Kazalec prikazuje dinamiko pridelave biodizla in rabo biogoriv v dizelskem gorivu in motornem bencinu med leti 2005 in 2012 v Sloveniji ter energetski delež biogoriva v celotni porabi goriva v prometu v obdobju 1995-2010 v evropskih državah.

Pod pojmom biogorivo razumemo tekoče ali plinasto gorivo za pogon motornih vozil, izdelano iz biomase. 

Evropski parlament in Svet EU sta leta 2003 sprejela Direktiva EU o spodbujanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v prometu (2003/30/ES).Direktiva uvaja spodbude, ki nadomeščajo uporabo dizelskega goriva in bencina v prometu. Gre za pomemben prispevek k uresničevanju ciljev izboljšanja zanesljivosti oskrbe z energijo, k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov in k ustvarjanju novih možnosti trajnostnega razvoja podeželja. Direktiva zahteva od držav članic EU, da zagotovijo najmanjši delež rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v prometu in da za ta namen zagotovijo predpisan tržni delež biogoriv. Za države članice EU so določene tudi referenčne vrednosti za državne ciljne vrednosti deležev biogoriv v prometu, in sicer: 2 % do konca 2005 in 6,5 % do konca 2013 oziroma 7 % do konca leta 2014.

Kljub precej obetavnim napovedim o pozitivnih učinkih biogoriv, se v zadnjem obdobju povečuje dvom o njihovi uporabi. Zlasti je sporna proizvodnja in uporaba prve generacije biogoriv (agrogoriva), ki naj bi imela negativne učinke na biotsko raznovrstnost, varstvo voda in prsti, globalne spremembe rabe tal, zviševanje cen hrane. Pozornost se zato počasi preusmerja na drugo generacijo biogoriv (odpadki, ostanki rastlin, kot so lesna biomasa, slama, trava), ki pa  zaenkrat še ni dovolj raziskana, proizvodnja na osnovi obstoječe tehnologije pa precej draga (EEA, 2008). EU ob visokih cenah motornih goriv in čedalje večji energetski odvisnosti veliko stavi na biogoriva, ki naj bi skupaj z drugimi obnovljivimi viri energije do leta 2020 predstavljala 10 % energetske mešanice (EEA, 2009; Renewable Energy Directive 2009/28/EC).

Direktiva EU 2003/30/ES vnaša pomembne spremembe glede alternativnih goriv v Sloveniji, saj je pripeljala do sprejetja zakonodajne podlage in finančnih spodbud, ki so dobra osnova za izvedbo ukrepov za spodbujanje rabe takih goriv:

• Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, katerega zadnjo novelacijo je Vlada RS sprejela v letu 2009, in je izhodiščni programski dokument uvajanja ukrepov spodbujanja rabe biogoriv v prometu (MOP, 2011).
• Zakon o trošarinah (Ur. l. RS, št. 02/07), ki določa, da je biogorivo izključeno iz sistema trošarinskega nadzora in plačila trošarinskih dajatev, če je uporabljeno kot pogonsko gorivo v čisti obliki. Če pa se meša s fosilnimi gorivi, je oprostitev plačila trošarine mogoče uveljavljati do največ 5 %.
• Uredba o pospeševanju uporabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv za pogon motornih vozil (Ur. l. RS, št. 103/07), ki v skladu z evropsko direktivo št. 2003/30/ES določa: vrste biogoriv, ki se uporabljajo kot biogoriva v prometu, in deleže letnih količin biogoriv, ki so dana na trg v Republiki Sloveniji za pogon motornih vozil. V skladu z določbami 5. in 6. člena te uredbe morajo distributerji goriv za pogon motornih vozil v prometu zagotoviti, da je letna povprečna vsebnost biogoriv v vseh gorivih, ki so dana na območju Slovenije v promet za pogon motornih vozil, enaka v letu: 2007 najmanj 2 %, 2008 najmanj 3 %, 2009 najmanj 4 %, 2010 najmanj 5 %, 2011 najmanj 5,5 %, 2012 najmanj 6 %, 2013 najmanj 6,5 %, 2014 najmanj 7 % in 2015 najmanj 7,5 %.

V letu 2013 naj bi Vlada RS sprejela novo uredbo o rabi biogoriv v cestnem prometu, ki temelji na novih osnovah oz je usklajena z Direktivo Evropske skupnosti 2009/28/ES in na njeni osnovi sprejetim Akcijskim načrtom za obnovljive vire energije do leta 2020.

