Kazalec prikazuje obseg vlaganj v infrastrukturo cestnega, železniškega, letalskega in pomorskega prometa v Sloveniji v obdobju 1992–2022. Vključene so vse naložbe v infrastrukturo, razen stroškov rednega vzdrževanja. Infrastrukturne naložbe obsegajo izdatke za novogradnjo ali povečevanje obstoječe infrastrukture, vključno s prenavljanjem, posodabljanjem in večjimi popravili. Infrastruktura vključuje zemljišča, gradnjo stalnih poti, stavb, mostov in predorov, prav tako pa nepremično napeljavo, opremo in instalacije, ki so z njimi povezane (signalizacija, telekomunikacija, verižnice, elektrarne itn.). Izdatki za vzdrževanje infrastrukture so izdatki za njeno ohranjanje v takem stanju, da lahko deluje (SURS, 2004). Pri infrastrukturi letalskega in pomorskega prometa so vključene tudi naložbe v naprave za vodenje prometa in zagotavljanje varnosti.

Razvoj infrastrukture je pomemben, ker krepi integracijo trgov, izboljša trgovino in spodbuja razvoj in s tem regionalno kohezijo v Evropi. Kljub temu pa ima prometna infrastruktura tudi negativne vplive na okolje, tako posredne kot neposredne. Posredne učinki se nanašajo na vpliv infrastrukture na biodiverziteto in na fragmentacijo ekosistemov, kot tudi na vpliv bližine infrastrukture na zavarovana območja narave. V Evropi največjo grožnjo predstavlja vpliv nove infrastrukture na fragmentacijo ekosistemov. Neposredni učinki infrastrukture se nanašajo na hrup, porabo energije, na izpuste toplogrednih plinov ter drugih onesnaževal, ki so posledica prometa.

Vlaganje v infrastrukturo posameznih prometnih podsistemov praviloma izkazuje resnično prometno politiko držav, regij ali mest, saj se pogosto kljub deklarativni podpori trajnostnim prevoznim načinom v strateških dokumentih, na izvedbeni ravni še naprej vlaga predvsem v infrastrukturo cestnega prometa. V zadnjem desetletju se je to začelo spreminjati in od leta 2011 je država pričela večji del sredstev namenjati železniškemu prometu. V posameznih letih je ta delež presegel polovico vseh sredstev za prometno infrastrukturo, praviloma pa je presegal tretjino.  

Kazalec opozarja, da je Slovenija skoraj dve desetletji večino svojih obsežnih vlaganj v infrastrukturo usmerjala v cestno omrežje, predvsem v gradnjo avtocestnega križa, manjši delež tudi v druge državne ceste. Železnice, ki imajo veliko večjo trajnostno zmožnost, razvojno zaostajajo, saj so naložbeno zanemarjene. Obstoječe železniške proge, pretežno zgrajene v 19. stoletju, niti glede svojih parametrov niti glede zmogljivosti ne ustrezajo več sodobnim prevoznim potrebam ter so popolnoma nekonkurenčne sodobnemu cestnemu omrežju Slovenije in posodobljenim železnicam večine držav EU. Na srečo se po letu 2007 ta trend spreminja in leta 2011 so bile železnice prvič deležne večine investicijskih sredstev. Investicije so se še povečale med letoma 2013 in 2015 ter leta 2019, saj je Slovenija morala porabiti dodeljena kohezijska sredstva. Zaradi investicij v železniško infrastrukturo pa so vlaganja v cestno omrežje zastala. Neambiciozno opredeljena vloga železnic v prihodnjem prometnem sistemu države, načrtovane investicije v širitev avtocestnih odsekov in gradnja 3. (cestne) razvojne osi bo verjetno železnice spet potisnilo v podrejeno investicijsko vlogo.

Letalski in pomorski promet v sestavi celotnih infrastrukturnih naložb države nimata pomembnejše vloge.

