Kazalec prikazuje ločitev rabe surovin od gospodarske rasti, nastajanje in recikliranje odpadkov v EU ter materialni odtis gospodinjstev na Finskem in orodje za izmero materialnega odtisa življenjskega sloga.

Da bi dosegli trajnostno rabo virov je nujno, da ločimo razvoj družbe, merjene z BDP ali HDI (Human Development Index), od rabe surovin (raw materials). Eden od kazalcev, ki se uporablja za oceno rabe surovin v družbi in doseganje povezanih SDG, je „materialni odtis“, ki meri vsoto vseh surovin, ki se uporabljajo v dobavnih verigah blaga in storitev.

Pri ocenjevanju trendov ločevanja rabe virov od ekonomske uspešnosti lahko ločimo dve vrsti ločevanja: Relativno ločevanje dosežemo, kadar gospodarska rast presega rast rabe virov (materials). Nasprotno pa doseganje gospodarske rasti in hkrati zmanjšanje celotne rabe virov imenujemo absolutna ločitev. Medtem ko oba primera pomenita povečanje učinkovitosti rabe surovin (raw materials), je le slednje mogoče razumeti kot sredstvo za zmanjšanje pritiskov na okolje.

Nekatere študije in raziskave kažejo, da »čeprav obstajajo velike razlike med gospodinjstvi glede ravni in sestave materialnih odtisov, je očitno, da je današnji udoben zahodni življenjski slog s sedanjo infrastrukturo, tehnologijo in dobrinami daleč od tega, da bi ustrezal  zmogljivostim našega planeta in težko si je predstavljati, da bi se lahko razširil v vse države sveta ne da bi drastično porušil naravno ravnovesje. Zato je zmanjšanje materialnih odtisov nujno.« (Lettenmeier et al. 2012).

Krožno gospodarstvo je ključna pot za trajnostno upravljanje virov. Evropska Komisija navaja, da bo akcijski načrt krožnega gospodarstva pripomogel k doseganju tako ciljev trajnostnega razvoja kot prispeval k zmanjšanju potreb po virih, s čimer se poveča varnost virov in zmanjša pritisk na okolje.

Ločitev materialnega odtisa Slovenije

Po razpoložljivih podatkih OZN analize SCP-HAT za obdobje 1990 do 2015 Slovenija ni dosegla ločitve gospodarskega razvoja od porabe surovin.

Ker produktivnost virov meri količino ekonomske proizvodnje, proizvedene z določeno količino materialnih virov, ga Evropska komisija uporablja za spremljanje učinkovitosti rabe virov. Torej Komisija meri ločitev uporabe materialov od gospodarske rasti. Vendar se lahko v razmerah relativne ločitve splošna poraba materiala kljub povečanju produktivnosti virov poveča. Absolutna ločitev pomeni, da poraba virov v pogojih gospodarske rasti upada ali ostane stabilna.

Nastajanje in recikliranje komunalnih odpadkov v EU 28 na prebivalca, 2015

Osnovni koncept krožnega gospodarstva prikazuje sistem proizvodnje in potrošnje, ki se opira na recikliranje, ponovno uporabo, popravilo, predelavo, skupno rabo izdelkov, spreminjanje vzorcev potrošnje in novih poslovnih modelov in sistemov.

Leta 2015 je bilo nastalih komunalnih odpadkov na prebivalca v EU najvišje na Danskem (789 kg / prebivalca), na Cipru (638 kg / prebivalca),) in v Nemčiji (625 kg / prebivalca), najnižje pa v Romuniji (247 kg / prebivalca), na Poljskem (268 kg / prebivalca) in na Češkem (316 kg / prebivalca). Hkrati podatki kažejo na velike razlike v uspešnosti stopnje recikliranja med državami članicami EU. Leta 2015 je le pet držav: Nemčija, Avstrija, Slovenija, Belgija in Nizozemska v reciklažo oddalo vsaj polovico svojih komunalnih odpadkov. Luksemburg, Švedska, Danska, Italija, Združeno kraljestvo, Poljska, Finska in Francija so reciklirali nekaj manj kot polovico svojih komunalnih odpadkov (med 40 - 44%).

Materialni odtis gospodinjstev na Finskem

Uradnih statističnih podatkov o materialnem odtisu gospodinjstev kaže da še ni. Obstaja pa vrsta raziskav in študij, s katerimi so se lotili raziskati področje materialnega odtisa gospodinjstev, denimo v Španiji, Nemčiji, na Finskem in v nekaterih mednarodnih organizacijah.

Eden od objavljenih strokovnih člankov ocenjuje materialne odtise gospodinjstev, ki živijo na minimalnem socialnem prejemku na Finskem, in obravnava posledice v smislu okoljske in socialne trajnosti. Gospodinjstva z nizkimi dohodki imajo nižji materialni odtis od povprečja in večina materialnih odtisov je pod socialno vzdržno raven potrošnje, ki temelji na spodobnih minimalnih referenčnih dohodkih. Vendar pa je količina virov, ki jih večina gospodinjstev porabi, še vedno vsaj dvakrat višja, kot je potrebna za okoljsko trajnost. Ukrepi pa bi morali biti usmerjeni predvsem v zmanjšanje materialnih odtisov premožnejših gospodinjstev.

