Kazalec prikazuje izpuste onesnaževal zraka iz prometa, ki povzročajo zakisovanje, izpuste predhodnikov ozona, izpuste trdnih delcev, metana in ogljikovega dioksida. Kazalec zajema vse vrste prometa (cestni promet, železniški promet, letalski promet, promet plovil in ostali necestni promet). Prikazana je struktura izpustov po posameznih snoveh in izpusti iz avtomobilskega prometa.

Med snovi, ki povzročajo zakisovanje prištevamo: žveplove okside (SO_x), dušikove okside (NO_x) in amonijak (NH₃). Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega (troposferskega) ozona. Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NO_x), ogljikov oksid (CO), metan (CH₄) in nemetanske hlapne organske snovi (NMVOC).

Izpuste trdnih delcev delimo na primarne trdne delce PM₁₀ in na sekundarne trdne delce PM₁₀. Primarni trdni delci PM10 so trdni delci s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak (PM10). Med sekundarne trdne delce PM10 oziroma predhodnike trdnih delcev PM₁₀ pa uvrščamo NO_x, SO_x in NH₃, ki se kot posledica fizikalno-kemičnih reakcij preoblikujejo v trdne delce s premerom 10 μm ali manj.

Promet je eden glavnih povzročiteljev izpustov snovi, ki so vzrok za zakisovanje, nastanek prizemnega ozona in trdnih delcev. K izpustom v sektorju promet največ prispeva cestni promet. Za večino onesnaževal je ta delež večji kot 80%. Kljub temu podatki kažejo, da so se med letoma 2008 in 2013 izpusti iz avtomobilskega prometa v Sloveniji zmanjšali,  in sicer izpusti NOx za 16%, izpusti CO₂ za slabih 10%, izpusti PM₁₀ za 17% in izpusti PM_2.5 za 19%.

Med letoma 1990 in 2013 so se izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje znižali za 41 %, predhodnikov ozona za 60 %. Izpusti trdnih delcev so se glede na leto 2000 znižali za 12 %. Zmanjšanje izpustov je posledica uvajanja strožjih emisijskih standardov za motorna vozila, obnova voznega parka in nižje vsebnosti žvepla v gorivu. V letih 2009 in 2010 je opazen precejšen upad izpustov v primerjavi z letom 2008, kar je odraz gospodarske krize in s tem posledično manjše porabe goriva. V letu 2011 je opazen ponoven blag porast izpustov v primerjavi z letom 2010, v letu 2012 se izpusti v primerjavi s predhodnim letom niso bistveno spremenili. V letu 2013 pa so se izpusti ponovno nekoliko znižali. Izpusti so še vedno nižji kot pred obdobjem krize.

Izpusti SO_x NO_x in NH₃ v atmosfero in njihove naknadne kemične reakcije ter odlaganje v ekosistemih povzročajo zakisovanje prsti in vode. Odlaganje teh snovi povzroča škodo na ekosistemih, stavbah in materialih (korozija). Negativni učinki zakisovanja so odvisni od potenciala zakisovanja za posamezno onesnaževalo in lastnosti posameznih ekosistemov in materialov. Najpomembnejše onesnaževalo v prometu, ki povzroča zakisovanje, je NOx.  Četudi so se izpusti dušikovih oksidov iz prometa v obdobju 1990–2013 zmanjšali za 25 %, so k celotnemu zakisovanju v letu 2013 prispevali kar 95 %. NO_x in NH₃ povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodah (evtrofikacija).

K nastanku prizemnega ozona prispevajo izpusti NO_x, NMVOC, CO in CH₄, ki vstopajo v zapletene fotokemične reakcije v spodnjih plasteh atmosfere. NO_x, NMVOC, CO in CH₄ imenujemo tudi predhodniki troposferskega ozona. Posamezna onesnaževala imajo različen potencial za tvorbo prizemnega ozona. Med snovmi, ki prispevajo k tvorbi ozona so imeli v letu 2013 zopet največji delež dušikovi oksidi (78 %). V Sloveniji je največji vir predhodnikov ozona promet. Koncentracije ozona so odvisne predvsem od vremena v pomladnih in poletnih mesecih, zato imajo izrazito letno nihanje. Poleg tega je pomemben prenos koncentracij ozona prek meja. Za Slovenijo, predvsem Primorsko, je njegov izdatni vir Padska nižina, kjer nastajajo večje količine ozona. Prizemni (troposferski) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistem. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemu pa vplivajo na zmanjšanje pridelka, povzročajo škodo na listih ter znižujejo odpornost na bolezni. Ozon povzroča tudi poškodbe na plastiki in gumi.

Izpusti primarnih delcev PM10 in njihovih sekundarnih predhodnikov (NO_x, SO_x in NH₃) so se v obdobju 2000-2013 zmanjšali za 12 %, predvsem zaradi zmanjševanja izpustov SO₂ kot sekundarnega predhodnika PM10. Tudi k izpustom delcev so v letu 2013 največ prispevali dušikovi oksidi (91 %). Posamezna onesnaževala imajo različen potencial za tvorbo sekundarnih delcev. Delci so velika težava v urbanem okolju, in to ne samo pri nas, temveč povsod po Evropi. Vdihavanje trdnih delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Zlasti so nevarni manjši delci, ki prodrejo globlje v pljuča.

Cilje izboljšanja kakovosti zraka opredeljuje evropska zakonodaja (Direktiva 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (direktiva NEC)) ter Protokol o zmanjšanju zakisovanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja. Obvladovanje in zmanjševanje izpustov v zrak je tudi cilj Nacionalnega programa varstva okolja (ReNPVO, 2006), ki vsebuje več operativnih programov s to nalogo. Njegov namen je zagotoviti boljšo kakovost zraka s postopnim zmanjševanjem izpustov SO₂, NO_x, NH₃ itd. v zrak. Zaradi manjših izpustov bi bilo posledično manj prizemnega ozona, zakisovanja in evtrofikacije. Najpomembnejši ukrepi so: zmanjševanje individualnega prometa na urbanih območjih ob hkratnem povečanju deleža uporabe javnega prometa in izboljšanje le-tega, preusmeritev tovornega prometa na železnice in zmanjšanje osebnega potniškega prometa predvsem na krajših razdaljah v mestih, podražitev parkiranja v mestnih središčih, dosledno kaznovanje za nepravilno parkiranje vozil sočasno s pocenitvijo in izboljšanjem javnega prometa, povišanje cestnih pristojbin za tovorna vozila, spodbujanje uporabe osebnih vozil, ki manj onesnažujejo okolje, dosledna kontrola učinkovitosti delovanja katalizatorjev, preprečevanje prekomejnega transporta onesnaževanja z doslednim izpolnjevanjem evropskih mehanizmov v skladu z mednarodnimi pogodbami (protokoli in konvencij) in meddržavnim dvostranskim sodelovanjem.