Klorofil je ime za skupino zelenih barvil, ki sodelujejo pri fotosintezi. V dokumentu je obravnavan klorofil a, kot glavno fotosintezno barvilo, ki ga vsebujejo vsi fotoavtotrofni organizmi (cianobakterije, alge in rastline). Koncentracija klorofila a je dober pokazatelj biomase fitoplanktona v morski vodi. Fitoplankton se na obremenjevanje vodnega telesa s hranilnimi snovmi odziva s povečano rastjo, tako da se pri večjih obremenitvah koncentracija klorofila a poveča.

Koncentracija klorofila a je v svetu široko uporabljen in priznan indikator evtrofikacijskega pritiska. Klorofila a je tudi eden izmed elementov za vrednotenje stanja morja v skladu z evropskima okvirnima direktivama za varovanje in upravljanje voda in morskega okolja (Vodna direktiva 2000/60/ES in Okvirna direktiva o morski strategiji 2008/56/ES s spremembami) ter s slovensko zakonodajo. Vrednotenje ekološkega stanja (ES) v skladu z vodno direktivo predstavlja ugotavljanje spremenjenosti strukture in funkcije ekosistema v primerjavi z naravnimi – referenčnimi razmerami. Glede na ekološko kakovost se vodno telo razvrsti v enega izmed petih razredov kakovosti ekološkega stanja (MOP, 2016). Biomasa fitoplanktona lahko predstavlja tudi enega izmed kazalcev za spremljanje učinkovitosti ukrepov, namenjenih zmanjšanju vnosa hranilnih snovi v morje.

Kazalec prikazuje povprečne letne koncentracije klorofila a v površinskem sloju slovenskega morja, s katerimi vrednotimo ES.

Prekomerna obremenitev morja s hranilnimi snovmi ima lahko različne negativne posledice. Zaradi povišanih koncentracij hranilnih snovi se lahko fitoplankton prekomerno namnoži, tudi do razsežnosti, ko govorimo o škodljivih cvetenjih. Povišana biomasa fitoplanktona povzroči zmanjšano prosojnost vode, kar lahko vpliva na spodnjo mejo uspevanja morskih cvetnic in makrofitskih alg, posledično pa ima negativen vpliv tudi na živalske združbe, ki so vezane na prizadete habitate. Po drugi strani odmiranje in razkroj fitoplanktonske biomase lahko privede do lokalnega pomanjkanja kisika v pridnenem sloju, kar posledično privede do pogina pridnenih organizmov.

Sredozemsko morje se v evropskem merilu uvršča med morja z najnižjimi koncentracijami klorofila a (EEA, 2021). Po drugi strani severni Jadran sodi med najproduktivnejše dele Sredozemskega morja. To je predvsem zaradi iztokov večjih rek kot so Pad, Adiža, Brenta, Livenza, Tilment in nam najbližjega iztoka reke Soče. V primerjavi z drugimi območji severnega Jadrana je večji del Tržaškega zaliva, zlasti njegov vzhodni, slovenski del, s hranilnimi snovmi dokaj reven morski ekosistem z lokalnimi znaki prekomerne obremenjenosti. Le-te so ugotovljene na podlagi vrednotenja z makroalgami (Orlando-Bonaca, et al., 2012a, 2012b). Dokaj nizka vsebnost hranil v slovenskem morju se odraža tudi v dobrem oz. zelo dobrem stanju glede na biomaso fitoplanktona, izraženo kot koncentracija klorofila a (Slika MR04-1).

V prvem desetletju prikazanega časovnega niza (Slika MR04-1) so bile koncentracije klorofila a dokaj visoke, posebno na vzorčnem mestu CZ v sredi Tržaškega zaliva, kjer se odraža velik vpliv reke Soče. Po letu 2005 so se koncentracije klorofila a znižale in z manjšimi nihanji ostale nizke. Znižanje klorofila a je z manjšim zamikom sovpadalo z nižjimi pretoki reke Soče, kot tudi z vse nižjimi koncentracijami hranil, predvsem ortofosfata, ki je v severnem Jadranu in tudi širše omejujoč dejavnik za rast fitoplanktona (Brush, et al., 2021).

Za namene državnega monitoringa se vzorce za analize biomase fitoplanktona jemlje na šestih vzorčnih mestih, v vseh petih vodnih telesih slovenskega morja (Slika MR04-2). Izmed teh, štiri vodna telesa določajo obalne vode, dve pa teritorialno morje (vzorčni mesti CZ in ZM). Za pripravo Načrta upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja 2022 –2027 (NUVIII), kjer se ekološko stanje vrednoti samo na vodnih telesih obalnega morja (med drugim na vzorčnem mestu F), je bilo ekološko stanje na podlagi fitoplanktona v obdobju 2016–2019 (ARSO, 2020) ovrednoteno kot zelo dobro na vseh štirih vodnih telesih obalnega morja (Slika MR04-2). V sklopu posodobitve začetne presoje obstoječega stanja morskih voda za pripravo naslednjega Načrta upravljanja z morskim okoljem (MOP, 2019) je bilo na podlagi koncentracije klorofila a ovrednoteno tudi dobro stanje na vzorčnem mestu CZ na območju teritorialnega morja. Prekomerne obremenitve s hranili se pojavljajo mestoma, bliže obali, predvsem v manjših, polzaprtih zalivih (Orlando-Bonaca, et al., 2012a, 2012b).

Vrednosti biomase fitoplanktona se iz leta v leto spreminjajo, saj so med drugim odvisne tudi od spremenljivih rečnih vnosov in padavin (Orlando-Bonaca, et al., 2012b). V zadnjem desetletju strokovnjaki opažajo upad koncentracij klorofila a na nivoju celotnega severnega Jadrana (Mozetič, et al., 2010, 2012), kar prikazuje tudi Slika MR04-1, kjer je predvsem vzorčno mesto F, ki zaradi svoje lege ni pod neposrednim vplivom sladkovodnih vnosov in drugih vplivov s kopnega, do leta 2006 ovrednoteno v dobrem stanju, v naslednjih letih pa v zelo dobrem stanju glede na biomaso fitoplanktona. Podobnemu trendu sledijo tudi vrednosti na vzorčnem mestu CZ. Upad biomase fitoplanktona v slovenskem morju sovpada z upadom pretokov reke Soče in z upadom količine hranilnih snovi, ki jih Soča prinaša v Tržaški zaliv (Brush, et al., 2021, Mozetič, et al., 2012, Orlando-Bonaca, et al., 2012b). Trend upada hranilnih snovi se izkazuje tudi na drugih vodotokih po Sloveniji (kazalec VD10), kar je med drugim tudi posledica nadgradnje ali izgradnje kanalizacijskega omrežja in komunalnih čistilnih naprav v zaledju (prikazano v kazalcu VD02) kot tudi ukrepov za zmanjševanje rabe fosfatov v detergentih (Köhler, 2006).