Grafično predstavljeni rezultati študije razkrivajo, da se je materialni odtis sodelujočih samskih gospodinjstev gibal od 7 do 35 ton na leto, kar pomeni, da je bila 5-kratna razlika med gospodinjstvi, ki so porabila najmanj, in tistimi, ki so porabila največ. Brez teh dveh skrajnosti bi se materialni odtisi gibali med 11,4 in 26,8 tonami na leto, kar bi pomenilo največjo možno razliko zgolj s faktorjem 2,5. Rezultati kažejo, da je šest gospodinjstev preseglo materialni odtis na podlagi zmožnosti glede na spodoben minimalni referenčni dohodek, vendar so še vedno ostali pod ravnjo povprečnega Finca. Sorazmerno večji materialni odtis teh gospodinjstev je bila posledica potovanja, najema poletne koče in / ali rednejše uporabe osebnega avtomobila.

V naslednjih raziskavah na Finskem je bila uvedena trajnostna letna ciljna raven osmih (8) ton na osebo kot sprejemljiv materialni odtis gospodinjstva.

Poslovni in politični pristopi k zmanjšanju materialnega odtisa

WBCSD (World Business Council for Sustainable development) je razvil orodje za merjenje materialnega odtisa življenjskega sloga (Lifestyle Material Footprint).Upošteva šest glavnih življenjskih področij, ki so odgovorna za največji delež porabe materialov/snovi, povezanih z življenjskim slogom, Ti so:

1. Hrana in prehrana. Primer: poraba 1 kg govejega mesa znaša 46,2 kg materialnega odtisa; 1 kg paradižnika ima materialni odtis 2,09 kg.

2 . Stanovanje, vključno s stanovanjsko infrastrukturo, porabo energije in neposredno porabo vode. Primer: 1 kWh električne energije, proizvedene v elektrarnah na premog, ima materialni odtis 8,5 kg; 1 kWh električne energije, ustvarjene z vetrno močjo, ima materialni odtis 0,09 kg.

3. Mobilnost, vključno z mobilno infrastrukturo in prevoznimi sredstvi, kot so hoja in uporaba avtomobila, kolesa, javnega in zračnega prometa, tako za vsakdanjo mobilnost kot za turizem. Primer: 1 km prevožen z avtomobilom ima materialni odtis 2,02 kg / prebivalca; 1 km potovanja z letalom ima materialni odtis 0,4 kg / prebivalca; 1 km vožnje z vlakom ima materialni odtis 0,29 kg / prebivalca; 1 km vožnje s kolesom ima materialni odtis 0,05 kg / prebivalca.

4. Izdelki, razvrščeni v 7 skupin: električne in elektronske naprave, oblačila, čevlji, kozmetika in osebna nega, nakit, pohištvo in izdelki iz papirja. Primer: 1 kg losjona za telo ima materialni odtis 3,7 kg.

5. Prosti čas, vključno s športom, hobiji, kulturnimi in družabnimi dejavnostmi. Primer: 1h preživeta v fitnes centru ima materialni odtis 6,14 kg.

6. Drugi nameni, npr. hišni ljubljenčki. Primer: mačka ima ocenjen materialni odtis 3.000 kg na leto.

Povečanje učinkovitosti rabe virov je eden od ključnih elementov za zagotavljanje trajnostnega razvoja in kakovostnih delovnih mest v EU ter prinaša gospodarske priložnosti, izboljša produktivnost, zmanjša stroške in spodbudi konkurenčnost.

Sedmi okoljski akcijski program - 7 EAP  (EU, 2013) vključuje cilj, da se mora do leta 2020 izboljšati učinkovitost virov EU. Izboljšanje učinkovitosti virov lahko vpliva na manjše pritiske na okolje z zmanjšanjem celotne porabe materialov v gospodarstvu. Prav tako lahko prispeva k ohranjanju gospodarskega razvoja z zagotavljanjem ustrezne oskrbe z viri in naložbami v inovacije, hkrati pa povečuje globalno konkurenčnost (OECD, 2015).

Vodilna pobuda „Evropa, gospodarna z viri“ (ES, 2011a) strategije Evropa 2020 je namenjena spodbujanju ločevanja gospodarske rasti od uporabe virov. Splošni cilji te pobude se uresničijo v Načrtu za učinkovito rabo virov EU (ES, 2011 b), katerega cilj je zagotoviti večjo gospodarsko uspešnost in hkrati zmanjšati pritisk na naravne vire. Učinkovita raba virov je obravnavana kot sredstvo za dosego tega cilja, produktivnost virov pa je glavni kazalnik za spremljanje napredka ukrepov v načrtu. Niti časovni načrt niti katera koli druga politika ali strategija EU ne določa količinskih ciljev za izboljšanje produktivne rabe virov, čeprav so nekatere države članice sprejele nacionalne cilje. V Načrtu za učinkovito rabo virov se je Evropska komisija zavezala, da bo razpravljala in podprla pripravo kazalnikov in ciljev učinkovite rabe virov. V 7 EAP pa je zapisano, da bodo „kazalniki in cilji učinkovite rabe virov zagotovili potrebne smernice za javne in zasebne odločevalce pri preoblikovanju gospodarstva. Ko bodo na ravni Unije dogovorjeni, bodo takšni kazalniki in cilji postali sestavni del 7 EAP.« Čeprav cilji do danes niso bili opredeljeni, je od leta 2013 objavljen nabor kazalnikov v obliki preglednice učinkovite rabe virov (ES, 2015a).