Predvideni deleži porabe biogoriv niso dosegli referenčnih deležev iz direktive 2003/30/ES, ker v Sloveniji ni rafinerij za proizvodnjo motornega bencina in ker se tudi ne izdeluje dovolj biogoriv, ki bi bila tržno atraktivna ter primerna za mešanje z motornim gorivom. Biogoriva so se v Republiki Sloveniji poskusno vmešavala v dizelsko gorivo namenjeno pogonu motornih vozil v cestnem prometu že v letu 2004. Primešani biodizel v dizelska goriva je bil delno uvožen iz tretjih držav oziroma pridobljen v drugih državah članicah EU, delno pa proizveden v slovenskih obratih za proizvodnjo rastlinskih olj (MKO, 2012). Od julija 2005 so na dveh mestnih avtobusih Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) preizkušali mešanico fosilnega dizla (80 %) in biodizla (20 %), vendar so zaradi težav pri skladiščenju goriva že v letu 2006 prešli na uporabo 100 % biodizla, ki jo je uporabljalo do 20 avtobusov. Marca 2009 je LPP ukinil uporabo čistega biodizla na vseh avtobusih zaradi njihove neekonomičnosti (MOP, 2011a). V letu 2011 je LPP vključil v mestni promet 20 novih avtobusov, ki jih poganja plin metan, s čimer je znatno prispeval k zmanjšanju izpustov nekaterih onesnaževal zraka, predvsem finih delcev v izpušnih plinih (MKO, 2013). V Sloveniji je največ tehnoloških možnosti za proizvodnjo biodizla ali čistega (surovega) rastlinskega olja kot alternativnega pogonskega goriva. Osnovna surovina zanju je olje, ki se pridobiva s hladnim stiskanjem oljne ogrščice ali sončnic. Za končno pridobitev biodizla je potreben še nadaljnji postopek esterifikacije rastlinskih olj. Pri tem se bo uporabljala na domačih kmetijskih površinah pridelana in uvožena surovina. V prihodnosti bo večina načrtovane proizvodnje biodizla temeljila na uvoženih surovinah, saj naj bi bilo po ocenah Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Sloveniji na voljo največ 6.000 do 7.000 ha površin primernih za pridelavo oljne ogrščice (MOP, 2011).

Z oljno ogrščico je bilo v letu 2010 v Sloveniji posejanih skoraj 3-krat več površin kot v letu 2005. Leta 2010 je bila posejana na 6,464 ha, kar je ob pridelku 15.518 ton omogočilo proizvodnjo dobrih 5.000 ton biodizla. Biodizel je proizvajal le en registrirani proizvajalec, ki je proizvedel 20.561 ton biodizla iz oljne ogrščice, pridelane na kmetijskih površinah v Sloveniji, poleg tega pa je bila uporabljena še uvožena surovina. V zadnjih letih je proizvodnja biodizla v RS nesorazmerno majhna glede na proizvodne kapacitete, za kar proizvajalci krivijo tržne/cenovne razmere na področju mineralnih/fosilnih goriv in biogoriv.

Biodizel, primešan dizelskemu gorivu in namenjen pogonu motornih vozil v cestnem prometu, se je v Sloveniji poskusno uporabljal že v letu 2004, njegov delež v fosilnem dizlu kot tudi delež drugih biogoriv (npr. bioetanola) se je postopno povečeval. Delež biogoriv, danih na trg v Sloveniji, se v povprečju povečuje, vendar se predpisane kvote še ne dosegajo. V letu 2010 je bila večina biogoriva prodana kot mešanica biodizla in dizla, pri čemer vsebnost biodizla ni presegla 5 %. V letu 2012 je bila vsebnost biodizla v prodanem dizelskem gorivu 3,66 % m/m, bioetanola v motornem bencinu pa 1,39 % m/m (MKO, 2013).

Tudi v državah EU-27 je bil v letu 2008 delež biogoriv v prometnem sektorju precej nizek, saj je znašal le 3,4 %. V zadnjih letih se je sicer ta delež močno povečal, vendar so bile skoraj vse države (z izjemo Slovaške, Nemčije, Avstrije in Francije) leta 2008 od cilja za leto 2010 (5,75 %) še zelo oddaljene. (EEA, 2011).

Konec leta 2009 se je v Sloveniji začela poskusna proizvodnja biodizla v novem obratu z letno proizvodno zmogljivostjo okoli 50.000 ton. To pomeni spodbudo za proizvodnjo rastlin primernih za proizvodnjo biodizla. Omenjeni obrat je kratkoročno načrtoval proizvodnjo 25.000 ton biodizla letno. Kot surovina bi še naprej služila uvožena olja, odpadna jedilna olja in maščobe živalskega porekla, v manjši meri pa tudi doma pridelana semena (predvsem oljne ogrščice). Kot je že omenjeno, pa se pričakovanja o proizvodnji biodizla v Sloveniji niso uresničila.