F-plini se uporabljajo v številnih napravah, v glavnem kot nadomestek snovem, ki tanjšajo ozonski plašč. V večini primerov so to t.i. HFC plini, njihova najpogostejša raba pa je povezana z napravami za hlajenje – klimatske naprave, klimati, toplotne črpalke, itd. Te snovi so problematične, ker imajo visok toplogredni potencial, kar pomeni, da majhno povečanje porabe plinov veliko prispeva k toplogrednim izpustom. Izpusti nastajajo pri proizvodnji naprav s HFC plini, njihovi uporabi ter odstranjevanju. Pri izdelavi so izpusti majhni, enako velja tudi za odstranjevanje ob predpostavki, da se plin zajame, kar zahteva zakonodaja. Iz tega izhaja, da največ izpustov nastane med uporabo naprave, saj med delovanjem HFC-ji uhajajo iz naprave. Koliko snovi med delovanjem uide najbolje pokaže količina snovi, ki jo je potrebno dopolniti v napravo. Snovi imajo različne toplogredne potenciale, zato se lahko z izbiro snovi z nižjim toplogrednim potencialom, izpusti TGP zmanjšajo. Izpusti se prav tako zmanjšajo z izboljšanjem tesnjenja naprav. Kazalec prikazuje izpuste TGP, ki so nastali zaradi puščanja snovi. Njihova količina je določena na podlagi količine dopolnjenih snovi, ki jo poročajo pooblaščeni vzdrževalci naprav. Izpusti TGP zaradi uhajanja F-plinov so izračunani kot vsota zmnožkov količin HFC plinov, ki so bili dopolnjeni v naprave, ter njihovih toplogrednih potencialov.

Izpusti TGP zaradi puščanja naprav z F-plini so ocenjeni za leta 2011−2018. Leta 2011 so znašali 129 kt CO₂ ekv. V letih 2014−2016 so se izpusti povečali, tako da so leta 2016 znašali 213 kt CO₂ ekv, kar je 97 % več od indikativne trajektorije. Leta 2017 so se izpusti zmanjšali za 9 %, leta 2018 pa za 20 % in so bili s 156 kt CO₂ ekv nižji kot leta 2013. Od ciljne trajektorije so bili izpusti leta 2018 oddaljeni za 56 %, vendar se ji hitro približujejo. Zmanjšanje izpustov je zlasti posledica nižje skupne porabe HFC plinov v primerjavi z letom 2017, nekaj pa tudi, ker so podjetja več uporabljala HFC pline z nižjim toplogrednim potencialom (GWP).

Kvantitativni cilj za izpuste je določen na podlagi projekcije izpustov F-plinov za sektorje hlajenje prostorov, hlajenje v živilski industriji in tehnoloških procesih ter hlajenje v komercialni rabi (trgovine) za segment uporabe naprav. Leta 2013 je bila vrednost kazalca 13 % nad ciljnimi izpusti, s povečanjem izpustov v zadnjih letih pa se je odstopanje močno povečalo. Preseganje ciljnih izpustov je delno posledica počasnejšega izvajanja ukrepov, v večji meri pa posledica izboljšanja spremljanja rabe F-plinov za namen dopolnjevanja naprav. Od leta 2015 naprej so podjetja dolžna poročati količine dopolnjenega plina razdeljeno po sektorjih (komercialni sektor – npr. trgovine, industrija in hlajenje stavb), na podlagi česar je možno bolj natančno spremljanje porabe HFC plinov, ti podatki pa so bili uporabljeni tudi za izboljšanje izračuna izpustov TGP v evidencah. Pokazalo se je, da so bile v času priprave projekcij za OP TGP izpusti podcenjeni. Izpusti F-plinov so se v popravljenih evidencah glede na projekcije najbolj povečali v sektorjih hlajenje v živilski industriji in tehnoloških procesih ter hlajenje v komercialni rabi, in sicer za skoraj 100 %.

Z letom 2018 se je po Uredbi (EU) št. 517/2014 občutno zmanjšala EU kvota za snovi HFC, na 63 % izhodiščne vrednosti. Glavni vpliv ima uredba preko omejevanja plasiranja F-plinov na trg EU – sistem kvot. Do leta 2020 bo veljala enaka vrednost kvote kot leta 2018, do leta 2030 pa se bodo kvote zmanjšale na 21 % izhodiščne vrednosti.