Proizvodnja električne energije ima velik vpliv na okolje in zdravje ljudi, vpliv pa se razlikuje glede na način in lokacijo proizvodnje. Cene električne energije v večini primerov ne vključujejo škode, povzročene s proizvodnjo, zato nastajajo zunanji stroški. S kazalcem zunanjih stroškov proizvodnje električne energije ocenjujemo njihovo velikost, glede na raven okoljskih in energetskih davkov pa ocenjujemo, v kolikšni meri končne cene energije odražajo okoljske stroške.

Zunanji stroški nastajajo v proizvodnih procesih kot negativni učinki, ki vplivajo na ekonomske, družbene in okoljske sisteme. V praksi obstaja več načinov in metodologij izračuna zunanjih stroškov proizvodnje električne energije. Med seboj se razlikujejo po načinu ocenjevanja, glede definicije in nabora okoljskih in drugih vplivov, ocene specifičnih stroškovnih vplivov idr.

V izračunu kazalca za Slovenijo je bila uporabljena metodologija izračunov, ki jo uporablja Evropska agencija za okolje (EEA). Kazalec zunanjih stroškov je v tem primeru izračunan kot vsota treh vplivov, ki so povezani s proizvodnjo električne energije: stroški podnebnih sprememb - kot posledica emisij CO₂; stroški (vplivi na zdravje in pridelek), povezani z ostalimi onesnaževali zraka (NO_x, SO₂, NMVOC; PM2,5, NH₃) in ostali neokoljski stroški, povezani s proizvodnjo električne energije iz nefosilnih goriv.

Iz izračunov zunanjih stroškov proizvodnje električne energije je razvidno, da so se ti v obdobju od 1990 do 2005, kljub večanju proizvodnje električne energije, precej zmanjšali. Ocenjeno je, da so v Sloveniji v letu 2005 zunanji stroški proizvodnje električne energije znašali od 3,5 do 9,9 cent €/kWh, kar je več kot znašajo ti stroški v povprečju v EU-25 v letu 2004 (1,8 - 6,0 € centov/kWh). Zunanji stroški v Sloveniji so precejšnji in so odraz predvsem velikega deleža proizvedene električne energije iz fosilnih goriv (premoga).

Njihovo višino v Sloveniji v največji meri določajo emisije SO₂, NO_x in VOC, ki vplivajo na zdravje ljudi in ekosisteme, kar posredno vpliva na večje izdatke v zdravstvu in kmetijstvu, ki jih nosi celotna družba. Tudi škoda, ki jo povzročajo emisije toplogrednih plinov, ima v Sloveniji precejšno težo. Vendar je pri oceni vpliva emisij toplogrednih plinov potrebna precejšnja previdnost, saj je zaradi negotovosti glede spremembe podnebja pri tej oceni najbolj vprašljiva verjetnost vpliva, kot tudi ocena tega vpliva z etičnega in ekonomskega vidika.

Skupni zunanji stroški v Sloveniji proizvedene električne energije so odvisni od več dejavnikov: strukture virov in učinkovitosti proizvodnje električne energije ter od lokacije proizvodnih enot. V Sloveniji se ena tretjina električne energije proizvede iz premoga, učinkovitost proizvodnje električne energije v termoelektrarnah pa je manjša kot v primerljivih napravah v EU, poleg tega so proizvodne enote locirane v neposredni bližini urbanih naselij.

Gledano po posameznih virih energije, ima proizvodnja električne energije iz premoga in tekočih goriv največje zunanje stroške. Ocenjuje se, da so v letu 2005 zunanji stroški proizvodnje iz premoga znašali od 7,3 do 23,9 cent €/kWh, zunanji stroški proizvodnje iz tekočih goriv (kurilno olje, mazut, utekočinjen naftni plin) pa od 6,3 do 20,4 cent €/kWh. Pri proizvodnje električne energije iz zemeljskega plina so zunanji stroški ocenjeni na 2,9 do 10,3 cent €/kWh, pri jedrski energiji 1,9 cent €/kWh, pri obnovljivih virih energije pa do 0,1 cent €/kWh. Zunanji stroški proizvodnje električne energije so se, glede na leto 1990, zmanjšali pri vseh tehnologijah. Največji napredek je bil dosežen pri premogu, predvsem zaradi razžvepljevanja dimnih plinov v TEŠ in TET, medtem ko zamenjava med gorivi na zmanjševanje zunanjih stroškov nima izrazitega vpliva.

V Sloveniji internalizacija zunanjih stroškov ni izvedena v popolnosti zaradi številnih nasprotnih si interesov, negotovosti in izvedbenih problemov. V Sloveniji se s trošarino ali ekološko dajatvijo zbrana sredstva še vedno ne namenjajo za preprečevanje ali sanacijo zunanjih vplivov. Izvaja pa se tudi nasprotna, spodbujevalna cenovna politika, z manjšo fiskalno internalizacijo (obdavčenjem) ali celo s subvencijami nekaterih oblik energije (glej Subvencije v energetiki).

Internalizacija zunanjih stroškov velja za tržni mehanizem, s katerim lahko omejujemo okoljske in prostorske vplive. Za internalizacijo je potrebno denarno ovrednotiti zunanje vplive in na ustrezen način te eksternalitete vključiti v obračun stroškov. Načeli 'onesnaževalec plača' in 'internalizacija eksternih stroškov' pa nista vedno izvedljivi, zlasti v primerih, ko poleg protislovja gospodarnosti in okoljskih vplivov nastopajo še vprašanje strateške zanesljivosti oskrbe in socialno-politični vidiki (npr. opuščanje domačega premoga v primeru RTH, prednostno dispečiranje itd.). Zato je bil v teh primerih v Sloveniji izbran drugi najboljši pristop v smislu ekonomske teorije, t.j. finančne spodbude obnovljivim virom in tehnologijam, ki zmanjšujejo negativne okoljske vplive.

Električna energija do nedavnega ni bila posebej obdavčena, edina davčna obremenitev za gospodinjstva je predstavljal davek na dodano vrednost. Z letom 2007 se je uvedla trošarina na električno energijo v višini 1 €/MWh za gospodinjske uporabnike oz 0,5 €/MWh za poslovno rabo. Na podlagi podatkov o cenah električne energije za gospodinjstva je davčna obremenitev iz naslova davka na dodano vrednost v letu 2005 znašala 1,4 centa €/kWh, z upoštevanjem trošarine pa 1,5 cent €/kWh. S takšnim nivojem davkov je zagotovljena le delna internalizacija zunanjih stroškov električne energije, ki so v letu 2005 znašali od 3,5 do 9,9 cent €/kWh. Z uvedbo trošarine na električno energijo je bil storjen prvi korak k večji internalizaciji, vendar raven trošarine ostaja premajhna, da bi cene električne energije bolje odražale zunanje stroške proizvodnje električne energije.