Slovenija ima v primerjavi z drugimi državami članicami EU še vedno nižjo raven specializiranosti kmetijstva. To se kaže v številu specializiranih kmetijskih gospodarstev in površini kmetijskih zemljišč, ki jo ta gospodarstva obdelujejo. Medtem ko je za rastlinsko pridelavo značilna razmeroma intenzivna specializacija v vrtnarstvu in zmerna specializacija v poljedelstvu, pa v živinoreji poteka predvsem pri reji travojede živine.

Kmetijstvo v območjih z visoko naravno vrednostjo ob ustreznih tehnoloških rešitvah lahko zagotavlja ustrezno raven biološke raznovrstnosti. Ekstenzivni načini gospodarjenja omogočajo ohranjanje pestrosti vrst in habitatov, s tem pa tudi enkratne krajine z bogato kulturno in naravno dediščino. Po oceni, ki je bila v Sloveniji narejena na osnovi podatkov o rabi zemljišč CORINE in podatkov o zajemu rabe kmetijskih zemljišč, se v kmetijskih območij visoke naravne vrednosti nahaja med 60 in 80 % vse kmetijske zemlje v uporabi.