KAZALCI OKOLJA

Nahajate se tukaj

Ključno sporočilo
Neutral

Izpusti glavnih onesnaževal zraka iz prometa so se v Sloveniji v zadnjih desetletjih zmanjšali, vendar promet, zlasti cestni promet, ostaja eden najpomembnejših virov onesnaževal zraka. Cestni promet je v letu 2011 prispeval kar 54 % k celotnim izpustom dušikovih oksidov.


HTML Online Editor Sample

Kazalec prikazuje izpuste onesnaževal zraka iz prometa, ki povzročajo zakisovanje, izpuste predhodnikov ozona ter izpuste trdnih delcev. Kazalec zajema vse vrste prometa (cestni promet, železniški promet, letalski promet, promet plovil in ostali necestni promet). Prikazana je struktura izpustov po posameznih snoveh.

Med snovi, ki povzročajo zakisovanje prištevamo: žveplove okside (SOx), dušikove okside (NOx) in amonijak (NH3).

Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega (troposferskega) ozona. Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NOx), ogljikov oksid (CO), metan (CH4) in nemetanske hlapne organske snovi (NMVOC).

Izpuste trdnih delcev delimo na primarne trdne delce PM10 in na sekundarne trdne delce PM10. Primarni trdni delci PM10 so trdni delci s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak (PM10). Med sekundarne trdne delce PM10 oziroma predhodnike trdnih delcev PM10 pa uvrščamo NOx, SOx in NH3, ki se kot posledica fizikalno-kemičnih reakcij preoblikujejo v trdne delce s premerom 10 μm ali manj. 


Grafi

Slika PR08-1: Trend izpustov onesnaževal zraka iz prometa (snovi, ki povzročajo zakisovanje, predhodniki ozona in trdni delci)
Viri: 

Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Državne evidence izpustov toplogrednih plinov, Agencija RS za okolje, 2013

Prikaži podatke
1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999
snovi, ki povzročajo zakisovanje 1000 t ekvivalenta zakisovanja 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1
predhodniki ozona 1000 t ekvivalenta NMVOC 100 91 88 95 98 99 105 97 81 70
delci 1000 t ekvivalenta PM10
snovi, ki povzročajo zakisovanje indeks (1990 = 100) 100 94 90 97 104 89 96 94 80 72
predhodniki ozona indeks (1990 = 100) 100 92 88 95 99 99 105 98 81 70
delci indeks (2000 = 100)
2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009
snovi, ki povzročajo zakisovanje 1000 t ekvivalenta zakisovanja 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1
predhodniki ozona 1000 t ekvivalenta NMVOC 66 64 60 58 53 50 49 50 55 47
delci 1000 t ekvivalenta PM10 28 28 26 26 27 25 26 28 33 27
snovi, ki povzročajo zakisovanje indeks (1990 = 100) 73 73 64 64 66 62 64 69 79 66
predhodniki ozona indeks (1990 = 100) 66 64 60 58 53 50 49 50 56 47
delci indeks (2000 = 100) 100 101 93 93 96 91 94 102 118 98
2010 2011
snovi, ki povzročajo zakisovanje 1000 t ekvivalenta zakisovanja 1 1
predhodniki ozona 1000 t ekvivalenta NMVOC 44 45
delci 1000 t ekvivalenta PM10 26 27
snovi, ki povzročajo zakisovanje indeks (1990 = 100) 63 64
predhodniki ozona indeks (1990 = 100) 45 45
delci indeks (2000 = 100) 94 96
Slika PR08-2: Struktura izpustov onesnaževal zraka iz prometa za leto 2011
Viri: 

Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Državne evidence izpustov toplogrednih plinov, Agencija RS za okolje, 2013

