Kazalec prikazuje gibanje izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji, glavne vire izpustov (po kategorijah in sektorjih) ter primerjavo z državami Evropske unije (EU-28). Izpusti so prikazani v Gg CO₂ ekv.

Med toplogredne pline, ki jih spremljamo v okviru emisijskih evidenc uvrščamo ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), di-dušikov oksid (N₂O), F-pline, kot so delno fluorirani ogljikovodiki (HFC), popolno fluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF₆). Izpuste toplogrednih plinov izračunavamo v skladu z IPCC metodologijo, ki omogoča mednarodno primerljivost podatkov. Izpusti se računajo za naslednje vire: promet, energetika, industrijski procesi in uporaba proizvodov, goriva v industriji, goriva v gospodinjstvih in komercialni rabi, kmetijstvo in odpadki.  Posebno kategorijo predstavlja raba in spremembe rabe zemljišč in gozdarstvo.

Države EU so dosegle cilje Kjotskega sporazuma, saj so zmanjšale izpuste TGP za več kot 20 %. Cilj so celo presegle za 13 %, saj je zmanjšanje izpustov znašalo 34 % glede na izhodiščno leto 1990. Izpuste so v tem obdobju najbolj znižale Romunija, Estonija in Litva- vse so dosegle 65 % zmanjšanje. Na drugi strani pa so nekatere članice izpuste povečale,  to so Irska Avstrija in Ciper. Slovenija je v tem obdobju dosegla 20 % zmanjšanje. Z izjemo leta 2017 so države EU vsako leto dosegle zastavljen cilj. K dobrim rezultatom je pripomoglo tudi dejstvo, da so bile države v letih 2019 in 2020 še posebej uspešne pri zmanjševanju emisij, med drugim tudi zaradi pandemije Covid-19.

Skupni izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji so leta 2020 dosegli 15.851 Gg (gigagram= 1000 ton ali kiloton) ekvivalenta CO₂. To je 22,5 % pod vrednostjo v izhodiščnem letu 1986 in 7,2 % manj kot v letu 2019. K znižanjem izpustov je največ prispevala manjša poraba goriv v prometu in sicer so se izpusti glede na predhodno leto znižali za 1.050 Gg ekvivalenta CO₂  (-18,7 %). V skupnem deležu izpustov TGP ima v Sloveniji največji prispevek CO₂ (v letu 2020 kar 81,2 %). CO₂ nastaja predvsem pri zgorevanju goriva in iz industrijskih procesov. Sledi metan (11,9 %), ki večinoma izvira iz odpadkov in kmetijstva, ter didušikov oksid (4,9 %), ki prav tako nastaja večinoma v kmetijstvu. Opazni so tudi izpusti didušikovega oksida iz cestnega prometa Izpusti F-plinov, med katere sodijo fluorirani ogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF₆), so zelo majhni, vendar zaradi visokega toplogrednega učinka njihov prispevek k segrevanju ozračja ni zanemarljiv (2,0 %).

V Sloveniji so v letu 2020 gozdovi prekrivali več kakor 58 % površine in so pomemben vir zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, kljub temu da niso upoštevani v obračunu izpustov do leta 2020. V obdobju 2014-2018 se je kot posledica naravnih ujm in napadov podlubnikov, posek povečal za okoli 50% in celoten sektor je postal vir izpustov. V zadnjih dveh letih se je stanje gozdov izboljšalo in v letu 2020 so bili odvzemi CO₂ podobni kot v izhodiščnem letu.

Za doseganje ciljev EU do leta 2020 je pomembna delitev na izpuste, ki so vključeni v ETS in na tiste izven ETS. Izpusti znotraj ETS, kamor so vključeni vsi večji proizvajalci elektrike in toplote ter vsa energetsko potratna industrija, se nižajo zaradi zmanjševanja razpoložljivih emisijskih kuponov, ki so vsako leto na razpolago na dražbah. V letu 2020 so se izpusti iz teh naprav v Sloveniji znižali za 9,8 % glede na predhodno leto.

Za Slovenijo so predvsem pomembni izpusti, ki niso vključeni v emisijsko trgovanje in na katere države zato lahko vplivajo z ukrepi in politikami na teh področjih. Ti izpusti ne smejo preseči dodeljenih količin izpustov iz Odločbe št, 406/2009 in Sklepa št, 634/2013. Za Slovenijo je ta omejitev v letu 2020 12,307 Gg CO₂ ekv. Slovenski izpusti v tem letu so bili 9.756 Gg CO₂ ekv., kar je 20,7 % manj od najvišjih dovoljenih izpustov za to leto.

