Zunanji prometni stroški (uporabljajo se tudi termini eksterni stroški, mejni družbeni stroški) so tisti negativni vplivi prometa na družbo, katerih poravnave ne prevzema uporabnik prometnega sistema, ki jih je povzročil. Najpomembnejši kategoriji teh stroškov so prometne nesreče ter lokalno in globalno onesnaženje zraka. Hrup in zastoji imajo lahko pomemben delež v posebnih okoliščinah, npr. pri prometu v mestih. V nasprotju z zunanjimi pa notranje stroške prometa v celoti pokriva posamezni uporabnik prometnega sistema (npr. stroške nakupa in vzdrževanja vozila, goriva, taks, davkov, porabljenega časa ipd.). Skupni prometni družbeni stroški so vsota zunanjih in notranjih stroškov (EEA, 2002). Zunanje prometne stroške zaradi primerljivosti z drugimi državami v nadaljevanju izražamo v milijardah evrov in v deležu BDP. Kazalec prikazuje delež zunanjih stroškov v nacionalnem BDP leta 2002 in obseg zunanjih stroškov prometa po prevoznih načinih leta 2002 ter ocena za leto 2010.

V Sloveniji smo prvo celovito oceno zunanjih prometnih stroškov dobili leta 2004 s študijo Analiza eksternih stroškov prometa (Lep et al., 2004). Skupna vrednost teh stroškov leta 2002 je bila po dražjem scenariju (podnebne spremembe so bile vrednotene po zgornji izmed dveh ocen) ocenjena na 2,3 milijarde evrov, od tega cestni promet prispeva kar 94 %. Seštevek stroškov vpliva osnovnih povzročiteljev zunanjih prometnih stroškov (nesreče, hrup, emisije in zastoji) je bil ocenjen na 1,4 do 1,9 milijarde evrov na leto. Preračun v delež slovenskega BDP je pokazal, da so zunanji prometni stroški v Sloveniji leta 2002 znašali po dražjem scenariju 9,8 % BDP, kar presega povprečje EU-15 (7 % BDP) . Preračun, ki je upošteval cenejši scenarij (podnebne spremembe so bile vrednotene po nižji izmed dveh ocen), je dosegel 7,1 %, upoštevajoč zgolj osnovne štiri skupine zunanjih prometnih stroškov pa 6 % BDP. Primerjava z deleži v EU-15 je pokazala nižjo raven zunanjih stroškov v Sloveniji zaradi zastojev in hrupa, bistveno višji pa so deleži emisij (Lep et al., 2004).

Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja se v poglavju o ekonomski politiki varstva okolja zavzema, da naj gospodarski subjekti in gospodinjstva prevzamejo stroške za povzročeno škodo v okolju, drugače se bodo le-ti akumulirali v obliki degradacije okolja in tako bremenili prihodnje generacije, posledice onesnaževanja okolja pa ne bodo pravilno obravnavane pri strateških družbenih odločitvah.

Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije se v izhodiščih zavzema za eno izmed možnih oblik finančnih ukrepov glede zunanjih stroškov, in sicer za politiko zaračunavanja uporabnine prometne infrastrukture ob upoštevanju zunanjih stroškov, povzročenih z izvajanjem prometne dejavnosti. Taka politika naj bi zagotovila skladnejšo obremenitev infrastrukture posameznih podsistemov in skladnejši razvoj prometne dejavnosti v Sloveniji. Resolucija poudarja smiselnost dinamičnega določanja stroškov in posledično cene uporabe infrastrukture glede na razmere in zasedenost celotne prometne infrastrukture. Plačevanje vseh stroškov uporabe infrastrukture naj bi povzročilo časovno prerazporeditev prometnih tokov, s čimer bi bila cestna infrastruktura bolje izkoriščena, prometni zastoji pa manjši.

Resolucija o prometni politiki ni prevedla navedenih izhodišč v konkretne in količinsko opredeljene cilje ter jih podkrepila s prometnopolitičnimi ukrepi za odpravo te problematike. Poleg tega se je usmerila zgolj na eno področje širšega spektra možnih ukrepov.

V okoljskih in prometnih politikah EU se ukrepi osredotočajo na dve vrsti, s katerimi se poskušajo zmanjšati zunanji prometni stroški:
1. omejevalni ukrepi za neposredno zmanjšanje tistih vplivov prometa, ki povzročajo največje zunanje stroške (npr. prepoved nekaterih oblik prometa v mestnih soseskah);
2. finančni ukrepi (npr. davki, takse, subvencije), ki so usmerjeni v spreminjanje vedenja uporabnikov o uporabi trajnostnih prevoznih načinov.