Prikaži podatke
delci* predhodniki ozona** plini, ki povzročajo zakisovanje***
NOx 1000 t ekv. (PM10*, NMVOC**, zakis.***) 24.5 33.96 0.61
PM10 1000 t ekv. (PM10*, NMVOC**, zakis.***) 1.89
NH3 1000 t ekv. (PM10*, NMVOC**, zakis.***) 0.36 0.03
SO2 1000 t ekv. (PM10*, NMVOC**, zakis.***) 0.03 0
CO 1000 t ekv. (PM10*, NMVOC**, zakis.***) 4.52
NMVOC 1000 t ekv. (PM10*, NMVOC**, zakis.***) 6.13
CH4 1000 t ekv. (PM10*, NMVOC**, zakis.***) 0.01
Skupaj 1000 t ekv. (PM10*, NMVOC**, zakis.***) 26.78 44.62 0.64
NOx % 91.48 76.12 94.54
PM10 % 7.05
NH3 % 1.34 5.16
SO2 % 0.12 0.29
CO % 10.13
NMVOC % 13.74
CH4 % 0.01

Cilji

Zmanjšanje celotnih nacionalnih izpustov dušikovih oksidov na 45 tisoč ton, žveplovega dioksida na 27 tisoč ton, nemetanskih hlapnih organskih snovi na 40 tisoč ton in amonijaka na 20 tisoč ton do leta 2010, kot to zahtevata Protokol o zmanjšanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona (Göteborški protokol) h Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (CLRTAP), ter Direktiva 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (direktiva NEC). Nacionalne zgornje meje izpustov ne smejo biti presežene niti po letu 2010. Zakonodaja ne določa mejnih vrednosti izrecno za sektor promet.

Zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v obdobju 2008–2012, med njimi tudi metana, skupno za 8 % glede na izhodiščno vrednost izpustov toplogrednih plinov v letu 1986. Zakonodaja ne določa neposrednega cilja za izpuste toplogrednih plinov v prometu. 


Promet je eden glavnih povzročiteljev izpustov snovi, ki so vzrok za zakisovanje, nastanek prizemnega ozona in delcev. K izpustom v sektorju promet največ prispeva cestni promet. Za večino onesnaževal je ta delež večji od 80%. Med letoma 1990 in 2011 so se izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje znižali za 36 %, predhodnikov ozona za 55 %. Izpusti delcev so se glede na leto 2000 znižali za 4 %. Zmanjšanje izpustov je posledica uvajanja strožjih emisijskih standardov za motorna vozila, obnova voznega parka in nižje vsebnosti žvepla v gorivu. V letih 2009 in 2010 je opazen precejšen upad izpustov v primerjavi z letom 2008, kar je odraz gospodarske krize in s tem posledično manjše porabe goriva. V letu 2011 je opazen ponoven blag porast izpustov v primerjavi z letom 2010, vendar vrednosti izpustov pred obdobjem krize niso bile presežene.

Izpusti SOx NOx in NH3 v atmosfero in njihove naknadne kemične reakcije ter odlaganje v ekosistemih povzročajo zakisovanje prsti in vode. Odlaganje teh snovi povzroča škodo na ekosistemih, stavbah in materialih (korozija). Negativni učinki zakisovanja so odvisni od potenciala zakisovanja za posamezno onesnaževalo in lastnosti posameznih ekosistemov in materialov. Najpomembnejše onesnaževalo v prometu, ki povzroča zakisovanje, je NOx.  Četudi so se izpusti dušikovih oksidov iz prometa v obdobju 1990–2011 zmanjšali za 25 %, so k celotnemu zakisovanju v letu 2011 prispevali kar 95 %. NOx in NH3 povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodah (evtrofikacija).

K nastanku prizemnega ozona prispevajo izpusti NOx, NMVOC, CO in CH4, ki vstopajo v zapletene fotokemične reakcije v spodnjih plasteh atmosfere.NOx, NMVOC, CO in CH4 imenujemo tudi predhodniki troposferskega ozona. Posamezna onesnaževala imajo različen potencial za tvorbo prizemnega ozona. Med snovmi, ki prispevajo k tvorbi ozona so imeli v letu 2011 zopet največji delež dušikovi oksidi (76 %). V Sloveniji je največji vir predhodnikov ozona promet. Koncentracije ozona so odvisne predvsem od vremena v pomladnih in poletnih mesecih, zato imajo izrazito letno nihanje. Poleg tega je pomemben prenos koncentracij ozona preko meja. Za Slovenijo, predvsem Primorsko, je njegov izdatni vir Padska nižina, kjer nastajajo večje količine prizemnega ozona. Prizemni (troposferski) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistemov. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemu pa vplivajo na zmanjšanje pridelka, povzročajo škodo na listih ter znižujejo odpornost na bolezni. Ozon povzroča tudi poškodbe na plastiki in gumi.

