Intenzivnost kmetijstva je kazalec, ki odraža raven povečevanja produktivnosti kmetijske proizvodnje, ki jo izrazimo na enoto površine kmetijskih zemljišč v uporabi oziroma na glavo živali.  Sestavljen je iz štirih kazalcev za izbrane ključne proizvodne usmeritve v Sloveniji. Za živinorejsko proizvodnjo je izračunan kot število glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) in povprečne prireje mleka na kravo molznico. Za rastlinsko pridelavo pa je izračunan kot povprečen pridelek pšenice in pire na hektar KZU ter povprečni pridelek koruze na hektar KZU.

Po začasnih podatkih Popisa kmetijskih gospodarstev je bilo v letu 2020 v Sloveniji 67.927 kmetijskih gospodarstev. Kar dve tretjini se jih je ukvarjalo z živinorejo, pri čemer jih je bila več kot polovica (63 %) usmerjenih v govedorejo. Število živinorejskih kmetij, se je v obdobju 2000–2020 zmanjšalo skoraj za polovico (–42 %).

Povprečno slovensko kmetijsko gospodarstvo, usmerjeno v živinorejo je leta 2020 redilo 9,2 GVŽ, kar je 50 % več kakor na začetku obravnavanega obdobja. Podobno kakor v drugih državah EU se obtežba tudi v Sloveniji zmanjšuje, samo v obdobju 2000–2016 se je zmanjšala za 17 %. Prikaz števila glav velike živine na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi na občinski ravni v letu 2010 kaže na razmeroma netipično in razpršeno prostorsko porazdelitev območij z različno obtežbo.

Navkljub zelo hitremu upadanju gospodarstev, usmerjenih v prirejo mleka, in nekoliko manj izrazitemu upadanju števila krav molznic na teh gospodarstvih skupni obseg proizvodnje z rednim letnim nihanjem še vedno raste. Vzrok je izrazito povečanje koncentracije prireje mleka – povprečno število krav molznic na gospodarstvo se je v obdobju 2000–2016 povečalo za 114 %, hkrati pa se je povečala tudi intenzivnost prireje.

Povprečna prireja mleka na kravo molznico (mlečnost) se je v obdobju 2000–2019 v Sloveniji povečala za 1.553 kg ali za 34 %. V enakem obdobju se je povprečna mlečnost v Avstriji povečala za 39 %, v Belgiji za 49 % in v Grčiji kar za 75 %.

S skoraj 6.200 kg mleka na kravo v letu 2019, Slovenija še vedno precej zaostaja za Avstrijo in nekaterimi drugimi državami članicami Evropske unije, kjer procesi koncentracije in intenzifikacije proizvodnje potekajo bistveno hitreje.

Pšenica in koruza za zrnje sta najpomembnejši poljščini v Sloveniji, z njuno pridelavo pa se je v letu 2020 ukvarjalo 11.589 (pšenica in pira) in 27.286 (koruza) kmetijskih gospodarstev. V obdobju med leti 2000 in 2020 se je število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo s pridelavo pšenice in pire zmanjšalo za 63 %, tistih, ki se ukvarjajo s pridelavo koruze pa za 58 %. Skupni obseg površin v obravnavanem obdobju pri pšenici je bil manjši za 29 % (pri koruzi so se površine zmanjšale za 17 %). Koncentracija pridelave na gospodarstvo se je tako močno povečala. Povprečna pridelovalna površina pšenice in pire ter koruze za zrnje na kmetijsko gospodarstvo, se je v obdobju 2000–2020 praktično podvojila.

Povprečni pridelek pšenice in pire je v obdobju med leti 2000 in 2020 znašal 4,7 t/ha. Najnižji je bil leta 2003, ko je znašal 3,5 t/ha, medtem ko je bil najvišji v letu 2020, ko je znašal 5,8 t/ha.

Povprečni pridelek koruze za zrnje je v obravnavanem obdobju 2000–2020 znašal 7,8 t/ha KZU. Tudi pri koruzi je bilo najslabše leto 2003, ko so pridelali 5,1 t/ha, medtem ko je bil največji hektarski pridelek koruze leta 2020, ko so v Sloveniji pridelali 10,8 t/ ha. Medletna nihanja hektarskih pridelkov pšenice in pire ter koruze za zrnje so predvsem posledica vremenskih razmer.

Intenzivnost pridelave pšenice, merjena s količino pridelka na hektar, je v Sloveniji na ravni dolgoletnega povprečja za 0,51 t manjša kakor v Avstriji in kar 3,8 t manjši kot v Belgiji. Hektarski pridelek se v Sloveniji že več let ne spreminja bistveno. Podobno je pri koruzi, le da je letno nihanje zaradi podnebnih dejavnikov nekoliko izrazitejše.

Slovensko kmetijstvo se sooča z neugodno posestno in velikostno strukturo, kar v veliki meri onemogoča povečevanje intenzivnosti in konkurenčnosti kmetijske proizvodnje. Z nekaterimi ukrepi kmetijske politike in uporabo novih tehnoloških rešitev (zemljiške operacije, optimizacija krmnih obrokov, manjša poraba sredstev za varstvo rastlin, izboljšanje lastnosti tal ipd.) je mogoče prispevati k povečanju intenzivnosti, ob hkratnem zmanjšanju negativnih pritiskov na okolje.