V kazalcu so prikazani podatki o požarih v naravnem okolju in na prostem v obdobju 2005-2020 in sicer so prikazani število požarov v naravnem okolju in na prostem in požarna površina. Podatki za EU prikazujejo površino požarov med leti 1992 in 2020.

Požar je proces hitrega gorenja, ki se nenadzorovano širi v prostoru in času. Za požar je značilno sproščanje toplote skupaj z dimom, strupenimi plini in plameni. Posledica zelo hitrega gorenja je lahko eksplozija.

Gozdni požari so pomembni z vidika ekosistemov, saj pripomorejo k nadzoru škode zaradi žuželk in bolezni, obnovi gozda in podobno. Kljub temu pa imajo pogosti in obsežni požari negativne posledice na kakovost zraka in vode, biotsko raznovrstnost, prst in izgled pokrajine. Zaradi velike količine toplogrednih plinov in delcev, ki se sproščajo ob požaru, pospešujejo podnebne spremembe. Nenazadnje pa požari povzročajo škodo na stavbah in predstavljajo nevarnost za ljudi.

Največ požarov je v jugozahodnem, submediteranskem delu države, kamor spadajo občine Ankaran, Koper, Izola, Piran, Ilirska Bistrica, Pivka, Postojna, Sežana, Divača, Hrpelje – Kozina, Komen, Vipava, Ajdovščina, Nova Gorica, Kanal, Brda, Miren - Kostanjevica, Renče – Vogrsko in Šempeter – Vrtojba. Na tem, pretežno submediteranskem podnebno-vegetacijskem območju, poleg toplega podnebja in neenakomerne razporeditve padavin verjetnost za požare povečujejo še karbonatna kamninska podlaga, ki ne zadržuje vode, in pogosti močni vetrovi, zlasti burja. Naravnim danostim se pridružuje še tisočletni vpliv človeka, katerega delovanje se kaže predvsem v spremenjeni vegetacijski sestavi gozdov, zlasti prisotnost antropogenih nasadov črnega in rdečega bora. Kras je bil pred 150 leti kamnita pokrajina, ki se je ozelenila z veliko dela, potrpežljivosti in prizadevanj. Gospodarske izgube lesne mase pri gozdnih požarih običajno niso velike, velike pa so posredne škode za ekosisteme, zato je nevarnost požarov na tem območju treba jemati zelo resno.

Zgodnja pomlad in poletje sta obdobji, ko je običajno največ požarov v naravnem okolju in na prostem. Obseg povprečnega požara v jugozahodnem delu države je običajno večji (od dva- do šestkrat) od povprečnega požara v notranjosti države. Med letoma 1998 in 2004 je bil povprečni obseg požara v jugozahodnem delu države od 0,7 do 2,9 ha, v notranjosti države pa od 0,13 do 0,75 ha. V jugozahodnem delu države je v tem obdobju nastalo od 24 do 50 % vseh požarov, z deležem od 38 do 82 % vseh opožarjenih površin. Obsežnejše in težko dostopne požare je treba gasiti tudi iz zraka. Takšnih požarov je bilo največ leta 2003, kar 23.

Doslej največji požar v naravnem okolju (požarna površina vsaj 1800 ha) je nastal marca 1992 na Kobariškem stolu nad Breginjem v občini Kobarid. Velika večina drugih velikih požarov po letu 1991 pa je nastala v jugozahodnem delu države, predvsem na Krasu.

Požari v naravnem okolju in na prostem lahko povzročijo verižne nesreče, kakor so eksplozije neeksplodiranih ubojnih sredstev, nastanek ekološke nesreče, razširitev požara v naselja, na infrastrukturne, stanovanjske, gospodarske objekte in objekte kulturne dediščine ter prometne nesreče (zaradi širjenja dima, izvajanja intervencije in podobno).

Največji požari v naravnem okolju in na prostem v obdobju 2016–2020 so: požar 7. avgusta 2016 med Podgorjami in Hrastovljami v občini Koper (požarna površina 460 ha), požar 28. marca 2017 pri Baču v občini Ilirska Bistrica (požarna površina 137 ha), požar 6. avgusta 2017 v občini Komen (požarna površina 116 ha), požar 3. avgusta 2017 med Divačo in Rodikom v občini Divača (požarna površina 95 ha) in požar 21. avgusta 2019 na Cerju v občini Miren – Kostanjevica (požarna površina 85 ha).

V Evropi se največ požarov pojavlja na območju Mediterana- v Franciji, Grčiji, Španiji Italiji, Španiji in na Portugalskem. Med leti se pojavljajo velika nihanja v številu in obsegu požarov, ki so posledica vremenskih razmer. Leta 2019 je bilo na območju Evropske unije največ opožarjenih površin v Romuniji, sledijo pa ji Španija, Francija, Italija in Portugalska. Slovenija je bila leta 2019 po površini požarov pod povprečjem EU.

Zaradi podnebnih sprememb lahko v prihodnje pričakujemo, da se bo pogostost požarov v Evropi povečala. Spremembe bodo še bolj očitne v državah, kjer se že sedaj pojavlja največ požarov: na Portugalskem, v Španiji, Franciji, Italiji, Grčiji in Bolgariji. Tam namreč pričakujemo, da bodo podnebne spremembe bolj izrazite: višje temperature in daljša sušna obdobja z manj padavinami, kar prispeva k pogostosti požarov.