Izpusti primarnih delcev PM10 in njihovih sekundarnih predhodnikov (NOx, SOx in NH3) so se v obdobju 2000-2011 zmanjšali za 4 %, predvsem zaradi zmanjševanja izpustov SO2 kot sekundarnega predhodnika PM10. Tudi k izpustom delcev so v letu 2011 največ prispevali dušikovi oksidi (92 %).Posamezna onesnaževala imajo različen potencial za tvorbo sekundarnih delcev.Delci so velika težava v urbanem okolju, in to ne samo pri nas, temveč povsod po Evropi. Vdihavanje delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Zlasti so nevarni manjši delci, ki prodrejo globlje v pljuča.

Cilje izboljšanja kakovosti zraka opredeljuje evropska zakonodaja (Direktiva 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (direktiva NEC)) ter Protokol o zmanjšanju zakisovanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja. Obvladovanje in zmanjševanje izpustov v zrak je tudi cilj Nacionalnega programa varstva okolja (ReNPVO, 2006), ki vsebuje več operativnih programov s podobnimi cilji. Njegov namen je zagotoviti boljšo kakovost zunanjega zraka s postopnim zmanjševanjem izpustov SO2, NOx, NH3  v zrak. Zaradi manjših izpustov bi bilo posledično manj prizemnega ozona, zakisovanja in evtrofikacije. Najpomembnejši ukrepi so zmanjševanje individualnega prometa na urbanih območjih ob hkratnem povečanju deleža uporabe javnega prometa in izboljšanje le-tega, preusmeritev tovornega prometa na železnice in zmanjšanje osebnega potniškega prometa, predvsem na krajših razdaljah v mestih, podražitev parkiranja v mestnih središčih, dosledno kaznovanje za nepravilno parkiranje vozil, sočasno s pocenitvijo in izboljšanjem javnega prometa, povišanje cestnih pristojbin za tovorna vozila, spodbujanje uporabe osebnih vozil, ki manj onesnažujejo okolje, dosledna kontrola učinkovitosti delovanja katalizatorjev, preprečevanje prekomejnega transporta onesnaževanja z doslednim izpolnjevanjem evropskih mehanizmov v skladu z mednarodnimi pogodbami (protokoli in konvencij) in meddržavnim dvostranskim sodelovanjem. 


Podatki za Slovenijo

Cilji so povzeti po:

Protokolu o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (Goeteborški protokol) ter Direktivi 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (NEC Direktiva). Velja za NOx, SOx, NH3, NMVOC. Za CH4 je cilj povzeti po Kjotskem protokolu k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja. Za CO in PM10 količinska cilja za izpuste v zrak nista predpisana.

Izvorna baza podatkov:
Za izračun kazalca so bili uporabljeni uradni podatki:
- za izpuste onesnaževal zraka: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Centralno odložišče poročil (CDR)
- za toplogredne pline: Državne evidence izpustov toplogrednih plinov, Centralno odložišče poročil (CDR)
Datum zajema podatkov za kazalec: 18. marec 2013
Skrbnik podatkov: Agencija RS za okolje

Metodologija in pogostost zbiranja podatkov:

Podatki o izpustih iz zgorevanja goriv so večinoma izračunani z uporabo statističnih podatkov o rabi goriv, kurilnih vrednosti goriv in emisijskih faktorjev. Za izračun izpustov iz cestnega prometa pa uporabljamo še vrsto drugih podatkov, najpomembnejši so podatki o vrsti in številu vozil, prevoženih kilometrih. Priporočena metodologija za izračun izpustov onesnaževal zraka je EMEP/EEA metodologija, ki jo pripravlja mednarodna skupina za evidence izpustov in projekcij (TFEIP) pod okriljem Evropske agencije za okolje (EEA). Za izračun izpustov metana uporabljamo priporočeno metodologijo, ki jo pripravlja Medvladni forum za spremembo podnebja (IPCC). Za izračun izpustov iz cestnega prometa uporabljamo model COPERT 4 (version 9.0), ki je bil razvit v okviru EEA. Model uporablja različne emisijske faktorje glede na vrsto goriva, starost in vrsto vozila, hitrost vožnje kakor tudi klimatske pogoje. Izpusti so izračunani iz podatkov o prodanem gorivu, saj mednarodna zakonodaja zahteva, da se izpusti iz goriva, ki je bilo prodano v Sloveniji prišteva k slovenskim izpustom, četudi je bilo gorivo prodano tujcem in porabljeno v tujini.

Podatki so predstavljeni za obdobje 1990-2011. Osvežujejo se letno. Novi podatki o izpustih so predvidoma na voljo aprila tekočega poročevalskega leta in sicer za 2 leti nazaj glede na tekoče poročevalsko leto. Pravilnost izračunov in primernost uporabe podatkov nadzirata Sekretariat konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja in Sekretariat konvencije o podnebnih spremembah z rednimi letnimi revizijami poročil.

Metodologija obdelave podatkov:

Skupni izpusti so izračunani kot utežena vsota izpustov posameznih snovi. Uporabljene so bile enake uteži kot jih Evropska agencija za okolje uporablja za svoje izračune.
Uteži za prizemni ozon so izračunane na podlagi ocene sposobnosti posamezne snovi, da se iz nje tvori prizemni ozon (»TOFP – Tropospheric Ozone Forming Potential«). Uteži so bile določene v študiji de Leeuw, 2002 in znašajo: NOx – 1,22; NMVOC – 1,0; CO – 0,11; CH4 – 0,014. Enota je kt NMVOC ekvivalenta.
Skupni izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, so izračunani z uporabo uteži, ki so izračunane na   podlagi ocene potenciala zakisovanja posamezne snovi (»Acid equivalent«). Uteži so bile določene v študiji de Leeuw, 2002 in znašajo: SO2 – 0,03125; NOx – 0,02174; NH3 – 0,05882. Enota je kt ekvivalenta izpustov, ki povzročajo zakisovanje.
Skupni izpusti delcev so izračunani z uporabo uteži, ki so določene na podlagi ocen o odlaganju in reakcijah predhodnikov delcev (de Leeuw, 2002) – faktorji nastanka trdnih delcev (»Aerosol formation factors«) in znašajo: SO2 – 0,54; NOx – 0,88; NH3 – 0,64; PM10 – 1,00. Enota je kt ekvivalenta izpustov PM10.
Povprečne letne rasti izpustov so izračunane kot [(zadnje leto/bazno leto)(1 /število let) –1] x 100.
Informacije o kakovosti:
- Prednosti: Podatki o izpustih onesnaževal zraka so preračunani v skladu z enotno, mednarodno potrjeno in priporočeno EMEP/EEA metodologijo in so zato mednarodno primerljivi. Podatki o izpustih toplogrednih plinov so izračunani v skladu z enotno IPCC metodologijo in so prav tako mednarodno primerljivi. Pravilnost izračunov in primernost uporabe podatkov nadzirata Sekretariat konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja in Sekretariat konvencije o podnebnih spremembah z rednimi letnimi revizijami poročil.
- Zanesljivost: Zanesljivost emisijskih faktorjev in podatkov o aktivnostih je ocenjena na podlagi ekspertne ocene. Zanesljivost podatkov izpustov onesnaževal zunanjega zraka se med snovmi močno razlikuje. Največja je zanesljivost podatkov za izpuste SOx, saj so izpusti neposredno povezani z vsebnostjo žvepla v gorivu.
- Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
Primernost: 1
Točnost: 2
Časovna primerljivost: 2
Prostorska primerljivost: 1

Drugi viri in literatura


TWITTER