Kazalec prikazuje incidenco mezotelioma v Sloveniji v obdobju 1961–2015, starostno standardizirano incidenčno stopnjo po statističnih regijah v obdobju 1985–2015 ter umrljivost za mezoteliom v Sloveniji v obdobju 1997–2015 in starostno standardizirano umrljivostno stopnjo (na 100.000 prebivalcev) za mezoteliom (C45) po statističnih regijah v obdobju 1997–2015. Prikazana je tudi starostno standardizirana umrljivostna stopnja (na 100.000 prebivalcev) za mezoteliom po državah EU (podatek po posamezni državi za zadnje dosegljivo leto).

Incidenca pomeni absolutno število vseh na novo ugotovljenih primerov neke bolezni v točno določeni populaciji v enem koledarskem letu. Je osnovni kazalec dinamike pojava (naraščanje, upadanje ali nespremenljivost). Incidenco lahko izražamo z absolutnim številom, večinoma pa v obliki stopnje, preračunano na določeno število prebivalstva.

Groba incidenčna stopnja je podatek o številu novih primerov bolezni, preračunan na 100.000 prebivalcev opazovane populacije. Kadar želimo primerjati več populacij med seboj, moramo upoštevati, da je starostna struktura populacij lahko zelo različna, kar lahko močno vpliva na vrednost incidence. V teh primerih uporabljamo starostno standardizirano stopnjo.

Starostno standardizirana stopnja je teoretična stopnja, pri kateri predpostavimo, da je starostna struktura opazovane populacije taka, kot v standardni populaciji – pove nam torej, kakšna bi bila groba stopnja v opazovani populaciji, če bi bila starostna struktura te populacije enaka, kot je v standardni populaciji. Uporabljamo jo, če analiziramo incidenco/umrljivost v daljšem časovnem obdobju (če se starostna struktura prebivalstva v času spreminja) ali če incidenco/umrljivost primerjamo med populacijami z različno starostno strukturo.

Umrljivost pomeni absolutno število vseh umrlih za določeno boleznijo v točno določeni populaciji v enem koledarskem letu.

Maligni mezoteliom je rak ovojnice (mezotelija), ki obdaja notranje organe. Najpogosteje se razvije na prsni mreni (plevralni mezoteliom), redkeje na trebušni ovojnici (peritonealni mezoteliom), še redkeje na osrčniku in na ovojnici testisa. Je zelo redek rak, pogosteje pa se pojavlja pri delavcih, zaposlenih pri kopanju in mletju azbesta ter v azbestni industriji in pri ljudeh, ki živijo v bližini virov azbesta. Azbest je dejavnik tveganja, ki povzroči večino primerov mezotelioma. Med izpostavljenostjo azbestnim vlaknom in nastankom mezotelioma je neposredna vzročna povezava. Običajno ugotovimo, da je bil bolnik izpostavljen azbestnim vlaknom v preteklosti. Latentna doba, to je doba od prve izpostavljenosti do nastanka bolezni je dolga, traja od 15 do 60 let. Najbolj ogroženi so ljudje, ki so bili dalj časa poklicno izpostavljeni vdihavanju večjih koncentracij azbestnih vlaken na svojih delovnih mestih. Večja kot je izpostavljenost, večje je tveganje za nastanek mezotelioma. Ne zboli vsak, ki je izpostavljen azbestu. Rak je mogoče zaslediti tudi pri osebah, ki so bile manj izpostavljene. Izraža se s kratko sapo, ki jo povzroča izliv tekočine okrog pljuč, bolečino v steni prsnega koša, kašljem, utrujenostjo in izgubo telesne mase. Znaki in simptomi se razvijejo počasi in postopoma.

Glavni povzročitelj malignega mezotelioma je azbest. Mednarodna agencija za raziskavo raka (International Agency for Research on Cancer (IARC)) uvršča vse oblike azbestnih vlaken v prvo skupino, torej v skupino snovi, ki so dokazano rakotvorne za človeka. Azbest povzroča poleg malignega mezotelioma tudi raka pljuč, grla in jajčnikov. Pozitivne povezave so bile ugotovljene z rakom žrela, želodca in debelega črevesa. 

Proizvodnja in promet azbestnih izdelkov sta v Sloveniji prepovedana od leta 1996 dalje, veliko azbestnih izdelkov pa je še vedno v uporabi. Življenjska doba teh se končuje, materiali postajajo dotrajani in poškodovani, kar je razlog, da se iz njih sproščajo azbestna vlakna, ki jih ljudje v okolici vdihavajo. Nastaja tudi veliko azbestnih odpadkov, ki jih zaradi neosveščenosti ljudje pogosto nepravilno in nevarno odstranjujejo in odlagajo. Tako smo azbestnim vlaknom še vedno izpostavljeni.

V Registru raka RS je zabeleženo število bolnikov z malignim mezoteliomom od leta 1961 dalje. V prvih dveh desetletjih beleženja je le po nekaj bolnikov na leto, od osemdesetih let dalje pa število zabeleženih bolnikov z na novo odkritim tumorjem raste in dosega do 44 bolnikov letno.    

Od leta 1961 do 2015 je bilo v Sloveniji 806 novo ugotovljenih primerov mezotelioma. Največja incidenca je bila v letih 2012 in 2013, ko je bilo 44 in 42 novih primerov mezotelioma.

Starostno standardizirana incidenčna stopnja po statističnih regijah kažejo največ obolevnosti v Goriški regiji, sledi Obalno-kraška regija. Natančnejši pregled po upravnih enotah kaže, da prednjačijo UE Nova Gorica, Tolmin, Piran in Izola.

Od leta 1997 do 2015 je v Sloveniji za mezoteliomom umrlo 494 ljudi.

Primerjava podatkov o starostno standardizirani umrljivosti za Slovenijo in države EU kaže, da je največja umrljivost v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in na Malti, manjša kot v Sloveniji je na Irskem, Norveškem, v Avstriji, na Poljskem, v Španiji.  

Podatki za države z najmanjšo starostno standardizirano umrljivostjo (v Bolgariji, Litvi, na Madžarskem, v Estoniji in Romuniji) najverjetneje kažejo tudi na to, da se mezoteliom v vseh prikazanih državah ne sledi tako, kot v bolj razvitih državah.

Incidenca malignega mezotelioma se v Sloveniji in po svetu še vedno ne zmanjšuje. Glede na dolgo latentno dobo bolezni bo v Sloveniji zlasti pri starejših verjetno še naraščala, pri mlajših pa pričakujemo, da bo pričela upadati. Iz delovnega in bivalnega okolja ter odprtega prostora še nismo odstranili vseh izdelkov iz azbesta, zato dejavnik tveganja za to bolezen še vedno obstaja, ne samo za delavce, ki poklicno delajo z izdelki in odpadki z azbestom, temveč tudi za ostale. Koliko se bo število novo odkritih primerov malignega mezotelioma zmanjšalo in kdaj je odvisno od tega, kako uspešno bomo iz našega okolja azbest odstranili.