonskih goriv v državi. Ob tem je
potrebno poudariti, da tranzitni promet ni edini krivec za višje izpuste, saj
Slovenija v prometu ni izvajala ukrepov, ki so bili navedeni v operativnem
programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (MKO, 2012). Zmanjšanje
izpustov leta 2009 je posledica gospodarske krize in tudi višjih cen pogonskih
goriv v Sloveniji glede na ostale države. Leta 2010 so bile cene goriv prav
tako višje kot v sosednjih državah, leta 2011 pa se je cenovno razmerje zopet
spremenilo v korist Slovenije.

Izpusti iz proizvodnje električne energije in toplote so
bili leta 2012 za 11,3 % nižji kot leta 1986 zaradi izboljšanja izkoristka
termoelektrarn, zamenjave tekočih in trdnih goriv s plinastimi ter tudi
sosežiga lesne biomase, v zadnjih letih pa tudi zaostrenih razmer na trgu
električne energije. Glede na leto 2011 so se emisije zmanjšale za 4,2 %.
Večjega prestrukturiranja dejavnosti oskrbe z električno energijo ni bilo.

Izpusti iz industrije in gradbeništva so se v obdobju
1986-2012 najbolj zmanjšali, za 62,8 %. Zmanjšanje je posledica
prestrukturiranja industrije v začetku devetdesetih in zamenjave goriv:
znižanje porabe tekočih in trdnih goriv ter rast porabe plinastih, in
gospodarske krize, ki je vplivala na rabo energije po letu 2008. V obdobju
1986-2008 so se izpusti zmanjšali za 47,7 %, leta 2012 pa so bili glede na leto
2008 nižji za 29,0 %. Rast izpustov v letih 2003-2006 je bila posledica večje
proizvodnje v predelovalnih dejavnostih ob nespremenjeni strukturi gospodarstva
– velik delež energetsko intenzivnih panog (proizvodnja cementa in apna,
proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov, papirna industrija, itd.) ter vzpona
gradbeništva. Zmanjšanje izpustov leta 2007 je posledica strukturnih sprememb v
industriji (zmanjšanje deleža energetsko intenzivnih panog v dodani vrednosti),
izrazitega zmanjšanja intenzivnosti rabe energije ter tudi rasti rabe
električne energije. V zadnji četrtini leta 2008 se je pričel čutiti vpliv
gospodarske krize, zaradi česar je bila poraba energije v industriji leta 2008
nižja kot leto prej. Gospodarska kriza se je nadaljevala in vplivala na slabše
poslovanje podjetij in s tem nižje izpuste v letih 2009 - 2012.

V sektorju druga področja (gospodinjstva in storitvene
dejavnosti) so se v letu 2012 izpusti znižali za 12,0 %, kar je predvsem
posledica občutnega zmanjšanja rabe kurilnega olja. Izpusti iz tega sektorja se
z občasnimi prekinitvami zmanjšujejo od leta 1999, zlasti intenzivno po letu
2010, ko raba kurilnega olja hitro pada. Vzrokov za zmanjšanje izpustov je več:
izboljšanje izolacije stavb in zamenjav stavbnega pohištva, zamenjava goriv,
sprememba obnašanja itd.. Glede na leto 1986, so bili izpusti leta 2012 nižji
za 27,9 %, glede na leto 1999 pa celo za 48,7 %.

Ministrstvo pristojno za okolje je za dosego Kjotskega
cilja leta 2004 pripravilo prvi Operativni program zmanjševanja izpustov
toplogrednih plinov. Rast izpustov se do leta 2008 ni ustavila. Analiza
izvajanja operativnega programa je pokazala, da je bilo izvajanje ukrepov
nezadovoljivo in zato je bil leta 2009 sprejet nov Operativni program, ki je vseboval
pregled ukrepov z jasnimi pristojnostmi po ministrstvih in roke za izvedbo
ukrepov ter tudi nabor kazalcev po ukrepih, kar je omogočalo enostavnejše
spremljanje izvajanja. Spremljanje izvajanja programa je bilo v letih 2010-2012
v pristojnosti službe vlade za podnebne spremembe, ki je pripravila tri
poročila. Leta 2012 je bila služba ukinjena njene naloge pa je prevzelo
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. V zadnjem poročilu, ki analizira izvajanje
v letu 2011 je prevladovala ocena delno zadovoljivo izvajanje ukrepov (15),
nezadovoljivo oceno pa so prejeli štirje ukrepi med 24. Glede na predhodno
poročilo se je za ena zmanjšalo število ukrepov, ki se izvaja zadovoljivo, in
prav tako za ena povečalo število ukrepov, ki se izvajajo nezadovoljivo. Največ
nezadovoljivo izvajanih ukrepov je na področju prometa (MKO, 2012). V osnutku Operativnega
programa zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 je bila narejena
analiza izvajanja ukrepov prejšnjega operativnega programa še za leto 2012.
Ugotovljeno je bilo, da se je pet ukrepov izvajalo zadovoljivo, štirje pa
nezadovoljivo, ostali so se izvajali delno zadovoljivo. Osnutek vsebuje tudi finančno
analizo ukrepov, ki je pokazala, da bi pri nekaterih ukrepih z bolj pametnim
financiranjem (večji finančni vzvod) lahko dosegli mnogo večje učinke. Še ena
zanimiva ugotovitev analize pa je, da je obseg subvencij tekočim in trdnim
fosilnim gorivom (npr. vračilo trošarin pri tekočih pogonskih gorivih) 
presegel obseg subvencij za zmanjšanje izpustov TGP (MKO, 2014).

