Kazalec prikazuje vsebnost svinca v krvi otrok na območju Zgornje Mežiške doline ter njegove negativne učinke na zdravje.

Problematika onesnaženosti Zgornje Mežiške doline s svincem je posledica več stoletne tradicije rudarjenja in predelave svinca. Posledica tega je povečana obremenjenost okolja s svincem, cinkom in kadmijem. Še posebej so tem kovinam izpostavljeni otroci. O izpostavljenosti otrok svincu lahko govorimo že v materinem telesu. Kasneje, to je v obdobju rasti, večjo dovzetnost otrok zaradi onesnaženosti s svincem povezujemo predvsem z njihovo fiziologijo, navadami in obnašanjem, presnovo z višjo absorpcijo svinca iz črevesja, razvijajočimi se možgani in drugimi organskimi sistemi.

Svinec je kovina, ki se nahaja v različnih mineralih (npr. galenit), pridobiva pa se s pregrevanjem rude in z elektrolizo svinčevih soli. Odporen je na kisik, vlago, kemikalije in je težko topen. Svinec je zelo obstojen, njegova razpolovna doba v tleh je lahko nekaj sto ali celo nekaj tisoč let, odvisno od tipa tal in vodnega režima. Svinec se je in se še vedno uporablja v gradbeništvu, za akumulatorske baterije, za krogle in šibre, za kabelske obloge in drugo. Zaradi človekove dejavnosti so se koncentracije svinca v bivalnem okolju v zadnjih 300 letih tisočkrat povečale, v zadnji polovici prejšnjega tisočletja pa zmanjšale, predvsem zaradi omejitev in strožjih, z zakonodajo določenih kriterijev. Kljub temu še vedno zasledimo informacije, ki pričajo o vsebnosti svinca v igračah, mivki v peskovnikih za otroke, nakitu in zato tudi o zastrupitvah otrok s svincem.

Svinec se v telo vnaša z zaužitjem, z vdihavanjem, preko kože, njegovi škodljivi učinki na zdravje pa so lahko akutni ali kronični. V začetni fazi se povišana koncentracija svinca pokaže v krvi, v kasnejših fazah pa ta vstopa v organe, zlasti v možgane. Odlaga se v kosteh, kjer zamenjuje kalcij, ki je sicer ključnega pomena za rast in obnavljanje okostja. Zaradi razvoja organov in okostja je zato iz zdravstvenega vidika še posebej potrebno poudariti pogostejšo kronično izpostavljenost otrok svincu, starih do šest let, saj lahko vodi do živčno razvojnih motenj, ki se pokažejo šele v poznejših letih. S svincem so lahko povezani tudi drugi bolezenski znaki in bolezni, kot so nevrološke bolezni, nepojasnjeni krči, bolečine v trebuhu, razvojne težave, motnje v razvoju, hiperaktivnost, motnje vedenja, izguba sluha, slabokrvnost (ATSDR, 2020).

Najbolj pogost način ocenjevanja skupne obremenjenosti prebivalstva s svincem je merjenje svinca v krvi, saj je le-ta pokazatelj vnosa in vezave svinca v zadnjem mesecu do dveh pred testiranjem krvi. Pri skupnem vnosu svinca v telo imajo pomembno vlogo različni dejavniki, kot so zrak, pitna voda, prehrana, zemlja, prah, način obnašanja oziroma življenja v okolju in tudi fiziološke značilnosti posameznikov.

Posledica dolgoletne industrije svinca je prekomerna onesnaženost Zgornje Mežiške doline s svincem in drugimi toksičnimi kovinami. Kljub temu, da so se izpusti svinca v zadnjih 30 letih nenehno zmanjševali, se pred izvedbo ciljnih sanacijskih ukrepov izpostavljenost ljudi svincu ni zmanjševala. Svinec se je kopičil v tleh, česar posledica je s svincem obremenjen prah. Z vdihavanjem tega in z zaužitjem hrane, gojene na obremenjenih tleh, se je kopičenje svinca v ljudeh nadaljevalo.

Študije Zavoda za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem, so leta 2004 pokazale, da je zaradi prekomerne obremenjenosti okolja s svincem potrebno izvajati ukrepe za zmanjšano izpostavljenost in vnos svinca v telo. Pripravljen je bil sanacijski program in decembra 2007 je bil sprejet Odlok o območjih največje obremenjenosti okolja in o programu ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Zgornji Mežiški dolini (Uradni list RS, št. 119/07). Sanacija je po Odloku predvidena do leta 2022, ko bi naj bila dosežena kakovost okolja, ki bo prebivalcem omogočala običajno zdravo življenje.

