[EN10]
Raba končne energije po sektorjih
Objave: [ 2009 2015 2014 2012 2008 ]

Kazalec prikazuje rabo končne energije, ki je definirana kot vsota rabe energije v sektorjih končne rabe – predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, prometu ter široki rabi, ki vključuje gospodinjstva, storitve ter kmetijstvo.

Raba končne energije je izražena v energijskih enotah (ktoe). Za pretvorbo iz masnih enot se uporabljajo kurilne vrednosti posameznih goriv.

Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah. Za prikaz v absolutnih enotah se uporablja tisoč ton naftnega ekvivalenta (ktoe).

Slika EN10-1: Raba končne energije po sektorjih za obdobje 1992-2008

Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2009; Institut Jožef Stefan, 2009.


Slika EN10-2: Deleži posameznih sektorjev v rabi končne energije

Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2009; Institut Jožef Stefan, 2009.


Slika EN10-3: Povprečne letne rasti po sektorjih rabe končne energije za različna obdobja

Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2009; Institut Jožef Stefan, 2009.


Slika EN10-4: Povprečna letna rast rabe končne energije v EU-27, EU-15, EU-10 in Sloveniji za različna obdobja

Vir: Evropski statistični urad, 2009.


Slika EN10-5: Struktura rabe končne energije po sektorjih za EU-25, EU-15, EU-10 in Slovenijo

Vir: Evropski statistični urad, 2009.


- gibanje končne rabe energije mora biti tako, da bo dosežen cilj 8 % zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov;
- z izvajanjem ukrepov spodbujanja učinkovite rabe doseči 9 % prihranek rabe končne energije do leta 2016;
- 25 % raba obnovljivih virov energije v končni rabi energije do leta 2020.

Analiza gibanja rabe končne energije po sektorjih omogoča oceno napredka na področju politike učinkovite rabe energije in zmanjšanja rabe energije. Raba končne energije fosilnega izvora neposredno vpliva na izpuste onesnaževal zraka in toplogrednih plinov. Zmanjševanje rabe končne energije je pomembno, tako z vidika zagotavljanja zanesljivosti dobave energije in konkurenčnosti gospodarstva, kakor tudi z vidika zmanjševanja vpliva na okolje preko zniževanja izpustov onesnaževal zunanjega zraka in toplogrednih plinov.

Raba končne energije je leta 2008 znašala 5.333 ktoe, kar je občutno več kot leto prej, ko je znašala 4.954 ktoe. V obdobju od 1992 do leta 2008 se je povečala za 60 %, pri čemer se je večina rasti zgodila do leta 1997. Leta 1998 se je raba znižala, predvsem zaradi padca prodaje motornih goriv tujcem. Do leta 2000 je bila letna rast dober 1 %. V obdobju 2000 do 2006 beležimo rast, ki na letni ravni znaša slaba 2 %. V letu 2007 se je raba končne energije prvič po letu 1998 znižala, a je bila leta 2008 rast (s skoraj 8 %) tako velika, da se znižanje na skupni rabi ne pozna več (povprečna letna rast rabe v obdobju 2007 - 2008 je znašala 3,1 %).

Največja rast rabe končne energije je bila zabeležena v sektorju promet, kjer je bilo leta 2008 porabljeno 143 % več energije kot leta 1992. Leta 1997 je bil dosežen prvi vrh rabe zaradi vpliva bencinskega turizma. Po ukrepih sosednjih držav je raba do leta 1999 upadala. V obdobju 2000-2008 je bila zabeležena 6,4 % povprečna letna rast. Zlasti intenzivno je raba rasla v letih 2007 (z 12,8 %) in 2008 (s 17,3 %). Rast leta 2007 se je izenačila z najvišjo rastjo v obdobju 1994-2008, rast leta 2008 pa je bila rekordna. Visoka rast rabe končne energije v prometu je posledica naraščanja stopnje motorizacije prebivalstva, povečanja števila prevoženih kilometrov na osebno vozilo, po vstopu v EU pa je glavni povzročitelj večje rabe tekočih goriv izrazit porast tranzitnega prometa (Božičnik, 2006). Leta 2007 je s 37 % rabe končne energije sektor promet postal najpomembnejši, leta 2008 pa se je z dobrimi 40 % na tem mestu še utrdil. Leta 1992 je bil promet tretji sektor po deležu (Slika EN10-1).

V sektorju Ostala raba je bila raba končne energije leta 2008 glede na leto 1992 višja za 124 %. Največje povečanje se je zgodilo leta 1996, ko se je raba povečala za 180 %. Po zniževanju rabe v letih 2005-2007 se je leta 2008 povečala za dobrih 30 %. Izrazito razgiban trend je posledica načina določanja rabe energije v tem sektorju, ki je izračunana kot razlika med skupno rabo končne energije in rabo končne energije v sektorjih predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, promet ter gospodinjstva.

Raba energije v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu se je po večletni rasti v letu 2007 prvič po letu 2002 zmanjšala, in sicer za dobrih 5 %. Zmanjševanje se je leta 2008 nadaljevalo z letno stopnjo slabih 8 %. Zmanjšanje je posledica znižanja intenzivnosti rabe energije, saj se je dodana vrednost povečala. Glede na leto 1992 je bila raba leta 2008 višja za 30 %. Predelovalne dejavnosti in gradbeništvo so bile z 29 % deležem na drugem mestu v skupni rabi končne energije.