Najpomembnejši vir finančnih sredstev izgradnje avtocest so bila poleg proračuna najeta posojila in dolgoročne infrastrukturne obveznice. Po dograditvi avtocestnega omrežja se financiranje gradnje ne bo končalo, temveč naj bi po načrtih Nacionalnega programa izgradnje avtocest stroške avtocestnega programa (skupaj več kot 10 milijard evrov) odplačevali do leta 2033. Sočasno bodo stroški upravljanja in vzdrževanja tega omrežja hitro naraščali. Prihodnje vlaganje v železniško infrastrukturo je veliko manj razdelano. Kljub temu se s podporo EU izvajajo projekti posodabljanja omrežja V. vseevropskega koridorja, ki ga je v svojih prednostnih nalogah visoko uvrstila tudi EU.

V zadnjih letih so opazne spremembe v razmerju vlaganj državnih sredstev v posamezne prometne podsisteme. Še leta 2000 je višina sredstev za avtocestno omrežje znašala kar 80 %, za državne ceste 13 % in za železniško omrežje samo 5 %. Z zaključevanjem avtocestnega omrežja so se investicije počasi začele prestavljati zlasti v izgradnjo in posodobitev železniškega omrežja. Višina vlaganj v avtocestno omrežje tako pada že od leta 2005 (87 %). Leta 2014 se je višina vlaganj v avtocestno omrežje spustila na 24 %, medtem ko so se sredstva za železniško infrastrukturo dvignila na 52 % (opazna rast vlaganj vse od leta 2007). Investicijski delež vlaganj v državne ceste ostaja v zadnjih letih približno enak; 22 % leta 2011, 21 % leta 2012, 31 % leta 2013 in 23% leta 2014.  Na vlaganja v prometno infrastrukturo je močno vplivala tudi gospodarska kriza. V letu 2012 je bila skupna višina vlaganj v prometne podsisteme le 30 % glede na vlaganja v letu 2008. Od leta 2013 vlaganja spet naraščajo in so bila leta 2014 skoraj še enkrat večja kot leta 2012 in 59% glede na vlaganja v letu 2008. Leta 2016 je bil zaznan ponoven velik upad investicij, ki pa so se do leta 2019 spet krepile. Po letu 2019 je ponovno opazen upad deleža investicij v železniško infrastrukturo. Napovedane investicije v širite avtocestnega omrežja in izgradnjo cest v 3. razvojni osi lahko razmerje med investicije v ceste in železnice spet spremenijo v okoljsko vprašljiv trend.

Vrsta držav članic EU se pospešeno ukvarja tudi z vlaganjem v infrastrukturo nemotoriziranih prevoznih načinov (hoja, kolesarjenje) bodisi z gradnjo državnih kolesarskih omrežij in pešpoti bodisi s spodbujanjem trajnostnih oblik prometa, tako da sofinancira lokalno infrastrukturo teh prevoznih načinov. Tudi v Sloveniji država in lokalne skupnosti v zadnjem času namenjajo večjo skrb kolesarski infrastrukturi. Pred leti je bila pripravljena strategija za vzpostavitev državnega kolesarskega omrežja, vlaganje vanj pa se pogosto dopolnjuje s pobudami na regionalni in lokalni ravni v obliki skupnih naložb v kolesarske povezave, ki imajo večinoma turistični in rekreacijski pomen. Tudi v večjih mestih je zaznati povečano vlaganje v infrastrukturo kolesarskega prometa.

V državah EU je največ naložb namenjenih za izboljšanje cestne infrastrukture. V zadnjem desetletju se je sicer povečal tudi delež naložb za ostale načine prevoza (železniški, pomorski in zračni), vendar je hkrati naraščalo tudi vlaganje v cestni prevoz. Leta 2010 so se vlaganja v infrastrukturo v državah EEA-33 začela zmanjševati. Zaradi posledic gospodarske krize so bila tako vlaganja v infrastrukturo leta 2013 za 23% nižja kot leta 2009 in se do leta 2019 niso bistveno povečala.