[KM19]
Sredstva za varstvo rastlin in njihovi razgradni produkti v podzemni vodi
Objave: [ 2006 ]

Onesnaženost podzemne vode s sredstvi za varstvo rastlin prikazujemo z deležem merilnih mest na vodonosnikih z medzrnsko in kraško-razpoklinsko poroznostjo, v katerih so bile mejne vrednosti koncentracij posameznih sredstev in njihovih razgradnih produktov ali njihove vsote v odvzetih vzorcih presežene stalno, občasno ali nikoli. Mejna vrednost koncentracij ostankov sredstev za varstvo rastlin v podzemni vodi v Sloveniji, določena v Uredbi o standardih kakovosti podzemne vode (Ur. l. RS, št. 100/2005), znaša za posamezne aktivne snovi 0,1 µg/l, za vsoto ostankov sredstev za varstvo rastlin pa 0,5 µg/l. Ta merila skupaj s celotno zakonodajo na tem področju so skladna z Direktivo o pitni vodi (98/83/ES), ki velja za celotno Evropsko unijo.

Slika KM19-1: Gibanje koncentracij vsote ostankov sredstev za varstvo rastlin na opazovanih telesih podzemne vode

Vir: Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2005.


Slika KM19-2: Pogostost preseganja mejne vrednosti za vsoto pesticidov (0,5 µg/l) na merilnih mestih izbranih vodonosnikov

Vir: Zbirka podatkov Agencije Republike Slovenije za okolje, 2005.


Slika KM19-3: Vsebnost ostankov atrazina in desetilatrazina na izbranih merilnih mestih

Vir: Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2005.


Slika KM19-4: Prikaz preseganja mejne vrednosti za vsoto pesticidov (0,5 µg/l) na merilnih mestih Brunšvik, Dravsko polje in Sobetinci, Ptujsko polje

Vir: Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2005.


Slika KM19-5: Število aktivnih snovi v spremljanju in aktivnih snovi, ki so presegale mejno vrednost za posamezno aktivno snov (0,1 µg/l) na merilnem mestu Brunšvik, Dravsko polje

Vir: Zbirka podatkov Agencije Republike Slovenije za okolje, 2005.


Slika KM19-6: Število aktivnih snovi pri spremljanju in aktivnih snovi, ki so presegale mejno vrednost za posamezno aktivno snov (0,1 µg/l) na merilnem mestu Sobetinci, Ptujsko polje

Vir: Zbirka podatkov Agencije Republike Slovenije za okolje, 2005.


Nacionalni program varstva okolja predvideva preprečitev onesnaževanja podtalnice z ostanki sredstev za varstvo rastlin. Zakonsko podlago za doseganje tega cilja dajejo: Uredba o kakovosti podzemne vode (Ur. l. RS, št. 11/02), Uredba o določanju statusa zaradi fitofarmacevtskih sredstev ogroženega območja vodonosnikov in njihovih hidrografskih zaledij in o ukrepih celovite sanacije (Ur. l. RS, št. 97/02), Odlok o območjih vodonosnikov in njihovih hidrografskih zaledjih, ogroženih zaradi fitofarmacevtskih sredstev (Ur. l. RS, št. 97/02), Pravilnik o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Ur. l. RS, št. 46/97, 54/98 in 7/00) in direktiva EU o pitni vodi (98/83/ES).
Za zmanjšanje onesnaženja podtalnice z ostanki sredstev za varstvo rastlin je pomembno tudi izvajanje ukrepov Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004–2006 pod pokroviteljstvom Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in v sodelovanju z Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, v okviru katerega so pomembni zlasti kmetijsko-okoljski ukrepi, ki se izvajajo na več kakor 270.000 ha kmetijskih zemljišč.

Aritmetične srednje vrednosti za vsoto ostankov sredstev za varstvo rastlin leta 2004 niso presegle mejne vrednosti 0,5 µg/l v podtalnici nobenega izmed obravnavanih polj. Od leta 1993 do 2004 je bilo zmanjševanje vsote ostankov omenjenih sredstev in njihovih razgradnih produktov ugotovljeno na vodonosnikih ob Muri (Prekmursko-Mursko polje) in ob Savinji (spodnja Savinjska dolina – dolina Bolske). Vsebnosti vsote ostankov sredstev za varstvo rastlin na Ljubljanskem in na Krško-Brežiškem polju so bile v obdobju 1993–2004 v dopustnih mejah. Na kraško-razpoklinskih vodonosnikih so bile te vsebnosti manjše od meje določljivosti analitskih metod.

