Kazalec prikazuje onesnaženje rek s hranili in organsko snovjo zaradi človekovih dejavnosti. Za prikaz hranil sta kot relevantna parametra izbrana nitrat in ortofosfat, kot parametra organske obremenitve pa biokemijska potreba po kisiku in amonij. Parametri so izmerjeni v vzorcih vode, odvzetih v okviru rednega spremljanja kakovosti površinskih voda.

Nitrat in ortofosfat sta glavni hranili potrebni za rast alg, mahov in vodnih rastlin v rekah in sta v neonesnaženih rekah prisotna v zelo nizkih koncentracijah, ki so odvisne predvsem od geološke sestave in tipa prsti v porečju (t.i. naravno ozadje). Koncentracije nitrata in ortofosfata v vodi, ki so večje od naravnega ozadja, so posledica človekovih dejavnosti, v glavnem kmetijstva ter odvajanja komunalnih in industrijskih odplak v reke. Presežki hranil v rekah vodijo v okrnitev normalnega delovanja ekosistema, zmanjšano biodiverziteto ter evtrofikacijo, ki je problematična predvsem v stoječih ali počasi tekočih vodah. Visoke vsebnosti nitrata pomenijo tveganje tudi za kakovost virov pitne vode, ki pri vsebnosti nitrata nad 10 mg NO₃-N/L (50 mg NO₃/L) za rabo ni več ustrezna.

Biokemijska potreba po kisiku (BPK) in amonij sta glavna pokazatelja organskega onesnaženja vode. Vrednosti teh parametrov so navadno povečane zaradi izpustov komunalnih in industrijskih odpadnih voda, prav tako spiranja s kmetijskih površin. BPK nam pove, koliko kisika (v mg O₂/L) potrebujejo mikroorganizmi za razkroj organske snovi v vodi. Navadno se podaja kot BPK₅, ki pomeni porabo kisika v času petdnevne inkubacije vzorca. Tudi amonij v vodnem okolju predstavlja povečano potrebo po kisiku, saj se v procesu nitrifikacije oksidira do nitrita in končnega nitrata, s čimer pa prispeva tudi k procesu evtrofikacije. Nitrit je za vodne organizme strupen že v manjših količinah, prav tako kot amonijak, ki v nekaterih okoliščinah (kombinacija temperature vode, slanosti in pH-vrednosti) nastaja iz amonija. Amonij predstavlja tveganje tudi za kakovost virov pitne vode

Vrednosti nitrata so v opazovanem obdobju le nekoliko nad naravnim ozadjem, ki je za slovenske vodotoke ocenjeno med 0,2 in 0,9 mg NO₃-N/L, odvisno od tipa vodotoka (vir Vrednotenje ekološkega stanja površinskih voda s splošnimi fizikalno-kemijskimi elementi). Vrednosti se med leti razlikujejo zaradi naravnih dejavnikov pa tudi zaradi različnih vzorčnih mest zajetih v posameznih letih (slednje velja za vse prikazane parametre). Vrednosti nitrata so v porečju Drave, Save, še posebej pa v porečju Mure višje kot v Soči in jadranskih rekah. Znaten dvig vrednosti nitrata v porečju Mure od leta 2005 naprej je na surovih podatkih opazen kot porast letnih povprečij koncentracij nitrata na več vzorčnih mestih na Muri in njenih pritokih. Razlika med porečji je opazna tudi pri ortofosfatu, ki je v Soči in jadranskih rekah v opazovanem obdobju v okvirih naravnega ozadja 0,01 mg P/L (povzeto po EEA), v rekah donavskega povodja pa precej nad naravnim ozadjem, pri čemer z nekoliko višjimi vrednostmi izstopa reka Mura s Kučnico, Ledavo in Ščavnico.

Trendi ugotovljeni za posamezna vzorčna mesta z daljšimi nizi podatkov (Slika VD10-5) kažejo, da so koncentracije nitrata in ortofosfata že v območju naravnega ozadja na približno tretjini vzorčnih mest v analizi, na približno 15 do 20 % vzorčnih mest upadajo, na preostalih 50 % vzorčnih mest pa ni možno pričakovati izboljšanja, saj analiza trendov ne kaže upadanja ali pa je ta celo pozitiven, torej vrednosti (nitrata) po letih naraščajo.

Bogatenje voda z dušikom in fosforjem je večinoma posledica spiranja s kmetijskih površin, kar kažejo tudi najvišje izmerjene vrednosti hranil na območju porečja Mure, kjer je kmetijska dejavnost v slovenskem prostoru najintenzivnejša, v manjši meri so vir tudi komunalne in industrijske odplake. Podobno obremenitev voda severovzhodne Slovenije s hranili prikazuje tudi kazalec VD07 Fosfor v jezerih, saj so najvišje vrednosti fosforja izmerjene prav v zadrževalnikih v tem delu Slovenije.

Organska obremenjenost rek se je v obdobju od 1996 do 2017 precej zmanjšala, še posebej je opazen upad vrednosti parametra BPK₅ od leta 2006 naprej, ko so se izmerjene vrednosti BPK₅ občasno približale oziroma padle pod vrednost naravnega ozadja, ki za slovenske vodotoke znaša od <1 do 1,4 mg O₂/L (vir Vrednotenje ekološkega stanja površinskih voda s splošnimi fizikalno-kemijskimi elementi). Upad je večji v vzhodni Sloveniji kot v zahodni, kjer so bile obremenitve rek z organsko snovjo tudi v preteklosti manjše. Podobno izboljšanje kažejo tudi vsebnosti amonija v vodi. Večina vzorčnih mest v analizi z daljšim nizom podatkom je že dosegla vrednosti naravnega ozadja, za BPK5 kar 85 %. Na podlagi padajočega trenda vrednosti BPK₅ in amonija na preostalih vzorčnih mestih z daljšim nizom podatkov pa pomeni, da se bo obremenjenost rek z organskimi snovmi manjšala tudi v prihodnje.

Glavni vir onesnaženja rek z organsko snovjo so komunalne odpadne vode. Ker se stanje na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda v Sloveniji že več let izboljšuje, so opažene spremembe v parametrih organske obremenjenosti pričakovane. Kazalec VD02 Čiščenje odpadnih voda namreč kaže, da je od leta 2004 delež prebivalcev, katerih odpadne vode se čistijo na komunalnih in skupnih čistilnih napravah veliko večji, prav tako pa je znatno večji tudi delež sekundarnega (biološkega) čiščenja odpadnih voda, ki odstrani pretežni del obremenitev z organskimi snovmi in del hranil.