Kazalec prikazuje ločitev rabe surovin od gospodarske rasti v Sloveniji, nastajanje in recikliranje komunalnih odpadkov v EU, materialni odtis gospodinjstev na Finskem in v Nemčiji ter držav EU in odtis potrošnje v državah članicah.

Da bi dosegli trajnostno rabo virov je nujno, da ločimo razvoj družbe, merjene z BDP ali HDI (Human Development Index), od rabe surovin (raw materials). Eden od kazalcev, ki se uporablja za oceno rabe surovin v družbi in doseganje povezanih SDG, je „materialni odtis“, ki meri vsoto vseh surovin, ki se uporabljajo v dobavnih verigah blaga in storitev.

Pri ocenjevanju trendov ločevanja rabe virov od ekonomske uspešnosti lahko ločimo dve vrsti ločevanja: relativno ločevanje dosežemo, kadar gospodarska rast presega rast rabe virov (materials). Nasprotno pa doseganje gospodarske rasti in hkratno zmanjšanje celotne rabe virov imenujemo absolutna ločitev. Medtem ko oba primera pomenita povečanje učinkovitosti rabe surovin (raw materials), je le slednje mogoče razumeti kot sredstvo za zmanjšanje pritiskov na okolje.

Do ločitve pride, »ko poraba virov ali pritisk na okolje raste počasneje kot gospodarska dejavnost, ki to povzroča (relativna ločitev) ali upada, medtem ko gospodarska dejavnost še naprej raste (absolutna ločitev)« (IRP, 2017).

Nekatere študije in raziskave kažejo, da »čeprav obstajajo velike razlike med gospodinjstvi glede ravni in sestave materialnih odtisov, je očitno, da je današnji udoben zahodni življenjski slog s sedanjo infrastrukturo, tehnologijo in dobrinami daleč od tega, da bi ustrezal  zmogljivostim našega planeta in težko si je predstavljati, da bi se lahko razširil v vse države sveta, ne da bi drastično porušil naravno ravnovesje. Zato je zmanjšanje materialnih odtisov nujno« (Lettenmeier et al. 2012).

Krožno gospodarstvo je ključna pot za trajnostno upravljanje virov. Evropska Komisija navaja, da bo akcijski načrt krožnega gospodarstva pripomogel k doseganju tako ciljev trajnostnega razvoja kot prispeval k zmanjšanju potreb po virih, s čimer se poveča ohranitev virov in zmanjša pritisk na okolje.

Ločitev razvoja od porabe surovin (decoupling), Slovenija

Po razpoložljivih podatkih OZN analize SCP-HAT za obdobje 1991 - 2018  je Slovenija dosegla relativno ločitev gospodarske rasti od porabe surovin.

Da bi dosegli trajnostno porabo surovin, je bistveno ločiti razvoj družbe, merjen z BDP ali HDI (Human Development Index), od porabe surovin. Eden od kazalnikov, ki se uporablja za vrednotenje porabe surovin v družbi in doseganje povezanih ciljev trajnostnega razvoja, je »materialni odtis«, ki meri vsoto vseh surovin, uporabljenih vzdolž dobavne verige blaga in storitev, porabljenih v državi.

Orodje za analizo vročih točk SCP – Trajnostne potrošnje in proizvodnje - (SCP-HAT) je namenjeno identifikaciji žariščnih območij ne trajnostne proizvodnje in potrošnje, da bi podprlo določanje prednostnih nalog v nacionalnih politikah SCP in podnebnih politik.

Ločitev je lahko absolutna ali relativna. Absolutna ločitev se pojavi, ko je nek okoljski pritisk stabilen ali se zmanjšuje, medtem ko gospodarska gonilna sila narašča. Ločitev je relativna, če je stopnja rasti okoljsko pomembne spremenljivke pozitivna, vendar manjša od topnje rasti ekonomske spremenljivke (Eurostat, 2006).