Mejne vrednosti sta na merilnih mestih najpogosteje presegla atrazin in njegov metabolit desetilatrazin. Delež merilnih mest, na katerih je koncentracija omenjenih sredstev presegla zakonsko določene mejne vrednosti, je v Sloveniji večji od evropskega povprečja. Kljub temu je iz rezultatov spremljanja mogoče ugotoviti jasno padanje koncentracij ostankov atrazina in desetilatrazina na v preteklosti najbolj obremenjenih merilnih mestih v Sloveniji, kakršna so Rakičan, Lipovci in Gotovlje. Pri tem je treba ugotoviti, da so vrednosti za atrazin večinoma povsod v Sloveniji že pod mejno vrednostjo 0,1 µg/l, za desetilatrazin pa so ponekod še nad njo. Kljub temu da atrazina zadnja štiri leta ne uporabljamo več, bo treba počakati še nekaj let, da bodo njegove koncentracije v nižjih plasteh podtalnice padle pod mejno vrednost 0,1 µg/l. Vzrok za počasno zmanjševanje desetilatrazina je v počasni razgradnji.

Ugoden je tudi podatek, da se kljub čedalje več aktivnih snovi, ki so vključene v redno spremljanje (27 v letu 1995 in 66 v letu 2004), število aktivnih snovi, ki presegajo mejno vrednost 0,1 µg/l, manjša. Na precej obremenjenem merilnem mestu Brunšvik sicer opazimo zmanjševanje vsote ostankov sredstev za varstvo rastlin in njihovih razgradnih produktov od leta 1995 do 2004, kljub temu pa je bila v letu 2004 še vedno nad mejno vrednostjo 0,5 µg/l. Vsota ostankov omenjenih sredstev in njihovih razgradnih produktov je od leta 1995 do 2004 padala tudi na merilnem mestu Sobetinci, s tem da je v zadnjih dveh letih, kljub velikim vrednostim v preteklosti, precej pod mejno vrednostjo 0,5 µg/l.

Podatki za Slovenijo

Kakovost podzemne vode v Sloveniji se preverja v okviru državnega spremljanja kakovosti podtalnic, izvirov in površinskih vodotokov (MOP, ARSO). Spremlja se onesnaženje plitvih aluvialnih (naseljena območja in kmetijske površine) in kraško-razpoklinskih vodonosnikov, pri čemer je onesnaženje zaradi drugačne rabe prostora manjše.

Telesa podzemne vode so izbrana glede na vmesno, II. fazo njihove določitve in glede na zastopanost posameznih tipov vodonosnikov pri vodooskrbi – v Sloveniji približno 60 % iz aluvialnih, 40 % iz kraško-razpoklinskih vodonosnikov. Za kazalec so bila upoštevana naslednja telesa podzemne vode: Prekmursko-Mursko polje: deset merilnih mest (aluvij), dolina Bolske in spodnja Savinjska dolina: 13 merilnih mest (aluvij), Ljubljansko polje: deset merilnih mest (aluvij), Krško-Brežiško polje: 12 merilnih mest (aluvij), Tržaško-Kvarnerski zaliv: eno merilno mesto (kras), kraška Ljubljanica: dve merilni mesti (kras) in Trnovsko-Banjška planota - Hrušica: štiri merilna mesta (kras).
Objekti merilne mreže so vodnjaki na črpališčih pitne vode (33,3 %), industrijski vodnjaki (8,9 %) in objekti za spremljanje količinskega in kakovostnega stanja podzemne vode (57,8 %: vrtine, piezometri in vodnjaki). Za prikaz kazalca je bilo upoštevanih 52 merilnih mest (vodnjaki, vrtine in izviri). Vzorčenje je potekalo 2- do 6-krat na leto.

Vir: Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2005.

Podatki za druge države

Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2003;
Pesticides in Groundwater, Indicator Fact Sheet, European Environment Agency, 2005.

20. april 2006
Andrej Simončič, Kmetijski inštitut Slovenije