Kazalec prikazuje incidenco kožnega melanoma pri odraslih, mlajših od 55 let, v Sloveniji in izbranih državah Evropske unije.

Melanom, ki se pojavlja pri mlajših od 55 let, se glede na raziskave zdi močno povezan z izpostavljanjem ultravijoličnemu (UV) sevanju v otroštvu. Akutna, neredna in pretirana izpostavljenost soncu, predvsem v otroštvu in pri svetlopoltih ljudeh, je glavni dejavnik tveganja za melanom, maligni rak pigmentnih celic v koži. Glede na 20 do 40 letni časovni zamik med izpostavljenostjo soncu in pojavom raka, sta incidenca melanoma pri osebah, mlajših od 55 let, in ustrezni časovni trend dobra pokazatelja končnega uspeha ukrepov proti pretirani izpostavljenosti UV sevanju v otroštvu (WHO, 2007).

Incidenca pomeni število vseh na novo ugotovljenih primerov neke bolezni v točno določeni populaciji v enem koledarskem letu in je zato osnovni kazalec dinamike pojava (naraščanje, upadanje, nespremenljivost). Incidenco lahko izražamo z absolutnim številom, večinoma pa v obliki stopnje, preračunano na določeno število prebivalstva. Groba incidenčna stopnja je podatek o številu novih primerov bolezni, preračunana na 100.000 oseb opazovane populacije (Zadnik et al, 2017).
Kadar želimo primerjati več populacij med seboj, moramo upoštevati, da je lahko starostna struktura populacij zelo različna, kar lahko močno vpliva na vrednost incidence. V teh primerih uporabljamo starostno standardizacijo. Starostno standardizirana stopnja je teoretična stopnja, pri kateri predpostavimo, da je starostna struktura opazovane populacije taka kot v standardni populaciji – pove nam torej, kakšna bi bila groba stopnja incidence v opazovani populaciji, če bi bila starostna struktura te populacije enaka, kot je v standardni populaciji. Uporabljamo jo, če analiziramo incidenco v daljšem časovnem obdobju (če se starostna struktura prebivalstva v času spreminja) ali če incidenco primerjamo med populacijami z različno starostno strukturo. Pri starostni standardizaciji se pri nas največkrat uporablja ena od treh standardnih populacij, svetovna (W), evropska (E, op.: nova ali stara) ali slovenska standardna populacija (Zadnik, Primic Žakelj, 2010).

Na povečanje incidence opazovane bolezni vplivajo predvsem naslednji dejavniki:
•    povečana koncentracija dejavnika za razvoj bolezni, 
•    večja dovzetnost ljudi za bolezen, 
•    izboljšanje diagnostičnih možnosti in s tem omogočanje bolj učinkovitega odkrivanja bolezni ter izboljšanje kvalitete zbiranja podatkov, 
•    priseljevanje za bolezen dovzetnih ljudi . 

Ozonski plašč nas vse ščiti pred negativnimi posledicami, ki jih lahko povzroči povečano UV-sevanje na koži in očeh. Zaradi tanjšanja ozonske plasti, ki je posledica povišane koncentracije toplogrednih plinov, smo izpostavljeni višjim ravnem UV sevanja kot pred leti. Evropska agencija za okolje opozarja, da bi lahko podnebne spremembe še povečale izpostavljenost UV-sevanju, predvsem v nekaterih evropskih podregijah (EEA, 2021).

Melanom je maligna transformacija pigmentnih celic (melanocitov) v koži (Holman, 1983). Ocenjuje se, da je med 65 in 90 odstotki malignega melanoma kože povzročenih z izpostavljanjem virom UV žarčenja (Rehfuss, von Ehrentein, 2002). Večina primerov melanoma je najverjetneje povezana z akutno, občasno in prekomerno izpostavljenostjo soncu, predvsem v otroštvu, čeprav izpostavljenost v odrasli dobi prav tako prispeva k tveganju. Bledo bela ali svetla koža (tip kože I in II po Fitzpatricku), veliko število ali atipični kožni nevusi in družinska anamneza kožnega raka so najbolj pomembni napovedni dejavniki tveganja za melanom (Tucker, 2003). Bolezen je pogostejša med belci, ki živijo v bližini ekvatorja. Incidenca malignega melanoma kože je največja v Avstraliji in Novi Zelandiji, sledita Severna Amerika in Severna Evropa (Klinični register malignega melanoma, 2022).  

Maligni melanom kože sodi med rake, pri katerih v zadnjih desetletjih incidenca narašča najbolj strmo. V Sloveniji je melanom kože do leta 1980 sodil med zelo redke pojavne oblike raka (slika ZD-13-1). V obdobju 1970 do 1979 je bila groba incidenčna stopnja pri moških 2,1/100.000 prebivalcev in pri ženskah 3,5/100.000 prebivalcev (Primic Žakelj, 2001). Groba incidenčna stopnja se je v obdobju 1985 do 2004 povečala - pri moških za 4-krat (s 4,1 na 17,1/100.000), pri ženskah pa za 3,2-krat (s 5,4 na 17,7/100.000). Tudi v nadaljnjem obdobju se je incidenca še večala (Zadnik et al 2017). Po podatkih iz Registra raka RS se je v Sloveniji v zadnjih desetih letih incidenčna stopnja letno povečala za 2,4%, starostno standardizirana pa za 0,7%. 