Med sektorji izven ETS je najpomembnejši promet, ki je v letu 2020 prispeval 47,0 % teh izpustov. Znotraj prometnega sektorja večino izpustov prispeva cestni promet, v letu 2020 več kot 99 %. Izpusti iz prometa so močno naraščali do leta 2008, ko so bili že 39,9 % višji kot v 2005. Z nastopom gospodarske krize so v letu 2009 močno upadli in nato znova narasli v letih 2011 in 2012. V obdobju 2013–2015 so se izpusti iz prometa ponovno nekoliko zmanjšali, kar je možno pripisati večji okoljski ozaveščenosti ter rabi trajne mobilnosti, vendar pa so predvsem zaradi povečane gospodarske rasti, izpusti do leta 2019 znova porasli. V letu 2020 so se izpusti iz prometa sicer znižali za kar 18,7 % glede na predhodno leto, vendar so bili še vedno za 4,0% višji  kot leta 2005. NIzrazito znižanje izpustov v letu 2020 je predvsem posledica velikega zmanjšanja prometne aktivnosti zaradi sprejetih ukrepov ob epidemiji COVID-19, v manjši meri pa tudi zaradi upočasnitve rasti domačega potniškega in tovornega prometa, povečanja učinkovitosti vozil ter povečanja deleža biogoriv v pogonskih gorivih v prometu.

Naslednji pomemben vir je kmetijstvo, ki je prispevalo 17,7 % izpustov. Izpusti iz tega sektorja se iz leta v leto le malo spreminjajo in so bili v letu 2020 podobni, kot v prejšnjem letu in kot v letu 2005. Zmanjšanje izpustov v tem sektorju kljub ukrepom ni opazno, saj se kompenzira z višjimi izpusti zaradi povečane pridelave govejega mesa in mleka.

S 13,8 % deležem so izpusti zaradi rabe goriv v gospodinjstvih in v komercialno-institucionalnem sektorju tretji najpomembnejši vir izven ETS. Ti izpusti so bili v letu 2020 podobni kot leto poprej, vendar kar za polovico nižji kot leta 2005. Na to zmanjšanje v zadnjih letih precej vplivajo bolj mile zime, pa tudi izboljšana izolacija stavb in povečana raba lesa za ogrevanje, saj se izpusti CO₂ iz biomase ne upoštevajo.

Vsi ostali viri, ki še prispevajo k izpustom izven ETS so: preostala raba goriv v industriji (7,1 %) in preostali procesni izpusti (5,1 %), ravnanje z odpadki (4,3 %), ter drugo (ubežne emisije, preostanek energetike …) (5,2 %).

Prvo ciljno obdobje Kjotskega protokola je trajalo od leta 2008 do 2012. Z letom 2013 se je začelo drugo obdobje, ki se bo končalo leta 2020. Kjotski protokol trenutno pokriva manj kot tretjino izpustov toplogrednih plinov. Najhitreje se izpusti povečujejo v hitro rastočih gospodarstvih držav v razvoju in brez njihovega sodelovanja ni mogoče zaustaviti globalnega segrevanja.

V Parizu se je decembra 2015 na podnebni konferenci zbralo 195 držav, ki so sprejele univerzalni, pravno zavezujoči dogovor za zaustavitev globalnega segrevanja. Sporazum predvideva prehod v nizkoogljično družbo na globalni ravni, ekstremno zmanjšanje porabe fosilnih goriv in zvišanje povprečne temperature za največ 2 ^oC glede na predindustrijsko dobo. Dogovor je stopil v veljavo 4. novembra 2016 in bo omejeval izpuste po letu 2020.

Politika podnebnih sprememb, ki jo vodi Evropska unija, pa je ambiciozno začrtana, in velja za vse države članice EU, Sprejeti cilji so naslednji:

• EU mora do leta 2020 zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 20 %,
• povečati porabo obnovljivih virov energije za 20 % v končni rabi energije,
• doseči 10 % delež biogoriv kot pogonskih goriv v prometu,
• in za 20 % povečati učinkovitost rabe energije.

Za doseganje obveznosti iz Kjotskega protokola in za 20 % znižanje izpustov TGP je Slovenija uvedla številne ukrepe, s pomočjo katerih bo mogoče doseči predpisano vrednost. Večina ukrepov je opisanih v Operativnem programu za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za obdobje 2013–2020, Poleg omenjenih dokumentov v podporo zmanjšanju izpustov TGP razpolagamo tudi z Nacionalnim akcijskim načrtom za energetsko učinkovitost za obdobje 2008–2016 (Vlada RS, 2008) ter Akcijskim načrtom za obnovljive vire energije za obdobje 2010–2020 (Vlada, 2010). Na nivoju EU obstaja tudi Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (Evropska Komisija, 2011).