Raba električne energije zajema električno energijo, ki je dostavljena porabniku za katero koli rabo. Kazalec ne vsebuje lastne rabe električne energije v elektrarnah in izgub v distribuciji. Upoštevana je raba električne energije v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, prometu, gospodinjstvih in ostali rabi.

Gibanje rabe električne energije vpliva na njeno proizvodnjo. Povezava ni enoznačna na ravni države, saj je z odprtjem trga z električno energijo v idealnem primeru potrebe po električni energiji možno zadovoljiti iz katerekoli elektrarne po Evropi. Kljub temu pa velja, zlasti zaradi omejitev pri prenosu električne energije, da večja potreba po električni energiji v Sloveniji vpliva na večjo proizvodnjo v Sloveniji. Zato je podatek o gibanju rabe električne energije dober kazalec za obremenjevanje okolja z njeno proizvodnjo.

Raba električne energije je leta 2011 znašala 12.607 GWh, kar je 5,4 % več kot leto prej. Največji del odpade na predelovalne dejavnosti in gradbeništvo (47 %), sledij ostala raba (27 %) ter gospodinjstva (25 %). Na promet (za pogon vlakov in vlečnic oz. žičnic) odpade 1 % skupne rabe električne energije. V rabi končne energije je električna energija leta 2011 predstavljala slabih 22 %, kar je 2 odstotni točki več kot leta 2000.

Leta 2010 je bila skupna raba električne energije za 37 % višja kot leta 1992 (povprečna letna rast 1,8 %) in za 14 % višja kot leta 2000 (povprečna letna rast 1,3 %). Letu 2000 so sledila leta z visokimi rastmi rabe električne energije, z izjemo leta 2005, ko je bila rast 1,6 %. Leta 2007 je bila ob minimalni rasti dosežena najvišja raba v opazovanem obdobju v višini 13.196 GWh. Povprečna letna rast v letih 2000-2007 je bila 3,3 %. Sledili sta dve leti zmanjševanja rabe zaradi gospodarske krize (2008 -3,0 % in 2009 -11,8 %). Okrevanje gospodarstva je leta 2010 v največji meri vplivalo na ponovno rast rabe električne energije.

Po sektorjih je raba v obdobju 1992-2011 največ porasla v ostali rabi (za 122 %), sledijo gospodinjstva (34 %), predelovalne dejavnosti in gradbeništvo (26 %) ter promet (12 %).

Raba električne energije v ostali rabi je po eni strani porasla zaradi metodoloških sprememb v zajemu statističnih podatkov, saj je ta postavka izračunana kot razlika med celotno končno rabo električne energije v Sloveniji (brez lastne rabe elektrarn in izgub v omrežju) in rabo v sektorjih predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, gospodinjstva in promet ter zaradi sprememb tarifnih skupin (Merše, 2005), po drugi strani pa tudi zaradi rasti tega sektorja (leta 2011 je bila dodana vrednost realno za 61 % višja kot leta 1995). Leta 2011 se je raba povečala za 9,1 %, medtem ko se je leto prej le za 1,8 %.

V predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu se je raba električne energije v letih 2008 in 2009 zelo zmanjšala (za 16 in 22 %), kar je v daleč največji meri posledica zmanjšanja proizvodnje zaradi gospodarske krize. V letih 2010 in 2011 se je zaradi okrevanja gospodarstva povečala za 10 in 7 %. Glede na leto 2007 je bila v 2011 raba električne energije še vedno za 21 % nižja. Največ električne energije se je leta 2011 porabilo v panogi proizvodnja kovin, in sicer 34 % v predelovalnih dejavnostih. Zmanjšanje rabe v letu 2009 je bilo v tej panogi z 39 % znatno večje kot sicer v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, medtem ko se je leta 2010 raba povečala za 15 %, leta 2011 pa za 33,5 %. Po deležu rabe električne energije v predelovalnih dejavnostih sledi z 10 % panoga proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja. Višji delež od 5 % imajo še naslednje panoge: proizvodnja kemikalij in kemičnih izdelkov, proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov, proizvodnja kovinskih izdelkov, proizvodnja električnih naprav ter proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas. Skupaj te panoge porabijo 76 % vse električne energije porabljene v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu.

