Kazalec prikazuje povprečno starost registriranih osebnih avtomobilov za obdobje 1992–2007 v Sloveniji in za obdobje 1995–2006 v skupini izbranih evropskih držav. Okoljski in varnostni standardi vozil se nenehno izboljšujejo, zato novejša v povprečju manj onesnažujejo okolje, so manj hrupna, porabijo manj goriva in bolje varujejo uporabnike pred nesrečami. Kazalec povprečne starosti osebnih avtomobilov tako posredno izraža njihovo okoljsko učinkovitost.

Starejši vozni park ustvarja več emisij kakor mlajši, toda njegova hitrejša zamenjava ima pomanjkljivost v povečani porabi energije in surovin za izdelavo, odstranitev in reciklažo vozil. Evropska agencija za okolje opozarja, da podatek o povprečni starosti voznega parka ne zadošča za celovito okoljsko presojo o njem. Za dodatno razumevanje pojava bi bil potreben vsaj še podatek o povprečni življenjski dobi vozil (EEA, 2007).

Povprečna starost osebnih avtomobilov se je v EU zmanjšala s 7,82 let v letu 1995 na 7,69 let v letu 2006. V nekaterih novih članicah EU se starost osebnih avtomobilov znižuje zlasti zaradi povečanega BDP, pospešenega izločanja starih vozil iz uporabe in politike spodbujanja zamenjave starih vozil z novimi. V Sloveniji se je povprečna starost osebnih avtomobilov od leta 2001 povečala za skoraj eno leto (leta 2001 6,9 let, leta 2007 pa 7,7 let). To pomeni, da se nove tehnologije uvajajo počasneje in da je vozni park večinoma okolju manj prijazen.

Ukrepi, ki jih države uvajajo za pomlajevanje voznega parka, so finančne spodbude za njegovo obnovo oziroma za izločanje starih in izrabljenih vozil iz prometa, sistemi ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili, uvozne omejitve za nekatere tipe ali starost vozil ter obvezni periodični tehnični pregledi.

V državah EU je bilo vpeljanih že nekaj sistemov spodbud za obnovo voznega parka, a še vedno ni skupne tovrstne politike na ravni EU. Spodbude lahko vključujejo denarno nadomestilo za opustitev uporabe starega vozila brez obveznega nakupa novega ali pa nadomestilo za zamenjavo z novim vozilom oziroma takim, ki manj obremenjuje okolje. Obstajajo tudi nekateri administrativni ukrepi brez neposrednih finančnih posledic, a s posrednim vplivom na odločitev o zamenjavi starega vozila. V Sloveniji še ni bilo tovrstnih državnih spodbud, so jih pa vključevali v prodajne akcije nekateri proizvajalci. Ti ukrepi vplivajo na okolje dvoplastno: pozitivno z zmanjšanjem obremenitve okolja in zdravja ljudi zaradi obnove voznega parka z novejšimi, tehnološko naprednejšimi in čistejšimi vozili ter negativno zaradi skrajšanja življenjske dobe vozil, kar poveča porabo energije in surovin za izdelavo novih in razgradnjo starih vozil. Okoljsko pomembni del obnove voznega parka je sistem ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili, ki je obvezen za vse države članice Evropske unije na podlagi direktive, sprejete 18. septembra 2000 (št. 2000/53/ES). Njen cilj je zaščititi okolje s preprečitvijo onesnaževanja z izrabljenimi motornimi vozili ter pospeševanjem in podporo zbiranju, ponovni uporabi in predelavi sestavnih delov vozila. Glavne zahteve te direktive so:
- vzpostavitev zajema izrabljenih motornih vozil po vsej državi;
- do konca leta 2006 naj se predela najmanj 85 % utežnih odstotkov, do 2015 pa 95 % izrabljenih motornih vozil, in sicer tako, da se najmanj 80 % (do 2015 pa 85 %) materiala znova uporabi ali snovno predela;
- po 1. juliju 2003 je pri proizvodnji vozil prepovedana uporaba kadmija, živega srebra, svinca in šestvalentnega kroma;
- proizvajalci oziroma uvozniki nosijo bistveni del stroškov za predelavo vozil, ki so bila dana na trg po 1. 7. 2002, po 1. 1. 2007 pa za vsa vozila, ne glede na čas vstopa na trg;
- predpisani so podatki, ki jih mora vsebovati potrdilo o razgradnji/uničenju avtomobila in ga morajo države članice medsebojno priznavati;
- države članice morajo o razgradnji poročati Evropski uniji.

V Evropski uniji se razgradi približno 75 % vseh vozil. Cilj direktive je, da se do leta 2006 ta odstotek poveča na 85 %, do leta 2015 pa na 95 % (MOP, 2006). Slovenija je uredila to področje leta 2003 z Uredbo o načinu, predmetu in pogojih opravljanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili (Ur. l. RS, št. 18/2003).

Uvoz rabljenih vozil, ki se preveč razlikujejo od uveljavljene ravni varnosti in varovanja okolja, v Sloveniji preprečuje zakonodaja. Rabljena vozila, ki se registrirajo na novo, morajo ustrezati zahtevam Pravilnika o napravah in opremi vozil v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 17/2000). Pomembnejše določilo iz tega pravilnika, ki se nanaša na konstrukcijske lastnosti vozila je, da morajo imeti vsa vozila, ki se na novo registrirajo v Republiki Sloveniji, opremo za uravnavanje emisij izpušnih plinov, ki ustreza najnižjim zahtevam:
- pri osebnih in lahkih tovornih vozilih zahtevam direktive 94/12/ES;
- pri avtobusih in tovornjakih zahtevam direktive 91/542/ES in;
- pri dvo- in trikolesnih vozilih zahtevam direktive 97/24/ES.

Redni tehnični pregledi imajo velik pomen za zmanjševanje okoljskih vplivov vozil in za pravočasno odstranitev neprimernih vozil iz prometa. Pravilno vzdrževana lahko dosežejo visoko starost, če njihov okoljski vpliv ni bistveno večji od novejših tehnologij (EEA, 2007). Obvezni periodični tehnični pregledi so v Sloveniji dolgoletna praksa, ki je od 1. decembra 2003 izpopolnjena z meritvami emisij izpušnih plinov. S tem ukrepom naj bi neposredno zmanjšali emisije toplogrednih plinov, saj avtomobili ne smejo preseči homologiranih vrednosti teh emisij. Ukrep vpliva tudi na boljše vzdrževanje vozil, kar dodatno pripomore k zmanjšanju emisij.