Nastajanje in recikliranje komunalnih odpadkov v EU, 2018

Leta 2018 so največ komunalnih odpadkov na prebivalca ustvarili na Danskem (814 kg/prebivalca), v Luksemburgu (803 kg/prebivalca) in na Malti (663 kg/prebivalca); najmanj pa v Romuniji (272 kg/prebivalca), na Poljskem (315 kg/prebivalca) in na Češkem (351 kg/prebivalca). Za vse te države, tako kot za številne druge države članice, gre za povečanje glede na podatke iz leta 2015. Po podatkih EEA razlike v nastajanju odpadkov odražajo razlike v gospodarski blaginji med državami (saj bogatejše države običajno proizvedejo več komunalnih odpadkov na prebivalca). Hkrati podatki kažejo na velike razlike v uspešnosti stopnje recikliranja med državami članicami EU. V letu 2018 je samo osem držav: Avstrija, Belgija, Danska, Nemčija, Italija, Litva, Nizozemska, Slovenija oddalo v reciklažo  vsaj polovico komunalnih odpadkov; najuspešnejša je Nemčija. Finska, Francija, Luksemburg, Švedska in Združeno kraljestvo so oddale v reciklažo malo manj kot polovico svojih komunalnih odpadkov (med 42 - 49 %). Najmanj recikliranja odpadkov so zabeležili v Romuniji, Malti in na Cipru (opomba: podatki, sporočeni za Ciper, so iz leta 2017. Povprečje EU28 temelji na povprečju količine za leto 2018, sporočene za vseh 28 držav članic, z izjemo Cipra).

Materialni odtis gospodinjstev na Finskem, 2012

Eden od objavljenih strokovnih člankov ocenjuje materialne odtise gospodinjstev, ki živijo na minimalnem socialnem prejemku na Finskem, in obravnava posledice v smislu okoljske in socialne trajnosti. Gospodinjstva z nizkimi dohodki imajo nižji materialni odtis od povprečja in večina materialnih odtisov je pod socialno vzdržno raven potrošnje, ki temelji na spodobnih minimalnih dohodkih. Vendar pa je količina virov, ki jih večina gospodinjstev porabi, še vedno vsaj dvakrat višja, kot je potrebna za okoljsko trajnost. Ukrepi pa bi morali biti usmerjeni predvsem v zmanjšanje materialnih odtisov premožnejših gospodinjstev.

Grafično predstavljeni rezultati študije razkrivajo, da se je materialni odtis sodelujočih samskih gospodinjstev gibal od 7 do 35 ton na leto, kar pomeni, da je bila 5-kratna razlika med gospodinjstvi, ki so porabila najmanj, in tistimi, ki so porabila največ. Brez teh dveh skrajnosti bi se materialni odtisi gibali med 11,4 in 26,8 tonami na leto, kar bi pomenilo največjo možno razliko zgolj s faktorjem 2,5. Rezultati kažejo, da je šest gospodinjstev preseglo materialni odtis na podlagi zmožnosti glede na spodoben minimalni dohodek, vendar so še vedno ostali pod ravnjo povprečnega Finca. Sorazmerno večji materialni odtis teh gospodinjstev je bila posledica potovanja, najema poletne koče in / ali rednejše uporabe osebnega avtomobila.

V kasnejših raziskavah na Finskem je bila uvedena trajnostna letna ciljna raven osmih (8) ton na osebo kot sprejemljiv materialni odtis gospodinjstva.

Materialni odtis držav članic

Leta 2019 osem držav ostaja pod vrednostjo EU, ki znaša 14,6 tone na prebivalca; v dvajsetih državah je materialni odtis na prebivalca višji od vrednosti v EU. Razpon med najvišjim in najnižjim odtisom je precej velik s približno 22 tonami. Finska, Romunija, Estonija in Luksemburg imajo največji materialni odtis z okoli 28–29 tonami na prebivalca. Nizozemska ima najnižji odtis s 7,4 tone na prebivalca, Slovenija pa blizu 15 ton na prebivalca. Razvoj RMC (poraba surovin) na prebivalca za posamezne države kaže raznoliko sliko. V primerjavi z letom 2010 je petnajstim državam v teh letih uspelo zmanjšati materialni odtis; šest držav je svoj materialni odtis zmanjšalo za več kot četrtino. Trinajst evropskih držav je zabeležilo povečanje RMC na prebivalca. Odtis Romunije se je z leti podvojil. Grčija in Španija pa sta zmanjšali svoj odtis za približno tretjino. Na splošno ima večina sredozemskih držav materialni odtis leta 2019 nižji kot leta 2010. Materialni odtis Avstrije, Švedske, Švice, Nemčije in Francije je bolj ali manj na enaki ravni kot pred desetletjem.

