Hidrološko sušo podzemne vode opredelimo kot obdobje pomembnega deficita vode v vodonosniku ali skupini vodonosnikov glede na pričakovane normalne razmere za določen kraj in čas (Sheffield in Wood, 2011). Kazalec suše podzemne vode v medzrnskih vodonosnikih temelji na standardiziranem indeksu gladine podzemne vode (SGI). To je statistični kazalnik, ki odstopanje trenutne gladine podzemne vode od dolgoletnega povprečja (referenčnega obdobja) pretvori v standardizirano vrednost. S tem omogoča primerjavo intenzitete suše med različnimi vodonosniki z različnimi hidrogeološkimi lastnostmi. V analizo je vključenih 31 reprezentativnih merilnih postaj, ki so izbrane glede na dolžino opazovanj in reprezentativnost naravnega nihanja gladin podzemne vode brez umetnih vplivov, prostorsko reprezentativnost lokacije in tehnično primernost merilnega objekta.

Kazalec opredeljuje 4 intenzitete suše:

• blaga suša: vrednost SGI: -1 ≤ SGI < 0 (kategorija suše D0 po vzoru USDM);
• zmerna suša: vrednost SGI: -1.5 ≤ SGI < -1 (kategorija suše D1 po vzoru USDM);
• močna suša: vrednost SGI: -2 ≤ SGI <-1.5 (kategorija suše D2 po vzoru USDM);
• izredna suša: vrednost SGI: SGI < -2 (kategorija suše D3 po vzoru USDM).

Spremljanje in analiziranje suše podzemne vode je pomembno za zagotavljanje zadostne količine pitne vode v Sloveniji, kjer podzemna voda predstavlja glavni vir oskrbe (okoli 97% prebivalcev), pa tudi za varovanje ekosistemov odvisnih od podzemnih vod, virov vode za industrijo in kmetijstvo ter za druge vrste rabe vode.

Glavni vir obnavljanja podzemne vode je infiltracija padavin, znaten vir pa predstavljajo tudi vodotoki v hidravlični povezavi in podzemna voda iz sosednjih vodonosnikov. Odziv gladin na primanjkljaj napajanja podzemne vode je odvisen tako od statičnih lastnosti vodonosnika (dimenzija, debelina nezasičene cone, poroznost) ter časovnih vplivov (letni čas, predhodna namočenost in raba tal) in drugo.

Časovni potek povprečnih letnih vrednosti kazalca SGI v obdobju 1981-2025 kaže na tendenco zniževanja vrednosti oziroma na povečevanje pogostosti hidrološke suše podzemne vode v novejšem obdobju. Izmed desetih najbolj sušnih let obdobja 1981 – 2025 (leta 2003, 2012, 1993, 2022, 2002, 2000, 2017, 2011, 2025, 2007) jih kar 8 uvrščamo v obdobje po letu 2000 (Slika PP13 – 1). Po intenziteti nizke povprečne letne vrednosti indeksa SGI najbolj izrazito izstopajo leta 2003, 2012 in 2022. K tendenci zniževanja letnih povprečnih letnih vrednosti poleg pogostejših suš prispeva tudi zmanjševanje pogostosti in intenzitete mokrih letnih obdobij.

Analiza intenzitete suš podzemne vode po letih kaže, da je bila večina prostorsko najbolj razširjenih suš vseh intenzitet (zmerna, močna, izredna), zabeležena po letu 2000. Izredno sušo podzemne vode smo v Sloveniji v največji prostorski razširjenosti beležili v letih 2003, 2022 in 2002 (Slika PP13-2). V mesecih povečane rabe podzemne vode podzemne vode med junijem in septembrom, je po prostorski razširjenosti izredne suše izrazito prednjačilo leto 2022, sledili pa sta leti 2003 in 1993 (Slika PP13-3). Podatki kažejo, da se med junijem in septembrom z leti nakazuje tendenca povečevanja pojava izredne suše podzemne vode. 

Analiza sezonske spremenljivosti suše podzemne vode v medzrnskih vodonosnikih med leti 1981 - 2025 kaže izrazito prostorsko nehomogenost. Pri sušah večje intenzitete (vrednost indeksa SGI < -1.5) v večjem delu Slovenije prevladuje zimski tip suše(december – februar). To je pogosto posledica primanjkljaja padavin in snežne odeje v hladni polovici leta. Nasprotno so blažje oblike suše (vrednost indeksa SGI med 0 in -1.5) značilne predvsem za jesen (september – november), kar nakazuje na postopno razvijanje sušnih razmer proti koncu leta. Izrazito izjemo tega vzorca predstavljajo vodonosniki na Primorskem (Vipavska dolina, Vrtojbensko polje), kjer se suše večje intenzitete skladno z mediteranskim podnebnim vplivom najpogosteje pojavijo poleti ( junij - avgust). Specifičen prehodni značaj kaže Ljubljanska kotlina: medtem ko so suše močne intenzitete (SGI med -1.5 in -2) najpogostejše pozimi in spomladi, se najbolj ekstremne suše (SGI < -2) na tem območju najpogosteje razvijejo poleti, kar nakazuje na veliko občutljivost teh vodonosnikov na zmanjšano dolgotrajnejše napajanje podzemne vode.

Prostorsko je bila v obdobju med leti 1981-2025 izredna suša podzemne vode najpogosteje zabeležena v vodonosnikih Ljubljanske kotline (Ljubljansko polje, prodni zasip Kamniške Bistrice, Kranjsko polje) in na območju Vipave in Ajdovščine, najmanjkrat pa v posameznih vodonosnikih Pomurja (Apaško polje, Mursko polje) in na Braslovškem polju. Močna suša je bila najpogosteje zabeležena v vodonosnikih Spodnjesavinjskega polja in območja Vipave in Ajdovščine. Zmerna suša je kot prevladujoča intenziteta značilna predvsem za vodonosnike Ptujskega in Braslovškega polja, blaga suša pa je od leta 1981 naprej najpogosteje prizadela Dravsko in Ptujsko polje.    

Podnebna spremenljivost vpliva na količine podzemne vode neposredno prek sprememb v napajanju podzemne vode in posredno zaradi sprememb v rabi vode. Podnebni scenariji do konca 21. stoletja za Slovenijo kažejo na pozitiven trend naraščanja povprečne letne temperature zraka, medtem ko pri količini padavin signali sprememb niso tako enoznačni (ARSO, 2018). Največje spremembe v skupni količini padavin se pričakujejo pozimi (povečanje), vendar bo zaradi višjih temperatur več padavin v obliki dežja, kar spreminja režim napajanja. Poleti večjih sprememb v skupni količini padavin do sredine stoletja ne pričakujemo, zmanjšalo pa se bo število padavinskih dni, kar pomeni, da bo večina padavin padla v zelo kratkem času. Pričakujemo lahko močnejše in pogostejše nalive ter neurja, pogosteje pa se bomo srečevali tudi z vmesnimi sušnimi obdobji, ki bodo intenzivnejši zaradi vročine in nadpovprečne izsušenosti tal.