Izvajanje ukrepov v okolju je prebivalce Zgornje Mežiške spodbudilo k izvajanju aktivnosti za zmanjšanje izpostavljenosti težkim kovinam. Na podlagi ukrepov so se vrednosti svinca v obdobju 2004–2010 v vzorcih krvi otrok iz Zgornje Mežiške doline (445 vzorcev), starih tri leta, zniževale. V obdobju 2004–2007 je imela povišane vsebnosti (100 μg/l) dobra polovica otrok, v obdobju 2008–2009 približno petina, v letih 2010 do 2013 pa desetina otrok. V enakem obdobju je rasel delež otrok z nizkimi vsebnostmi svinca v krvi (pod 50 μg/l), ki je leta 2010 celo presegel 70 %. Od leta 2010 do 2015 (404 vzorci) je znašal delež otrok s povišano vsebnostjo svinca v krvi od 9,1 do 16,7 %, delež otrok z nizko vsebnostjo svinca v krvi pa od 48,5 do 71,6 %. Leta 2016 je bil delež otrok s povišano vsebnostjo nizek (7,9 %), v letu 2017 je prišlo do nepričakovanega zasuka. Delež otrok s povišano vsebnostjo svinca (20 %) je bil najvišji po letu 2008, nizke vsebnosti pa je imelo 42 % otrok. Nekoliko boljše stanje so pokazale meritve v letu 2018, ko je imelo visoke vsebnosti svinca v krvi 16,1 %, nizke pa 50,6 % triletnikov iz Zgornje Mežiške doline.  Po letu 2019 so bili rezultati monitoringa svinca v krvi otrok znova spodbudni. Leta 2019 je imelo visoke vsebnosti 100 μg/l in več  4,6% otrok, leta 2020 4% leta 2021 pa 6,1% otrok. Leta 2020 sta bila delež otrok z visokimi vsebnostmi svinca in mediana za vsebnost svinca najnižji od začetka izvajanja meritev.

V letu 2008 je bila v okviru letnega programa ukrepov izvedena prevalenčna študija, s katero se je ugotavljala skupna obremenjenost otrok Mežiške doline s svincem. V študijo so bili zajeti otroci stari od enega do devetih let iz Zgornje Mežiške doline in otroci stari tri leta iz Spodnje Mežiške doline. Študija je pokazala bistveno večjo obremenjenost otrok Zgornje Mežiške doline. Najvišje vsebnosti svinca so bile ugotovljene pri najmlajših, predvsem v starostni skupini od dveh do treh let (24 do 36 mesecev) (Hudopisk, 2009). V letih 2013 in 2018 je bila študija ponovljena. Primerjane vrednosti (aritmetična sredina, geometrična sredina, mediana, delež otrok z vrednostmi nad 100 µg/l oz. nad 50 µg/l) svinca v krvi so bile za otroke iz Zgornje Mežiške doline ponovno višje, kot za otroke iz Spodnje Mežiške doline. Pri primerjavi vsebnosti svinca v krvi otrok iz Zgornje Mežiške doline, je študija, izvedena leta 2008 pokazala najvišje vsebnosti, študija leta 2013 pa najnižje. To pomeni, da vrednosti svinca v krvi po letu 2013 niso več padale. Študija leta 2018 je pokazala najnižje vrednosti zgolj v skupini najmlajših otrok iz Zgornje Mežiške doline (do 24 mesecev), pri ostalih starostnih skupinah pa so bile vsebnosti višje kot leta 2013.

Na podlagi informacij Svetovne zdravstvene organizacije je delež otrok, starih do pet let, z lažjo duševno prizadetostjo zaradi svinca nekoliko višji v vzhodni in osrednji Evropi (3,1 % ) kot v zahodni Evropi (0,8 %) (Licari et al., 2005). Zaradi prepovedi uporabe osvinčenega bencina so se vrednosti svinca v krvi otrok v Evropi znižale, najprej na zahodu Evrope in v Skandinaviji. V vzhodnoevropskih državah je onesnaženje s svincem posledica dolgoletne industrije svinca. Po zaprtju rudnikov in topilnic svinca so se v večini vzhodnoevropskih držav vrednosti svinca v krvi znižale. Raziskave so pokazale, da je v Evropi več območij, kjer ima več kot 10 % otrok vsebnost svinca v krvi nad 100 µg/l, pojavljajo pa se tudi območja, kjer je ta delež okoli 50 %. V manj onesnaženih okoljih je povprečna vrednost svinca v krvi otrok pod 50 µg/l krvi, delež otrok, ki imajo vsebnosti nad 100 µg/l krvi, pa redko presega 2 % (Licari et al., 2005). V Sloveniji do sedaj ni bilo raziskav, ki bi kazale na povišano vsebnost svinca v krvi otrok. Ugotavljanje svinca v krvi se je izvedlo le na ožjih geografskih območjih in na omejenem številu otrok.

Današnje vedenje in znanje je nedvoumno - v telesu je prisotnost svinca neželena in nepotrebna. Raziskave so potrdile, da prihaja do negativnih vplivov na zdravje otrok tudi pri nižjih vrednostih svinca v krvi, že pri 25 µg/l krvi (O’Grady, 2001). CDC je leta 2012 potrdil novo referenčno vrednost za svinec v krvi otrok 50 µg/l. EFSA je leta 2010 odločila, da ni več možno določiti dopustnega vnosa svinca v telo preko hrane, ker ni možno določiti vnosa, ki zdravju ne bi bil nevaren (EFSA, 2010).

Zelo pomembno je tudi poznavanje vsebnosti svinca v krvi posameznega otroka, saj se tako zazna njegova možna zdravstvena ogroženost. Tako je možno otroku zagotoviti individualno obravnavo z identifikacijo virov izpostavljenosti svincu in usmerjeno individualno svetovanje za zmanjšanje izpostavljenosti. Slednje nakazuje na nujnost integrirane obravnave in povezavo med onesnaženjem okolja ter varovanjem zdravja ljudi. Izkušnje v svetu kažejo, da je po izvedbi najnujnejših okoljskih ukrepov zaznati hiter padec vsebnosti svinca v krvi ljudi do določenega nivoja. Za dokončen padec in ustalitev svinca v krvi do vrednosti, ki ne predstavlja tveganj za zdravje, pa je potrebno daljše časovno obdobje, tudi več let. To je možno doseči le s kontinuiranim izboljševanjem življenjskega okolja in vzdrževanjem ter ohranjanjem doseženega.