Kazalec prikazuje vrednosti in trend koncentracij raztopljenega kisika pri dnu , izmerjene na globini 24 m na sredi Tržaškega zaliva (merilno mesto CZ kjer je pomanjkanje kisika v pridnenem sloju zabeleženo). Karta prikazuje lokacije vseh merilnih mest koncentracij kisika pri dnu v Tržaškem zalivu.

Slika MR03-1 prikazuje dolgoletni niz podatkov o koncentraciji raztopljenega kisika izmerjeni na merilnem mestu CZ, na globini 24 m, v osrednjem delu Tržaškega zaliva, pri čemer so razvidna sezonska nihanja kisikovih razmer pri dnu.

Slika MR03-2 prikazuje trend koncentracij kisika na podatkih z izločenim vplivom sezonskih nihanj (desezoniran trend).

Z merjenjem kisika v pridnenem sloju ovrednotimo predvsem obseg onesnaževanja morja s hranili in organskimi snovmi. Pri pomanjkanju kisika - vrednostih koncentracij raztopljenega kisika pri dnu pod 2 mg/L pride do sprememb v bentoški združbi ali celo pogina bentoških organizmov.

Do leta 2001 so bile na merilnem mestu občasno izmerjene koncentracije kisika pri dnu, ki kažejo na hipoksične razmere in lahko vodijo v pogin bentoških združb. O hipoksičnih razmerah oz. hipoksiji govorimo, ko je koncentracija raztopljenega kisika pri dnu manjša od 2 mg/L, o anoksičnih razmerah oz. anoksiji pa v primeru, ko v vodi ni raztopljenega kisika. Od leta 2002 naprej so najnižje koncentracije kisika pri dnu višje kot v obdobju pred tem. Naraščanje koncentracij kisika pri dnu prikazuje tudi desezoniran trend, vendar le do leta 2010, kasneje se izmerjene koncentracije spet nižajo, vendar ne dosegajo hipoksičnih razmer. Kisik pri dnu se meri tudi na drugih merilnih mestih v slovenskem morju, ki pa so večinoma razporejena v obalnem pasu.

Pomankanje kisika pri dnu v slovenskem morju, kot tudi širše v Tržaškem zalivu, je delno posledica človekovih obremenitev, delno pa tudi odraz naravnih hidromorfoloških pogojev in dogajanj v vodnem stolpcu. Povečane količine organskih snovi in hranil prihajajo v morje predvsem v obdobju povečanih rečnih vnosov. Hranila in organske snovi se v reke spirajo iz zalednih površin, možen vnos so tudi neprečiščene ali delno prečiščene komunalne odpadne vode. V vodotokih po Sloveniji je opazen trend upadanja obremenjenosti s hranili in organskimi snovmi (kazalec VD10), kar je delno rezultat nadgradnje ali izgradnje kanalizacijskega omrežja in komunalnih čistilnih naprav v zaledju (kazalec VD02) in drugih ukrepov. To pa je tudi eden od verjetnih vzrokov za izboljšanje kisikovih razmer v pridnenem sloju Tržaškega zaliva. Kljub temu ostaja koncentracija raztopljenega kisika pri dnu pomemben parameter, saj je pojav sezonskih hipoksij v pridnenem sloju povezan tudi z razslojevanjem vodnega stolpca in se lahko ob višanju temperature morja zaradi globalnega segrevanja pogostost hipoksij spet poveča.

Do leta 2001 so bile na merilnem mestu CZ, na globini 24, v osrednjem delu Tržaškega zaliva, občasno izmerjene koncentracije kisika pri dnu, ki kažejo na hipoksične razmere in lahko vodijo v pogin bentoških združb (Slika MR03-1). O hipoksičnih razmerah oz. hipoksiji govorimo, ko je koncentracija raztopljenega kisika pri dnu manjša od 2 mg/L, o anoksičnih razmerah oz. anoksiji pa v primeru, ko v vodi ni raztopljenega kisika. Od leta 2002 naprej so najnižje koncentracije kisika pri dnu višje kot v obdobju pred tem. Naraščanje koncentracij kisika pri dnu prikazuje tudi desezoniran trend (trend koncentracij kisika na podatkih z izločenim vplivom sezonskih nihanj), vendar le do leta 2010, kasneje se izmerjene koncentracije spet nižajo, vendar ne dosegajo hipoksičnih razmer (Slika MR03-2). Kisik pri dnu se meri tudi na drugih merilnih mestih v slovenskem morju, ki pa so večinoma razporejena v obalnem pasu (Slika MR03-3).

Obnavljanje zalog raztopljenega kisika v vodi poteka večinoma preko fotosinteze, kot tudi z difuzijo iz zraka. Občasno je na določenem območju hitrost porabe kisika večja od hitrosti njegove proizvodnje in vnosa z difuzijo, kar privede do pomanjkanja kisika oziroma do hipoksičnih ali anoksičnih razmer. Pomanjkanje kisika pri dnu je predvsem posledica odziva združb na bogatenje obalnih voda s hranili in organskimi snovmi. Primarni proizvajalci – fitoplankton v vodnem stolpcu, makroalge ter višje vodne rastline na morskem dnu obalnega pasu – se na presežek hranil odzovejo s povečano rastjo in razmnoževanjem, ki vodi v povečanje biomase. Ko primarni proizvajalci odmrejo, potonejo na dno, kjer se z oksidativnimi procesi razkrajajo, kar prispeva k povišani porabi kisika pri dnu. Pomembna dejavnika, ki vplivata na nastanek pomanjkanja kisika v pridnenem sloju v slovenskem morju, sta razslojenost vodnega stolpca, ki preprečuje izmenjavo plinov med spodnjimi in zgornjimi sloji vode in globina (Malej s sod., 1995). Zmanjšane koncentracije kisika pri dnu povzročajo spremembe v sestavi sedimenta (Stachowitsch, 2014) in pomembno vplivajo na sestavo in obstoj bentoških združb (Riedel s sod., 2008).

Severni del Jadranskega morja je dokaj plitko morsko območje, kjer  lahko prihaja do daljšega pomanjkanja kisika v pridnenem sloju (Riedel s sod., 2008). Sem sodi tudi polzaprt in plitev Tržaški zaliv. Predvsem v globinah večjih od 20 m so se v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja skoraj vsako leto pojavljale sezonske hipoksije od poznega poletja do zgodnje jeseni (Orlando Bonaca s sod., 2012; Lipej s sod., 2003; Malej s sod., 1995), ko je stabilna razslojenost vodnega stolpca preprečevala izmenjavo plinov med spodnjimi in zgornjimi sloji vode. Anoksije se v Tržaškem zalivu pojavljajo znatno redkeje. Zabeležene so bile v letih 1974, 1980, 1983, 1987, 1988, 1989 in 1990 (Malej, 1990; Malej in Malačič, 1995). Anoksija največje razsežnosti je bila zabeležena leta 1983 (Stachowitsch, 1984; Faganeli in sod., 1985), ki je obsegala približno tretjino zaliva. Takšne razmere so trajale dva tedna, zaradi česar so poginile vse pritrjene in delno pritrjene živali ter mnoge slabo gibljive pridnene živali. V preostalih letih so bila prizadeta manjša območja v osrednjem delu zaliva.