S kazalcem spremljamo količine izrabljenega jedrskega goriva, kar predstavlja dobro oceno stanja na področju radioaktivnih odpadkov. Poleg tega spremlja tudi prostornino srednje in nizkoradioaktivnih odpadkov.

Za prikaz količine izrabljenega jedrskega goriva se uporablja enota tHM (»tons of heavy metal«). Proizvodnja električne energije je podana v teravatnih urah (TWh). Nizki in srednje radioaktivni odpadki so podani s številom sodov oz. drugih enot ali s prostornino (m³).

Radioaktivne odpadke po aktivnosti delimo na:
• Visokoradioaktivne odpadke (VRAO) – visoka radiotoksičnost, znatna toplotna moč, sevajo več tisočletij;
• Srednjeradioaktivni odpadki (SRAO) – vsebujejo večje količine radioaktivnosti, dodatno se delijo na odpadke z beta in gama sevalci (nizka in srednja radiotoksičnost, neznatna toplotna moč) ter odpadke z alfa sevalci (srednja radiotoksičnost, nizka toplotna moč);
• Nizkoradioaktivni odpadki (NRAO) – vsebujejo nizke do zanemarljive količine sevanja, dodatno se tako kot srednjeradioaktivni odpadki delijo na odpadke z beta in gama delci ter odpadke z alfa delci (ARAO, 2007).

Podatki o letni proizvodnji ter skladiščeni količini visoko, srednje in nizkoradioaktivnih odpadkov omogočajo grobo oceno potencialne ogroženosti naravnega okolja in zdravja ljudi. Radioaktivno sevanje je škodljivo za živa bitja, zato je potrebno z radioaktivnimi odpadki (RAO) ravnati tako, da se prepreči prekomerno obsevanje ljudi. Poskrbeti je potrebno, da radioaktivni odpadki ne povzročajo neposrednega obsevanja in preprečiti onesnaženje okolja z radionuklidi. Prvo je doseženo s shranjevanjem radioaktivnih odpadkov za oziroma pod primerno debelimi biološkimi ščiti, kot so beton, plasti zemlje ali voda. Pobeg radioaktivnih snovi v biosfero pa se prepreči tako, da se odpadke shranjuje kot suhe in trdne snovi in z večkratnimi pregradami prepreči dostop vode do njih. Voda je namreč sredstvo, ki bi lahko radioaktivne odpadke »raztopilo« in radioaktivne snovi prineslo prek rastlin v živali in človeško hrano (ARAO, 2005).

Izrabljeno jedrsko gorivo (IJG) je visokoradioaktiven odpadek. Sprva razpada hitro, v približno 40 letih doseže 1/1000 začetne stopnje radioaktivnosti, za povrnitev v prvotno stanje uranove rude pa potrebuje 1000 let. Trenutno je v Sloveniji shranjeno v Nuklearni elektrarni Krško (NEK), v bazenu za izrabljeno jedrsko gorivo. Količina izrabljenega jedrskega goriva predstavlja dober kazalec za spremljanje nastajanja radioaktivnih odpadkov. Poleg proizvodnje električne energije, ki je daleč največji vir odpadkov, predstavljajo vir radioaktivnih odpadkov tudi raziskovalne inštitucije, medicina ter industrija. Ti viri prispevajo srednje in nizkoradioaktivne odpadke.

Jedrska elektrarna Krško predstavlja daleč največji vir radioaktivnih odpadkov v Sloveniji. Izrabljeno jedrsko gorivo sodi med visokoradioaktivne odpadke, ob remontih in delovanju pa nastajajo tudi srednje in nizkoradioaktivni odpadki. Vsi odpadki, ki nastajajo v jedrski elektrarni, se v njej tudi skladiščijo. Izrabljeno jedrsko gorivo v bazenu za izrabljeno jedrsko gorivo, srednje in nizko radioaktivni odpadki pa v skladišču. Odpadki iz preostalih virov (industrija, raziskovalne organizacije, medicina) se skladiščijo v centralnem skladišču v Brinju.

Lastništvo jedrske elektrarne Krško je razdeljeno med Slovenijo in Hrvaško. Vsa vprašanja glede izkoriščanja elektrarne ter njene razgradnje med Slovenijo in Hrvaško ureja Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v Nuklearno elektrarno Krško, njenim izkoriščanjem in razgradnjo in skupne izjave ob podpisu pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v Nuklearno elektrarno Krško, njenim izkoriščanjem in razgradnjo (BHRNEK, Ur. list RS-MP št. 23/2003).

Letna količina izrabljenega jedrskega goriva močno niha in je povezana z obratovanjem jedrske elektrarne. Leta 1991 ni bilo zamenjave goriva, leta 1994 se je remont začel v decembru in zaključil v januarju naslednjega leta, leta 2004 pa je bil uveden 18 mesečni gorivni ciklus, zaradi česar leta 2005, 2008 in 2011 ni bilo remonta. Količina izrabljenega goriva v skladišču v celotnem obdobju narašča, in sicer v povprečju 6 % letno. Zmogljivost skladišča je bila leta 2003 povečana na 577 tHM, tako da le-ta zadošča za celotno obdobje obratovanja jedrske elektrarne (do leta 2023). Leta 2011 je bilo skladišče napolnjeno 58 %.