Materialni odtis EU je leta 2020 znašal 13,7 tone na prebivalca.

Materialni odtis gospodinjstev v Nemčiji, 2019

Podatki v grafu so predstavljeni v decilih. To pomeni, da so uporabniki razdeljeni na deset skupin glede na višino dohodka. Decil 1 predstavlja 10 % uporabnikov z najmanjšim skupnim materialnim odtisom in praviloma najnižjim dohodkom,  decil 10 pa predstavlja 10 % uporabnikov z največjim skupnim materialnim odtisom in praviloma najvišjim dohodkom.

Mobilnost, stanovanje in prehrana predstavljajo največji odtis v gospodinjstvih. Medtem ko se materialni odtis za stanovanje in prehrano ne razlikuje bistveno med decilnimi skupinami, se materialni odtis za mobilnost znatno povečuje v skupinah z višjimi decili oziroma dohodki. Zdi se, da materialni odtis za mobilnost v večji meri razlikuje uporabnike. Predvsem najnižja skupina uporabnikov kaže materialni odtis, ki je 73 % manjši od odtisa skupine z najvišjim decilom. Torej materialni odtis raste z večanjem dohodka; ljudje z občutno nižjimi dohodki večinoma izkazujejo razmeroma majhne materialne odtise. Ljudje z veliko višjimi dohodki imajo v večini večji materialni odtis. (Buhl et al. 2018).

Odtis potrošnje po državah članicah, 2020

Odtis potrošnje ocenjuje okoljske vplive potrošnje blaga na okolje (vključno z vplivi proizvodnje in trgovine). Odtis potrošnje ima pristop od spodaj navzgor (ocena življenjskega cikla na podlagi procesa) in upošteva vplive potrošnje državljanov na področju hrane, mobilnosti, stanovanj, gospodinjskih dobrin in naprav.

V grafu Contributing per area of consumption to overall consumption footprint – Koliko posamezna področja porabe v skupnemu odtisu porabe prispevajo k podnebnim spremembam je predstavljen odtis potrošnje po državah članicah. Kaže, da z največjim odtisom potrošnje po posameznih petih področjih največ prispevajo k podnebnim spremembam Luksemburg, Danska, Malta, Ciper, Nemčija, Italija in Irska, najmanj pa Bolgarija, Romunija in Slovaška. Slovenija je na sredini med državami.

Politični in poslovni pristopi k zmanjšanju materialnega odtisa

Generalni direktorat za okolje EK je sodeloval s Skupnim raziskovalnim centrom Evropske komisije (JRC IES) in drugimi službami Evropske komisije pri razvoju usklajene metodologije za izračun okoljskega odtisa izdelkov in organizacij (vključno z ogljikom). Končni metodi, imenovani okoljski odtis izdelka (PEF) in okoljski odtis organizacije (OEF), sta bili objavljeni leta 2013 kot priloga k priporočilu Komisije o uporabi skupnih metod za merjenje in sporočanje okoljske uspešnosti izdelkov in organizacij v življenjskem ciklu. Obe metodi sta tesno povezani in imata veliko skupnih elementov. JRC upravlja s spletno stranjo »Evropska platforma za oceno življenjskega kroga« (EPLCA), na kateri so predstavljena tudi odtis potrošništva in kalkulator za odtis potrošnikov. EPLCA je baza znanja EU, ki se odziva na poslovne in politične potrebe EU glede trajnostne proizvodnje in potrošnje.

