Kazalec prikazuje izpuste amonijaka v kmetijstvu. Prikazani so glavni viri izpustov in spremembe le-teh med letoma 1990 in 2024. Kazalec prikazuje tudi gibanje izpustov v državah EU-27.

Amonijak v velikih koncentracijah neposredno škoduje zdravju in vpliva na počutje ljudi ter rejnih živali. Škodljiv je tudi rastlinam. Najbolj so zaskrbljujoči njegovi posredni učinki. Je predhodnik drobnih prašnih delcev, ki povzročajo bolezni dihal, srca in ožilja. Z amonijakom se dušik odlaga v naravne ekosisteme, jih s tem spreminja (evtrofikacija) in ogroža biotsko pestrost. Izpusti amonijaka povzročajo tudi gospodarsko škodo, saj gre za izgube rastlinam dostopnega dušika. Zaradi odlaganja amonijaka v okolje se tam sprošča didušikov oksid. S tem prispeva k posrednim izpustom toplogrednih plinov.

Kmetijstvo prispeva večino vseh izpustov amonijaka v Sloveniji (97,4 %). Največ amonijaka v kmetijstvu se sprosti pri gnojenju z živinskimi gnojili, vključno s pašo (43,2 %), sledijo izpusti iz hlevov (29,7 %), izpusti med skladiščenjem živinskih gnojil (14,9 %) in izpusti zaradi gnojenja z mineralnimi gnojili (11,7 %). Veliki izpusti pri gnojenju z živinskimi gnojili so med drugim tudi posledica dejstva, da kmetje pri gnojenju z gnojevko še vedno v precejšnjem obsegu uporabljajo cisterne z razdelilnimi šobami in razpršilnimi ploščami, za katere so značilni veliki izpusti.

Letni izpusti amonijaka so se v kmetijstvu od leta 1990 do leta 2024 zmanjšali iz 22.403 na 15.456 ton ali za 31,0 %. Zmanjšanje izpustov je bilo značilno tudi za obdobje po letu 2005 (–15,7 %), ki je izhodiščno leto za zaveze Slovenije na področju izpustov amonijaka. Zmanjšanje je bilo na ravni povprečja držav EU. V absolutnem smislu so se v celotnem obdobju izpusti najbolj zmanjšali v prašičereji, pri gnojenju kmetijskih rastlin z živinskimi gnojili in v govedoreji. Veliko relativno povečanje izpustov pri drobnici in konjih je v absolutnem smislu nepomembno, saj ti izpusti predstavljajo le približno 2 % vseh izpustov v kmetijstvu.

Zmanjšanje izpustov amonijaka je tudi posledica predpisov, ki so namenjeni varovanju voda. Predvsem gre za Uredbo o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL RS, št. 113/09, 5/13, 22/15, 12/17 in 44/22), ki določa največjo dovoljeno gostoto živine in omejuje rabo dušikovih gnojil na kmetijskih zemljiščih. K zmanjšanju izpustov so prispevala tudi Kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila (KOPOP) in ukrep Ekološko kmetovanje, ki so se v preteklosti izvajala v sklopu programov razvoja podeželja, sedaj pa v sklopu Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023-2027. Omenjeni ukrepi vključujejo zahteve, ki prispevajo k učinkovitejši rabi dušika v kmetijstvu. Z letom 2015 so bile v sklopu KOPOP prvič uvedene tudi finančne spodbude za izvajanje gnojenja z majhnimi izpusti amonijaka v zrak. Ukrep zahteva porazdeljevanje gnojevke v pasovih ali vbrizgavanje v tla. Sofinanciranje teh praks se v povečanem obsegu nadaljuje tudi v sklopu Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023-2027. Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo) je v letu 2020 financiralo objavo Svetovalnega kodeksa dobrih kmetijskih praks za zmanjševanje izpustov amonijaka (Verbič, 2020).