V gospodinjstvih se je raba električne energije leta 2011 zmanjšala za 0,2 % na 3.211 GWh. To je druga najvišja raba v opazovanem obdobju (najvišja je bila leta 2010), kar pomeni, da se od leta 1992 ob manjših nihanjih konstantno povečuje. V obdobju 2000-2011 je povprečno letna stopnja rasti znašala 1,9 %. Na rast rabe električne energije v gospodinjstvih vpliva rast življenjskega standarda, posledica česar je rast opremljenosti gospodinjstev z velikimi in malimi gospodinjskimi aparati, velikimi LCD ter plazma televizijami, klimatskimi napravami, večanjem števila svetlobnih točk itd., rast števila gospodinjstev, rast informatizacije gospodinjstev (rast priklopov na širokopasovni dostop do spleta, rast opremljenosti gospodinjstev z računalniki in njihove uporabe) ter rast uporabe drugih elektronskih naprav (mobilni telefoni, brezžični telefoni, avdio-video tehnika, itd.). Po drugi strani na znižanje rabe električne energije vpliva občutno izboljšanje učinkovitosti rabe električne energije velikih gospodinjskih aparatov, označevanje rabe energije aparatov, ki vpliva na izboljševanje strukture aparatov, saj pri odločanju o nakupu aparata, cena le-tega ni več edino merilo, določitev minimalnih kriterijev za energetsko učinkovitost naprav ter obveščevalne in ozaveščevalne akcije. Struktura rabe električne energije v gospodinjstvih je za leto 2011 na podlagi podatkov SURS sledeča: 20 % za pripravo tople vode, 16 % za hlajenje (zamrzovalniki in hladilniki), 12 % za ogrevanje, 10 % za pranje, pomivanje in sušenje, 9 % za računalnike in televizije, 8 % za kuhanje, 8 % za razsvetljavo ter 15 % za ostalo rabo (SURS, 2012).

Raba električne energije leta 2010 je bila glede na 2000 v vseh državah članicah EU-27 višja, z izjemo Danske, kjer se je minimalno znižala, in Velike Britanije, kjer je ostala enaka. Povprečne letne rasti znašajo od 5,0 % na Cipru do 0,2 % na Malti in na Švedskem. V letu 2010 prevladuje povečanje rabe električne energije, kar je zlasti posledica gospodarskega okrevanja. Negativne stopnje rasti so bile samo v Grčiji in na Malti. Slovenija se po rasti v obdobju 2000-2010 uvršča v spodnjo polovico držav, po rasti v 2010 pa v zgornjo polovico.

Raba električne energije na prebivalca se med državami močno razlikuje, saj nanjo vpliva veliko faktorjev – struktura predelovanih dejavnosti, struktura rabe električne energije v gospodinjstvih in storitvenih dejavnostih (za ogrevanje, pripravo tople sanitarne vode, itd.), življenjski standard, podnebne razmere itd. Slovenija se uvršča v zgornjo polovico držav, razlog za to pa je med drugim v nizkem deležu široke rabe v rabi električne energije (četrti najnižji delež v EU-27), saj je raba električne energije v industriji veliko bolj intenzivna. Delež industrije v rabi električne energije v Sloveniji je relativno visok (46 % v letu 2010) glede na povprečje EU-27 (36 %).

Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 prepoznava visoko rast rabe električne energije kot enega izmed možnih problemov pri doseganju Kjotskega cilja in zato vsebuje številne ukrepe, s katerimi bi rast znižali. Poleg tega je obvladovanje rasti rabe električne energije ključnega pomena za Slovenijo, da doseže 25-odstotni ciljni deleža obnovljivih virov v bruto rabi končne energije leta 2020, ki je pravno obvezujoč po Direktivi 2009/28/ES. Za to je potrebno doseči najmanj 39,3-odstotni delež OVE v bruto rabi končne električne energije leta 2020 (MG, 2010), kar bo izvedljivo le ob zelo nizki rasti rabe električne energije. Inštrumenti, s katerimi bo dosežena učinkovitejša raba električne energije, so:
• Predelovalne dejavnosti: Energetski pregledi podjetij; Uvajanje upravljanja z energijo; Prilagoditev industrije najboljšim razpoložljivim tehnikam (IPPC), Trošarina na električno energijo; itd.
• Široka raba: Spodbude za nakup varčnih gospodinjskih aparatov; Ozaveščanje uporabnikov o porabi aparatov v stanju pripravljenosti; Spodbude za nakup varčne pisarniške opreme; Energijsko označevanje gospodinjskih aparatov, Minimalne zahteve; itd.
• Javni in storitveni sektor: Zeleno javno naročanje, trošarina na električno energijo, itd.

Še bolj pomembno je znižanje rasti rabe električne energije za doseganje cilja direktive o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah (EU, 2006), ki je, v devetih letih doseči vsaj 9 % prihranek energije. Pri doseganju tega cilja ima električna energija veliko težo, saj je prihranek pomnožen s faktorjem 2,5. V Nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016 (MOP, 2008), ki so ga bile države članice dolžne pripraviti skladno z direktivo, so določeni ukrepi, s katerimi bo dosežen ciljni prihranek. Leta 2011 je bil pripravljen 2. Akcijski načrt za energetsko učinkovitost, ki je analiziral učinke prvega do leta 2010 in na podlagi tega ter novih projekcij rabe energije predlagal dodatne ukrepe za dosego cilja. Kumulativni prihranek energije zaradi izvajanja ukrepov za zmanjšanje rabe električne energije je v letu 2010 znašal 129 GWh do leta 2016 pa se bo povečal na 561 GWh. V prihrankih so upoštevani samo ukrepi, ki vplivajo zgolj na rabo električne energije, učinek ukrepov, ki učinkujejo na več energentov, ni upoštevan. Poleg tega je učinek za promet in predelovalne dejavnosti ocenjen z metodo od zgoraj navzdol, ki ne omogoča razdelitev učinka ukrepov po posameznih ukrepih.