Evropska komisija je torej razvila okvir, ki temelji na oceni življenjskega kroga (LCA) za spremljanje razvoja celotnega okoljskega odtisa proizvodnje in potrošnje EU ter primerjavo odtisa z mejami planeta. Okvir omogoča ovrednotenje vloge področij potrošnje in izdelkov. Odtis potrošnje na prebivalca ocenjuje okoljske vplive potrošnje povprečnega državljana, vključno s petimi področji potrošnje, in sicer za hrano, stanovanje, mobilnost, gospodinjske naprave in dobrine s 165 reprezentativnimi izdelki. Ta sestava omogoča prepoznavanje skupin izdelkov in izdelkov z najpomembnejšo vlogo pri vplivih naših potrošniških vzorcev.

Kazalnika domačega odtisa in odtisa potrošnje odgovarjata na ključne izzive, ki jih predstavlja potreba po sistemski in celostni oceni prehoda k trajnosti, in predstavljata ključni nabor kazalnikov za podporo ambicijam Evropskega zelenega dogovora, kot je krožno gospodarstvo (Circular Economy Action načrt), ničelno onesnaževanje (akcijski načrt ničelnega onesnaževanja), trajnostna pridelava hrane (strategija od vil do vilic) in ohranjanje biotske raznovrstnosti (strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030). Poleg tega je ocenjevanje okoljskih vplivov potrošnje blaga in storitev ključnega pomena za doseganje cilja trajnostnega razvoja o odgovorni proizvodnji in potrošnji (SDG 12). Objavljen je tudi kalkulator potrošnikovega odtisa, ki omogoča državljanom EU, da izračunajo vpliv svojih potrošniških vzorcev na okolje in ocenijo, kako lahko spremembe v njihovem življenjskem slogu vplivajo na njihov osebni odtis.  (https://eplca.jrc.ec.europa.eu/ConsumerFootprint.html)

WBCSD (World Business Council for Sustainable development) je razvil orodje za merjenje materialnega odtisa življenjskega sloga (Lifestyle Material Footprint).Upošteva šest glavnih življenjskih področij, ki so odgovorna za največji delež porabe materialov/snovi, povezanih z življenjskim slogom, Ti so:

1.Hrana in prehrana. Primer: poraba 1 kg govejega mesa znaša 46,2 kg materialnega odtisa; 1 kg paradižnika ima materialni odtis 2,09 kg.

2 . Stanovanje, vključno s stanovanjsko infrastrukturo, porabo energije in neposredno porabo vode. Primer: 1 kWh električne energije, proizvedene v elektrarnah na premog, ima materialni odtis 8,5 kg; 1 kWh električne energije, ustvarjene z vetrno močjo, ima materialni odtis 0,09 kg.

3. Mobilnost, vključno z mobilno infrastrukturo in prevoznimi sredstvi, kot so hoja in uporaba avtomobila, kolesa, javnega in zračnega prometa, tako za vsakdanjo mobilnost kot za turizem. Primer: 1 km prevožen z avtomobilom ima materialni odtis 2,02 kg / prebivalca; 1 km potovanja z letalom ima materialni odtis 0,4 kg / prebivalca; 1 km vožnje z vlakom ima materialni odtis 0,29 kg / prebivalca; 1 km vožnje s kolesom ima materialni odtis 0,05 kg / prebivalca.

4. Izdelki, razvrščeni v 7 skupin: električne in elektronske naprave, oblačila, čevlji, kozmetika in osebna nega, nakit, pohištvo in izdelki iz papirja. Primer: 1 kg losjona za telo ima materialni odtis 3,7 kg.

5. Prosti čas, vključno s športom, hobiji, kulturnimi in družabnimi dejavnostmi. Primer: 1h preživeta v fitnes centru ima materialni odtis 6,14 kg.

6. Drugi nameni, npr. hišni ljubljenčki. Primer: mačka ima ocenjen materialni odtis 3.000 kg na leto.