Hidrološko sušo podzemne vode lahko opredelimo kot obdobje deficita vode v vodonosniku ali skupini vodonosnikov glede na normalne pogoje (Sheffield in Wood, 2011). Kazalec suše podzemne vode v medzrnskih vodonosnikih temelji na oceni intenzitete in prostorske razširjenosti mesečnega standardiziranega indeksa gladine podzemne vode (SGI) po posameznih hidroloških letih (1. november – 31. oktober). V analizo je vključenih 31 merilnih postaj, ki so izbrane glede na dolžino opazovanj, reprezentativnost naravnega nihanja gladin podzemne vode brez umetnih vplivov, prostorsko reprezentativnost lokacije in tehnično primernost merilnega objekta.

Kazalec opredeljuje 3 intenzitete suše:

• zmerna suša: vrednost SGI: -1.5 < SGI < -1 (kategorija suše D1 po vzoru USDM);
• močna suša: vrednost SGI: -2 < SGI <-1.5 (kategorija suše D2 po vzoru USDM);
• izredna suša: vrednost SGI: SGI < -2 (kategorija suše D3 po vzoru USDM).

Mejne vrednosti primanjkljaja so opredeljene kot:

• močan primanjkljaj napajanja podzemne vode – 75. percentil referenčnega obdobja meritev v prostorski ločljivosti modela mGROWA in
• izreden primanjkljaj napajanja podzemne vode - 95. percentil referenčnega obdobja meritev v prostorski ločljivosti modela mGROWA.

Spremljanje in analiziranje suše podzemne vode je pomembno za zagotavljanja zadostne količine pitne vode v Sloveniji, pa tudi za varovanje ekosistemov, odvisnih od podzemnih vod, virov vode za potrebe industrije in kmetijstva ter za druge vrste rabe vode.

Podzemna voda je glavni vir pitne vode v Sloveniji, okoli 97 odstotkov prebivalcev za (javno in lastno) oskrbo s pitno vodo uporablja vodo iz podzemnih vodnih virov (RSRS, 2019). Glavni vir obnavljanja podzemne vode predstavlja vertikalno napajanje vodonosnikov z infiltracijo padavin, mestoma pa tudi voda iz vodotokov, ki so v hidravlični povezavi z vodonosniki in dotoki vode iz sosednjih vodonosnikov. Odziv zniževanja gladin na primanjkljaj napajanja podzemne vode ni konstanten, odvisen je tako od statičnih lastnosti vodonosnika, kot so dimenzija vodonosnika, debelina nezasičene cone, vrsta in homogenost poroznosti vodonosnika, kot tudi od časovno pogojenih vplivov, kot je predhodna namočenost tal, raba tal in drugo.

Povprečna letna vrednost indeksa SGI (glej definicijo) kaže, da se tako intenziteta kot pogostost hidrološke suše podzemne vode z leti povečuje. Izmed desetih najbolj sušnih let obdobja 1982 – 2021 (leta 1990, 1993, 1998, 2000, 2002, 2003, 2007, 2012, 2017 in 2019), jih 7 uvrščamo v obdobje po letu 2000 (Slika PP13 – 1). Med njimi po intenziteti povprečne letne vrednosti indeksa SGI najbolj izrazito izstopajo leta 2012 in 2002 in 2003. Intenziteta mokrih let v dolgem časovnem obdobju ne dosega intenzitete sušnih hidroloških let podzemne vode.

Prostorska razširjenost hidrološke suše podzemne vode po posameznih hidroloških letih kaže na povečevanje predvsem najbolj intenzivnih sušnih dogodkov po letu 2000.  Med desetimi leti z največjo prostorsko razširjenostjo izredne suše podzemne vode se jih 8 uvršča v obdobje po letu 2000. Izredno sušo podzemne vode smo v Sloveniji v največji prostorski razširjenosti beležili v letih 2012 in 2002, zaznana je bila na okrog 40 % merilnih območjih, več kot eno četrtino merilnih območij pa je izredna suša zajela tudi v letih 2003, 2007, 2020 in 1989. V letih 2012, 2002 in 2003 je bila hidrološka suša podzemne vode izredne in močne intenzitete najbolj izrazita tako glede na prostorsko razširjenost kot tudi na glede na mesečno pogostost pojava.

Izredno sušo podzemne vode v medzrnskih vodonosnikih z vrednostjo indeksa SGI pod  -2 smo med leti 1982 in 2021 najpogosteje spremljali v zimskih in pomladnih mesecih (januar, februar, april, maj). Izjema je območje vodonosnikov Podravja, kjer je izredna suša najpogostejši pojav oktobra in območje vodonosnika Vrtojbenskega polja, kjer se izredna suša najpogosteje razvije v avgustu. Močno hidrološko sušo podzemne vode z vrednostjo indeksa SGI med -1.5 in -2 najpogosteje spremljamo v pomladnih in poletnih mesecih (april, maj, julij, junij). Izjema so medzrnski vodonosniki Murske in Krške kotline, kjer je pogostost močne suše največja v prvih dveh mesecih koledarskega leta.

Rezultati modela mGROWA-SI letnega napajanja podzemne vode od leta 1982 naprej v grobem potrjujejo rezultatom analize indeksa SGI, saj pogostost in jakost primanjkljaja napajanja podzemne vode s časom narašča. V tem stoletju smo beležili kar dve leti izrednega primanjkljaja napajanja podzemne vode (2003 in 2012), ki jih v prejšnjem stoletju v primerljivi jakosti na ravni države nismo. S časom se povečuje tudi pogostost močnih primanjkljajev podzemne vode (hidrološka leta 1989, 1990, 1997, 2000, 2002, 2008 in 2019). Razporeditev jakosti napajanja podzemne vode z infiltracijo padavin v posameznih sezonah leta je spremenljiva. Primerjava sezonskih količin neposrednega napajanja podzemne vode s prenicanjem padavin v obdobju 1982-2010 z obdobjem 1992 – 2020 kaže, da se v kasnejšem obdobju napajanje zmanjšuje predvsem v pomladnem in poletnem času, medtem ko je za zimo značilno povečevanje količin napajanja vodonosnikov.

Podnebna spremenljivost lahko vpliva na količine podzemne vode neposredno zaradi sprememb v napajanju podzemne vode in posredno zaradi sprememb v rabi podzemne vode. Projekcije podnebnih sprememb na napajanje podzemne vode so tesno povezane s projekcijami sprememb v količini padavin (Taylor in sod., 2013). Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja kaže, da se bo povprečno letno napajanje podzemne vode do leta 2100 nekoliko povečalo, največ na severovzhodu države v zimskem letnem času (ARSO, 2018). Kazalniki izjemnih padavin kažejo, da se bosta povečali tako jakost kot pogostost izjemnih padavin, kar v prihodnje lahko predstavlja tveganje za pogostejši razvoj suše podzemne vode.