Kazalec odvisnost od uvoza energije analizira več vidikov, ki določajo zanesljivost oskrbe z energijo:
• razpršenost uvoza energije po gorivih (uvoz goriv po državah),
• uvozna odvisnost države po gorivih (odstotek uvoza posameznih goriv),
• prispevek posameznega goriva k uvozni odvisnosti države (neto uvoz glede na skupno oskrbo z energijo).

EU in Slovenija na zelo visoko mesto v energetski politiki postavljata zanesljivost oskrbe, saj je to ključen pogoj za normalno delovanje družbe. To pride do izraza ob šokih na trgih energentov, zlasti na trgu zemeljskega plina, kjer je Rusija večkrat izkoriščala svoj prevladujoč vpliv na trgu zemeljskega plina v EU za politična preigravanja (npr. ukrajinsko-ruski spor pozimi 2008/2009 glede dobav plina preko Ukrajine, leta 2014 zaradi priključitve Krimskega polotoka Rusiji, leta 2022 zaradi napada Rusije na Ukrajino).

EU je v evropskem zelenem dogovoru, ki predstavlja strateški okvir, kako bo EU dosegla ogljično nevtralnost do leta 2050, zagotavljanje zanesljive in dostopne oskrbe z energijo navedla kot enega izmed treh ključnih principov za energetsko transformacijo. Vojna v Ukrajini in negotovost glede dobav plina iz Rusije, je zanesljivost oskrbe dvignila na nivo najvišje prioritete. Ukrepov, kako zagotavljati zanesljivost oskrbe je več, od zmanjšanja rabe preko ukrepov učinkovite rabe energije, uvajanje obnovljivih virov energije, ki zamenjujejo fosilne energente, ter tudi razpršitev dobaviteljev fosilnih energentov. Problem predstavlja dejstvo, da je spremembe v energetskem sistemu, nemogoče izvajati hitro, ampak je za njih potreben čas.

Slovenija uvozi večji del fosilnih goriv. Pri tekočih gorivih in zemeljskem plinu je odvisnost 100 %, pri trdnih gorivih pa je bila leta 2020 18 %. Domači vir trdnih fosilnih goriv je samo rudnik lignita v Velenju. Uvožena fosilna goriva so leta 2020 v skupni oskrbi z energijo predstavljala 46 %, kar je 5-odstotnih točko manj kot leto prej. Znatno nižja uvozna odvisnost je posledica nižje porabe tekočih goriv v prometu zaradi ukrepov preprečevanja širjenja virusa SARS-CoV-2. K uvozni odvisnosti daleč največ prispevajo tekoča goriva, ki predstavljajo 31 % oskrbe z energijo v Sloveniji, plin prispeva 11 %, premog pa 3 %[1]. Uvozna odvisnost se je do leta 2014 zmanjševala, po tem letu pa se je zopet dvignila in vztraja na nivoju okrog 50 %, z izjemo leta 2020, ki je bilo zaradi epidemiološke situacije izjemno. Slovenija torej pri zmanjševanju uvozne odvisnosti ni zelo uspešna.

Slovenija uvaža tudi gorivo za jedrsko elektrarno, ki pa se statistično obravnava kot domače gorivo. Poleg tega uvaža tudi tekoča biogoriva in lesno biomaso, vendar so statistično prikazana kot domači vir.

Slovenija tekoča goriva uvaža iz številnih držav (25), pri čemer se je potrebno zavedati, da država uvoza ni nujno država, iz katere gorivo izvira, saj se vmes dogajajo tudi preprodaje. Leta 2020 je bilo največ tekočih goriv uvoženih iz Italije (39 %), sledijo Avstrija z 12 %, Grčija s 7 %, ZDA prav tako s 7 %, Hrvaška in Rusija s 5 % ter številne ostale države, delež katerih je manjši od 5 %. V preteklih letih sta imela visok delež Ciper in Švica.

Pri trdnih gorivih je število držav, iz katerih Slovenija uvaža, znatno manjše, kot pri tekočih gorivih, in sicer 5. Prav tako je delež uvoženega goriva iz najpomembnejše države v skupni energiji uvoženih trdnih goriv znatno višji kot pri tekočih gorivih. Iz Indonezije je bilo leta 2020 uvoženih kar 82 % trdnih goriv. To gorivo je bilo večinoma porabljeno v termoelektrarni-toplarni Ljubljana. Trdna goriva se uvaža še iz Madžarske, Rusije, Italije ter Češke. Ostala trdna goriva so porabljena v končni rabi, zlasti v industriji. Nekaj se jih verjetno še vedno porabi v gospodinjstvih, vendar je količina tako majhna, da je statistika ne beleži več.

Pri plinastih gorivih je situacija najbolj problematična, saj je razpršenost dobav najmanjša. Slovenija nima lastnih virov zemeljskega plina, skladišč zemeljskega plina ali terminalov za utekočinjen zemeljski plin, zato je na slovenskem veleprodajnem trgu prisoten izključno plin, ki ga po prenosnih sistemih trgovci uvozijo iz sosednjih držav. Slovenski veleprodajni trg se pretežno oskrbuje s plinom iz Avstrije, Rusije, Italije in Hrvaške. Slovenija je leta 2020 daleč največ plina uvozila iz Avstrije (91%), večino preostanka iz Rusije (9 %), prenos plina iz Italije od koder se uvaža plina iz Alžirije pa je v zadnjih letih skoraj zastal. Leta 2020 je bilo iz Italije uvoženo samo 0,3 % porabljenega plina.

[1] Seštevek se ne ujema zaradi zaokroževanja.