Na zmanjšanje izpustov TGP močno vpliva sistem trgovanja s
pravicami do izpustov TGP, ki ga je EU uvedla leta 2005 na podlagi Direktive 2003/87/ES.
Trgovanje samo neposredno ne omogoča zmanjševanja izpustov, omogoča pa
udeležencem, da ga dosežejo na stroškovno najugodnejši način. Eden od elementov
sistema v obdobju 2005-2012 je bil podelitev brezplačnih pravic z državnimi
načrti razdelitve emisijskih kuponov, kjer z določanjem višine podeljenih
kuponov, države članice, zavezance EU-ETS spodbujajo k izvedbi ukrepov
zmanjšanja izpustov TGP. Pri doseganju Kjotskega cilja se je v izpustih
upoštevala količina podeljenih kuponov v obdobju 2008-2012, torej so bili
izpusti zavezancev EU-ETS v Sloveniji omejeni na največ 8.299 kt CO2, ob
upoštevanju predvidenih pravic za nove vstope (MOP, 2007). Dejansko je bilo v
obdobju podeljenih pravic za izpuste v višini 8.226 kt CO2 ekv.
Če so zavezanci izpustili več, se je to štelo v emisijsko bilanco države, v
kateri so bili dodatni kuponi kupljeni. Iz tega se lahko izračuna Kjotski cilj
za vire, ki niso bili vključeni v EU-ETS, ki znaša 11.824 kt CO2 ekv. Slovenija
je z uvedbo sistema EU-ETS na doseganje kjotskega cilja lahko vplivala samo z
izvajanjem ukrepov, ki so vplivali na izpuste virov, ki niso vključeni v
EU-ETS.

Po letu 2012 je obseg pravic v sistemu EU-ETS določen na
nivoju EU. Celoten obseg pravic se do leta 2020 zmanjšuje z letno stopnjo
1,74 %. Del pravic so stacionarni viri dobili brezplačno, del pa jih bodo
morali kupiti na avkcijah. Delež pravic, ki jih bodo morali viri kupiti na
avkcijah, je odvisen od tega ali je vir iz panoge, ki je izpostavljena puščanju
ogljika (»carbon leakage«) ter ali je vir industrijski ali spada v
transformacije. Termoelektrarne niso dobile brezplačnih pravic z nekaterimi
izjemami, industrijski viri pa so dobili določen delež brezplačnih pravic,
obseg katerih se z leti zmanjšuje, pri čemer so bile panoge, ki so izpostavljene
puščanju ogljika upravičene do večjega deleža brezplačnih pravic. EU-ETS deluje
na principu, da mora zavezanec konec leta predložiti pravice, ki odgovarjajo
količini izpustov v tem letu. (Evropska komisija, 2014).

Leta 2012 so izpusti virov, ki niso vključeni v EU-ETS,
znašali 11.300 kt CO2 ekv. Energetski viri so prispevali 75 %, daleč
najpomembnejši sektor pa je promet, ki je prispeval kar 51 % izpustov. V
obdobju 2008-2012 so povprečni letni izpusti znašali 11.576 kt CO2
 ekv, kar je 248 kt CO2 ekv manj od cilja. Iz tega sledi, da je
Slovenija dosegla Kjotski cilj.

Z letom 2012 se zgodba o zmanjševanju izpustov TGP ne bo
zaključila, ampak se bo okrepila, saj je EU za leto 2020 že sprejela ambiciozen
cilj zmanjšanja izpustov TGP za 20 % glede na izhodiščne izpuste leta 1990.
Cilj, 20 % zmanjšanje izpustov, je razdeljen na 21 % zmanjšanje izpustov
zavezancev v sistemu EU-ETS (EU, 2009a) ter na cilje za države članice za vire
zunaj ETS opredeljene v Odločbi 2009/406/ES (EU, 2009). Za Slovenijo je cilj po
odločbi manj kot 4-odstotno povečanje izpustov preostalih virov glede na leto
2005 (EU, 2009). Ta cilj je bil z izvedbenimi odločbami preveden v absolutne
cilje za obdobje 2013-2020. Leta 2013 izpusti virov neETS v Sloveniji ne bodo
smeli presegati 11.937 kt CO2 ekv, leta 2020 pa 12.117 kt
CO2 ekv, cilji v vmesnih letih pa sledijo linearni interpolaciji med tema
letoma. V letu 2011 je Evropska komisija objavila načrt za doseganje
nizkoogljičnega gospodarstva do leta 2050, kar pomeni, da se bodo izpusti do
tega leta znižali za 80-95 % v EU kot celoti (Evropska komisija, 2011). Trenutno
poteka oblikovanje EU ciljev za leto 2030. V predlogu paketa je cilj, da EU do
leta 2030 izpuste TGP v neETS zmanjša za 30 % glede na leto 2005, izpuste
virov v ETS pa za 43 %.

Izpusti iz virov, ki niso vključeni v EU-ETS, so bili leta
2012 v Sloveniji za 5,3 % nižji od ciljne vrednosti za leto 2013.