Poleg jedrske elektrarne v Sloveniji deluje tudi raziskovalni reaktor TRIGA MARKII, ki deluje v okviru Instituta »Jožef Stefan«. Kljub skoraj 40-letnemu delovanju raziskovalni reaktor trenutno nima izrabljenega jedrskega goriva, ker je bilo leta 1999, v okviru posebnega programa, vrnjeno v Združene države Amerike. Zmogljivost skladišča v raziskovalnem reaktorju znaša 0,8 tHM.

Predvidena življenjska doba jedrske elektrarne Krško je do leta 2023. Po tem letu se bo, če ne bo prišlo do podaljšanja delovanja, pričela razgradnja jedrske elektrarne, s čimer se bo količina radioaktivnih odpadkov občutno povečala. Uprava RS za jedrsko varnost je 20. junija 2012 izdala odločbo, s katero je odobrila spremembe, ki bodo omogočile dolgoročno obratovanje Nuklearne elektrarne Krško. Odobreni redni nadzor staranja komponent jedrske elektrarne je eden od predpogojev za podaljšanje njenega obratovanja po letu 2023. Pred tem bo morala elektrarna do sredine leta 2013 zaključiti obsežni drugi obdobni varnostni pregled, potem pa v letih 2022 in 2023 še tretjega. Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih 2007-2023 ter tudi Zelena knjiga za Nacionalni energetski program vsebujeta tudi projekt izgradnje druge jedrske elektrarne v Sloveniji do leta 2017. Če bo ta projekt uresničen, se bo količina radioaktivnih odpadkov dodatno povečala, saj naj bi bila moč elektrarne višja od obstoječe. Sama izvedba projekta je trenutno negotova, saj je drugi blok jedrske elektrarne Krško še vedno predmet razprave. Raziskovalni reaktor bo predvidoma obratoval vsaj še do maja 2016 (Spletna stran Reaktorskega Infrastrukturnega Centra, november 2012), čemur bo prav tako sledila razgradnja.

V jedrski elektrarni nastaja večina srednje in nizkoradioaktivnih odpadkov v Sloveniji. Leta 2011 je bilo v skladišču NEK 2.234,1 m³ odpadkov (URSJV, 2011). Kot je razvidno s slike, je bilo v obdobju od leta 1990 opravljenih več postopkov zmanjšanja volumna odpadkov: leta 1995 – stiskanje odpadkov, v letih 1998, 2002 in 2005 sežiganje odpadkov (na Švedskem) ter od leta 2005 naprej superkompaktiranje.

Radioaktivni odpadki, ki nastajajo v raziskovalni dejavnosti, medicini in industriji, so uskladiščeni v Centralnem skladišču radioaktivnih odpadkov v Brinju. To so predvsem:
• kontaminirani predmeti, kot so zaščitne obleke, rokavice, čistilni material, steklene posode, filtri ipd., ki so shranjeni v sodih;
• posebni odpadki, npr. kontaminirani ali aktivirani kovinski drogovi, cevi in drugi deli naprav, ki so preveliki za shranjevanje v sodih;
• zaprti viri sevanj: razne merilne naprave, ki se uporabljajo v industriji, npr. za merjenje debeline, gostote in vlage, za merjenje ravni ter napak v kovinskih odlitkih in zvarih.

Konec leta 2008 je bilo v Centralnem skladišču v Brinju shranjenih 80 m³ radioaktivnih odpadkov (URSJV, 2009).

Osnovni programski dokument za področje ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom je Resolucija o Nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2006-2015 (Ur. l. RS št. 15/2006). Nacionalni program ravnanja z RAO in IJG opredeljuje potrebne naloge, ki zagotavljajo trajno in varno rešitev problematike ravnanja z RAO in IJG ne glede na to, ali bo Republika Slovenija po izteku življenjske dobe NEK še ostala jedrska država ali ne. Gradnjo odlagališča NSRAO obravnava kot ključni okoljski projekt, saj pravočasno pridobljena lokacija in gradnja odlagališča zagotavljata učinkovito varovanje naravnega okolja pred nenadzorovanimi izpusti radioaktivnih snovi. Za izvajanje dejavnosti, vezanih na dolgoročno ravnanje z RAO in IJG, je odgovoren izvajalec gospodarske javne službe – ARAO.

V svetu trenutno še ne obstaja odlagališče za izrabljeno jedrsko gorivo, so pa nekatere države (Švedska, Finska, ZDA, Francija, Japonska in Velika Britanija) uspele razviti sprejemljive koncepte odlagališča, ki zagotavljajo ustrezno varnost ljudi in okolja. Med državami z jedrskim programom ostaja Slovenija ena izmed redkih, ki za nobeno vrsto radioaktivnih odpadkov nima urejenega končnega odlaganja. Korak v pravo smer pa je vendarle Uredba o državnem prostorskem načrtu za odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO) na lokaciji Vrbina v občini Krško, ki jo je Vlada Republike Slovenije sprejela na seji 30. decembra 2009, in je 15. januarja stopila v veljavo. S tem je lokacija dokončno potrjena, kar Sloveniji omogoča uvrstitev med države, ki so poskrbele za trajno rešitev ravnanja z radioaktivnimi odpadki. V prvi polovici leta 2010 so bile organizirane predstavitve državnega prostorskega načrta in idejnega projekta za odlagališče NSRAO v lokalnih skupnostih v Krškem in Brežicah, v državnem zboru na seji odbora za infrastrukturo, na Ministrstvu za okolje in prostor – Agenciji za okolje ter na Upravi za jedrsko varnost. Prav tako je bil za parlamentarno skupino Globe izveden posvet z naslovom »Odlagališče RAO – priložnost za varno sožitje z ljudmi in okoljem«.