Ocenjena povprečna starostno standardizirana incidenčna stopnja (evropski, stari standard) za leto 2020 v Sloveniji je bila 26,1/100.000, kar je precej nad evropskim povprečjem (17,8 zbolelih na 100.000 prebivalcev) (Klinični register malignega melanoma, 2022). 

V Sloveniji je, upoštevaje oba spola, za obdobje 2017 do 2020 maligni melanom kože na šestem mestu po pogostosti med vsemi raki. Najpogosteje se je pojavil na trupu, pri moških v več kot polovici novih primerov in pri ženskah pri več kot tretjini  (Klinični register malignega melanoma, 2022). Pri kazalcu Incidenca kožnega melanoma pri mlajših od 55 let, upoštevamo zgolj opredeljeni starostni del populacije, saj izgleda, da je zlasti pri osebah mlajših od 55 let pojav melanoma odločilno povezan z izpostavljanjem UV sevanju v otroštvu. Ta tip melanoma je najpogosteje lokaliziran na trupu pri moških in na nogah pri ženskah. Dejstvo, da se pri starejših osebah melanom pojavi pogosteje na kronično izpostavljenih delih telesa nakazuje, da je kronično izpostavljanje soncu bolj povezano s pojavom melanoma v starejših letih (WHO, 2009). 

Pri prebivalcih izbranih evropskih držav, mlajših od 55 let, kažejo podatki za leto 2020 največjo incidenco melanoma v severnih in zahodnih, najnižjo pa v južnoevropskih državah, tako pri moških kot tudi pri ženskah. Slovenija je glede na incidenco melanoma pri osebah mlajših od 55 let v prvi tretjini,  tako pri ženskah, na šestem mestu,  kot pri moških, na petem mestu (ECIS, 2022), incidenca melanoma pri osebah mlajših od 55 let v Sloveniji še vedno narašča. V Evropi je približno 70–90 % primerov melanoma mogoče pripisati UV sevanju (Arnold et al., 2018). Čeprav je incidenca zelo različna, je lahko UV sevanje odgovorno za 3–3,8 % vseh primerov raka v Evropi (Parkin et al., 2011 ; Brown et al., 2018; IARC, 2018; Tybjerg et al., 2022). Pojavnost melanoma v zadnjih nekaj desetletjih narašča po vsej Evropi, čeprav se je ustalila pri mlajših skupinah v severni Evropi (Forsea, 2020). Po nedavnih ocenah so imele Norveška, Danska, Švedska, Nizozemska in Nemčija najvišje stopnje novih primerov melanoma v Evropi leta 2020 (Sung et al., 2021). Podnebne spremembe bi lahko povečale izpostavljenost UV-sevanju v nekaterih evropskih podregijah (EEA, 2022).

Preživetje bolnikov z melanomom je močno povezano s stadijem bolezni ob diagnozi, kar predstavlja smiseln argument za razmislek o organiziranem programu presejanja za melanom. Vendar dokazov o zmanjšanju umrljivosti za melanomom ob organiziranem presejalnem programu še ni na voljo. Ker se pričakuje, da bo incidenca melanoma v prihodnosti še naraščala, ostaja zgodnje odkrivanje še vedno pomembno sredstvo v boju proti bolezni. Preventivne kampanje, izvajane v severozahodnih evropskih državah od leta 1980, so verjetno privedle do znižanja povprečne debeline melanoma in stabilizacijo umrljivosti za melanomom pri mladih (Mansson-Brahme, 2002). Obstajajo tudi dokazi, da ustrezna zaščita pred soncem učinkovito znižuje število melanocitnih nevusov pri otrocih (English, 2005). 

Zmanjšanje izpostavljenosti UV sevanju je temeljnega pomena za preprečevanje različnih vrst kožnega raka. Glavni način preprečevanja melanoma kože je svetovanje ljudem, naj omejijo svojo izpostavljenost soncu z izogibanjem izpostavljenosti v tistih urah dneva, ko je UV sevanje najmočnejše (približno dve uri pred in po sončnem poldnevu), ter z uporabo primerne obleke, pokrivala in sončnih očal. Posebno pozornost je treba posvetiti otrokom. Uporaba izdelkov za zaščito pred soncem lahko pomaga preprečiti opekline in kožnega raka, vendar pa lahko privede tudi do večje izpostavljenosti soncu.

Pomen krepitve preventivnih dejavnosti v smislu doslednega izvajanja zaščite pred UV sevanjem že od najnežnejšega otroštva potrjujejo podatki o stanju v državah, v katerih te aktivnosti intenzivno izvajajo že desetletja. 

Prekomerno izpostavljenost sončnemu UV sevanju je najlaže preprečiti z regionalnimi in lokalnimi kampanjami za ozaveščanje in informiranje ljudi, zlasti v izobraževalnih ustanovah. Cilj je spodbuditi učence oziroma že predšolske otroke, da sprejmejo ukrepe za zaščito pred soncem. V tej zvezi bi izpostavili tovrstni nacionalni preventivni program Varno s soncem, ki v Sloveniji poteka v vrtcih od leta 2007, v osnovnih šolah pa od leta 2010.