Kazalec prikazuje gibanje skupne količine izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji in glavne kategorije virov. Izračunane so po metodologiji IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change – Medvladni forum za spremembo podnebja).

Kazalec spremlja tudi gibanje glede na zastavljeni cilj - 8-odstotno zmanjšanje izpustov glede na izhodiščno leto. Skladno z mednarodnimi dogovori se za izpuste v izhodiščnem letu šteje seštevek izpustov CO₂, CH₄ in N₂O leta 1986 in izpustov F-plinov (to so HFC, PFC in SF₆) v letu 1995. Izpusti v izhodiščnem letu so bili določeni glede na stanje v emisijskih evidencah julija 2007.

Pri izpustih toplogrednih plinov v letu 2006 ima največji prispevek CO₂ (82,0 %), ki nastaja predvsem pri zgorevanju goriva, sledi metan (10,5 %), ki večinoma izvira iz odpadkov in kmetijstva, ter N₂O (6,4 %), ki prav tako nastaja v kmetijstvu. Opazne so tudi emisije iz prometa. Izpusti F-plinov, med katere sodijo fluorirani ogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF₆), so zelo majhni (1,1 %), vendar zaradi visokega toplogrednega učinka njihov prispevek k segrevanju ozračja ni zanemarljiv.

Izpusti toplogrednih plinov so bili leta 2006 20.591 Gg (= 1000 ton) v ekivalentih CO₂, kar je 1,2 % nad izhodiščnim letom. Izpusti v izhodiščnem letu so bili leta 2007 za vse podpisnice Kjotskega protokola dokončno določeni in jih ne moremo več spreminjat. Za Slovenijo so določeni kot vsota izpustov CO₂, CH₄ in N₂O iz leta 1986 ter F-plinov iz leta 1995 in so 20.354,042 Gg CO₂ ekv.. V skladu z obveznostjo 8% zmanjšanja izpustov, povprečni izpusti v obdobju 2008-20012 zato ne bi smeli presegati 18.725,719 kt CO₂ ekv..

Za doseganje obveznosti iz Kjotskega protokola je bilo zato treba uvesti dodatne ukrepe. Večina jih je opisana v Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, ki ga je leta 2006 sprejela Vlada Republike Slovenije. Za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov pri rabi in proizvodnji energije je bil leta 1999 sprejet Energetski zakon, izdelan pa je tudi Nacionalni energetski program (NEP). Oba predvidevata trajnostno naravnan razvoj energetike, in sicer povečanje učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije. V letu 2005 je začel delovati tudi najpomembnejši izmed treh kjotskih mehanizmov, to je trgovanje z emisijami, v katero je bilo v letu 2007 vključenih 98 upravljavcev naprav iz Slovenije. Emisijsko trgovanje je bilo v EU uvedeno že v letu 2005, na svetovni ravni pa bo v obdobju 2008–2012.

Kljub temu da se skupni izpusti v primerjavi z izhodiščnim letom niso dosti spremenili, se je precej spremenila porazdelitev po sektorjih. Najbolj, za kar 136 %, so se povečali tisti iz prometa. Zaradi cestnega prometa se celotni izpusti TGP v zadnjih dveh letih povečujejo za več kot odstotek letno, kar izniči prizadevanja za zmanjšanje izpustov TGP v vseh drugih sektorjih. Rast izpustov iz prometa je zlasti posledica gospodarske rasti tako v Sloveniji kot v širši regiji. Opazen je porast izpustov v tranzitu preko Slovenije, ki se je izrazito povečal po vstopu Slovenije v EU.

Zaradi izgube jugoslovanskega trga, opuščanja nerentabilne proizvodnje in zviševanja produktivnosti je k zmanjšanju izpustov največ doprinesla industrija. Zmanjšali so se tako izpusti zaradi porabe goriv kot tudi procesni izpusti. Spodbuja se, da se v industriji uporablja trenutno najboljša razpoložljiva tehnologija (BAT), zato da se ohrani konkurenčnost, izvaja se IPPC-direktiva, uvedeno pa je tudi emisijsko trgovanje.

Nižji izpusti kakor v izhodiščnem letu so opazni še v kmetijstvu, kar je predvsem posledica zmanjšanja števila glav živine. Predvideva se, da bo v prihodnje število živali zaradi Sloveniji določenih kvot spet naraslo. Po drugi strani bo kmetijska politika z uvajanjem dobre prakse pri gnojenju ter s spodbujanjem rabe bioplina za proizvodnjo elektrike in toplote vplivala na zmanjšanje izpustov iz kmetijstva.

V Sloveniji prekrivajo gozdovi več kakor 58 % površine in so pomemben vir zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Izračuni ponorov zaradi spremembe rabe tal in gozdarstva so precejšnji; leta 2006 so bili 4.733 Gg CO₂, dovoljeni pa so precej nižji. Zaradi pogoja, da morajo biti ti ponori posledica neposredne človekove dejavnosti, da jih država lahko uporabi za izpolnitev svojih obveznosti, je bila izbrana ocena, po kateri bo v obdobju 2008–2012 mogoče izkoristiti vsaj 1.320 Gg CO₂.