Kazalec prikazuje gibanje domače porabe ter neposrednega vnosa snovi, sestavo domače porabe snovi ter mednarodno primerjavo porabe snovi na prebivalca.

Domača poraba snovi (DPS) meri celotne količine snovi (trdne, tekoče in plinaste), pridobljene iz naravnih virov (domači naravni viri + uvoz-izvoz), ki vstopajo v proizvodne in potrošne procese države v enem letu (razen vode in zraka, ki nista vsebovana v snovi). Neposredne snovne tokove delimo na šest glavnih skupin: biomasa (iz kmetijstva, gozdarstva, ribištva ter lova in nabiranja), kovinske in nekovinske mineralne surovine, fosilne energetske surovine, odpadki in drugo.

Neposredni vnos snovi (NVS) meri neposredni vložek snovi za uporabo v gospodarstvu, to je vseh snovi, ki imajo gospodarsko vrednost in so uporabljene v proizvodnih dejavnostih in potrošnji; NVS obsega domače črpanje (uporabljeno) in celoten uvoz snovi.

Raba virov se je na globalni ravni od leta 1900 povečala za desetkrat in bo v prihodnje predvidoma še hitreje naraščala. Za Slovenijo in Evropo je to zaskrbljujoče, saj je naše gospodarstvo strukturno odvisno od uvoza. Čeprav bi morala naraščajoča pomanjkanje in višje cene spodbuditi naložbe v tehnologije, da bi omilili oskrbna tveganja, takšne inovacije ne bodo nujno zmanjšale pritiska na okolje.

Države Evrope smo zato sprejele strateške dokumente, ki so podlaga za učinkovitejše ravnanje z viri in zmanjšanje vpliva potrošništva. Eden takih dokumentov je Evropski zeleni dogovor, sprejet konec leta 2019 in predstavlja ambiciozen sveženj ukrepov, ki naj bi evropskim državljanom in podjetjem prinesel koristi zaradi prehoda na trajnostno zeleno gospodarstvo. Vključuje tudi časovni načrt z ukrepi za učinkovitejšo rabo virov s prehodom na čisto, krožno gospodarstvo.

Od leta 2000, ko spremljamo neposredni vnos snovi in domačo porabo opažamo, da je po vrhu iz leta 2007 poraba do leta 2013 padala predvsem na račun porabe mineralnih virov, nato je zopet rahlo naraščala in je v letu 2018 znašala skoraj 30 milijonov ton  (za 18 % višja kot leta 2013).

Leta 2018 smo v Sloveniji pridelali in uvozili skupno 48,7 milijonov ton različnih snovi, od tega skoraj tretjino predstavljajo v Sloveniji pridobljene mineralne snovi, predvsem tehnični kamen ter prod in pesek. Količina surovin za gradbeništvo, pridobljenih v Sloveniji, ki je do leta 2007 naraščala ter bistveno prispevala k povečanju rabe snovi na prebivalca (ta je leta 2007 znašala 23,6 milijonov ton) je po letu 2007 začela upadati. Leta 2018 je raba snovi znašala okoli 14 milijonov ton.

Doma pridobljene obnovljive snovi v obliki biomase, to so kmetijski pridelki, ulov in lesna biomasa, predstavljajo okoli 36 % vseh izkoriščenih domačih virov.

Izkoriščanje naravnih virov pridelanih ali načrpanih na domačem ozemlju, je naraščalo do leta 2007 in upadalo do leta 2013. Sledil je rahel porast in v letu 2018 smo izkoristili skoraj 26 milijonov ton. Količina izkoriščene biomase se je povečala za 25 % glede na 2013,  ter mineralnih surovin za 27 % glede na 2013. Znižala se je količina izkoriščenih fosilnih energetskih surovin, za 20 % glede na leto 2013.

Za razliko od uvoza snovi, ki je do leta 2008 naraščal (11.7 milijonov ton, v letu 2000 ter 20.6 milijonov ton v letu 2008), nato padel in kasneje zopet začel naraščati ter je leta 2018 znašal 22,8 milijonov ton, je izvoz snovi iz Slovenije postopno naraščal. V letu 2000 smo izvozili 7.6 milijonov ton, v letu 2018 pa 18,8 milijonov ton surovih ali predelanih snovi. V letu 2018 smo uvozili za 4 milijone ton več snovi kot smo je izvozili.  

Neposredni vnos snovi na prebivalca v državah EU in širše je zelo različen. Najvišjo porabo snovi na prebivalca v EU sta leta 2018 imeli  Finska in Estonija, z okoli 35 ton snovi na prebivalca. Najnižjo so imele Italija, Velika Britanija in Španija z okoli 8 ton snovi na prebivalca. EU povprečje je v letu 2018 znašalo13,7 ton snovi na prebivalca. Slovenija je v povprečju držav EU. V letu 2018 smo porabili 14,4 ton snovi na prebivalca. 

Po navedbah Urada za makroekonomske analize in razvoj, se stopnja snovne samooskrbe v Sloveniji povečuje in nekoliko presega povprečno v EU. Slovenija je podobno kot večina držav EU neto uvoznica snovi in neto uvoz pomeni okoli 11 % porabe (v EU nekoliko več). V neto uvozu je največ naftnih proizvodov in plina, v neto izvozu pa se v obdobju po žledolomu zelo povečuje izvoz lesa. Slednje je sicer glede vpliva na snovno porabo ugodno, vendar je z vidika učinkovite izrabe redkih domačih virov, kjer bi domača predelovalna industrija lahko ustvarila dodano vrednost, ekonomsko manj zaželeno.

Kazalec domača poraba snovi sicer dobro opiše porabo snovi, ne daje pa jasne razmejitve glede vpliva rabe različnih snovi na okolje. Zato še vedno potekajo razprave na različnih nivojih, kateri kazalci porabe snovi (DMI, DMC, RME (Raw Material Equivalents), TMR (Total material Requirements), TMC,…) najbolje merijo izkoriščanje naravnih virov ter vplive na okolje, ki pri tem nastajajo in so primerni tudi za mednarodno primerjavo.

Poleg tega Evropska agencija za okolje v svojem nedavnem poročilu 'Resource efficiency and the circular economy in Europe 2019 — even more from less’ ugotavlja, da v preteklosti v državah Evrope večinoma ni bilo postavljenih konkretnih ciljev, ki so potrebni, da se izboljša učinkovita raba virov in spodbudi krožno gospodarstvo. Kljub temu, da na prvi pogled izgleda, kot da politike o učinkoviti rabi virov, oskrbi s surovinami in krožnem gospodarstvu navidezno niso osredotočene na isto stvar, so vse tri močno povezane in se medsebojno podpirajo. Učinkovita raba virov in oskrba s surovinami obravnava povezave med naravo in evropskim socialno-ekonomskim sistemom, krožna ekonomija pa naslavlja sam družbeno-ekonomski sistem.

Iz poročila izhaja tudi, da bi splošno sprejeti kazalci, ki bi skladno obravnavali različne vidike krožnega gospodarstva pripomogli k izboljšanju sprejemanja in uporabe ciljev na tem področju. Prav tako pa bi bila nujna uvedba boljšega sistema spremljanja teh problematik.