Raba končne energije v gospodinjstvih se je po naraščanju od leta 1998 v letih 2004-2007 zmanjševala. V letu 2008 pa je bilo zabeleženo povečanje. Po zmanjšanju rabe za dobrih 9 % leta 2007 se je raba leta 2008 povečala za dobrih 6 %. Če gledamo povprečje za obe leti, se je raba zmanjšala za slaba 2 % letno. Glede na leto 1992 je bila 2008 višja za 10 %, glede na 2000 pa nižja za 1 %. Povečanje rabe energije je posledica zamika nakupa tekočih goriv leta 2007 v leto 2008 zaradi naraščajočih cen ter tudi hladnejšega leta 2008. Veliko nejasnost predstavlja slabo statistično spremljanje rabe lesne biomase v gospodinjstvih, saj je raba le-te od leta 2002 konstanta. To pomeni, da statistika ne beleži prehodov med fosilnimi gorivi (zlasti kurilnim oljem) in lesom, na kar cene tekočih goriv gotovo močno vplivajo.

V prihodnje bo potrebno z izvajanjem ukrepov Akcijskega načrta za energetsko učinkovitost doseči zmanjševanje rabe končne energije, saj bo sicer doseganje ciljnega deleža OVE leta 2020 nemogoče. Prizadevanja je nujno pospešiti zlasti v javnem sektorju in pri zgradbah, kjer je potencial za povečanje učinkovitosti rabe še zelo velik.

Iz primerjave strukture končne rabe energije Slovenije s povprečjem EU-15 je razvidno, da je imela Slovenija leta 2007 večji delež predelovalnih dejavnosti in prometa ter manjši delež široke rabe (gospodinjstva in ostala raba).

Na rabo končne energije vpliva širok nabor politik, združenih pod skupnim imenom ukrepi za povečanje učinkovite rabe energije. V Sloveniji so ti ukrepi združeni v Resoluciji o nacionalnem energetskem programu ter zaradi vpliva na izpuste toplogrednih plinov tudi v Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (OPTGP-01). V letu 2008 (31. januarja) pa je bil v okviru izvajanja direktive o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah (2006/32/ES) sprejet prvi od treh akcijskih načrtov energetske učinkovitosti. Načrt vsebuje paket ukrepov, s katerimi bo dosežena bolj učinkovita raba energije v vseh sektorjih končne rabe, s poudarkom na javnem sektorju, ki mora biti za zgled. Prihranek zaradi izvajanja ukrepov v obdobju 2008-2016 je ocenjen na 4.261 GWh. Direktiva določa, da morajo države članice z ukrepi učinkovite rabe energije v devetih letih od 1.1.2008 doseči prihranek energije 9 %. Akcijski načrt za energetsko učinkovitost (COM 2006(545)) in Podnebno energetski paket zastavljata cilj 20-odstotni prihranek energije glede na predvideno rabo leta 2020.

Podatki za Slovenijo in druge države

Cilji so povzeti po: Resoluciji o Nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012 (ReNPVO, Ur.l. RS, št. 2/06), Nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost za obdobje 2008–2016 in predlogu podnebno-energetskega svežnja predpisov.
Izvorna baza podatkov: Skupni vprašalnik, spletna aplikacija SI-STAT ter EUROSTAT .
Skrbnik podatkov: Statistični urad RS oz. EUROSTAT.
Datum zajema podatkov za kazalec: 26.11.2009
Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov: Podatki so pripravljeni na letni osnovi. Podatki za predhodno leto so dostopni konec tekočega leta. Podatki za obdobje 1992-1999 so bili izračunani na podlagi podatkov o porabi goriv v snovnih enotah, ki so bili s strani SURS-a posredovani EUROSTAT-u v obliki Skupnega vprašalnika (Joint Annual Questionnaire) in podatkov o kurilnih vrednostih za posamezna goriva, ki so bili pridobljeni v Skupnem vprašalniku (trdna in plinasta goriva) ter v spletni aplikaciji SI-STAT Statističnega urada (tekoča goriva). Po letu 2000 so bili uporabljeni podatki SURS-a, ki so objavljeni na spletnih straneh v spletni aplikaciji SI-STAT in so bili objavljeni 25. septembra leta 2009. Raba končne energije, uporabljena v tem kazalcu, se razlikuje od rabe končne energije, ki jo objavlja SURS v energetski bilanci. Razlika izhaja iz tega, da SURS rabo končne energije v energetskem sektorju in v neenergetski rabi upošteva v rabi končne energije, EUROSTAT pa ne. Za kazalec je uporabljena EUROSTAT-ova definicija rabe končne energije. Zaradi primerljivosti podatkov Slovenije z EU so bili uporabljeni podatki EUROSTAT-a, tako za EU kot za Slovenijo, ker EUROSTAT uporablja drugačne kurilne vrednosti. Podatki so bili pridobljeni na spletni strani EUROSTAT-a pod rubriko »Environment and energy«.
Različne uporabljene kurilne vrednosti so vir razlik med energetsko statistiko SURS-a in EUROSTAT-a. SURS uporablja nacionalne kurilne vrednosti, EUROSTAT pa povprečne kurilne vrednosti za Evropo.
Metodologija obdelave podatkov: Povprečne letne rasti rabe končne energije so izračunane kot [(zadnje leto/bazno leto)(1 /število let) –1] x 100.
Za izračun deležev posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije je bila skupna raba končne energije imenovalec, števec pa je bila raba končne energije posameznega sektorja.
Geografska pokritost: EU-27 vključuje države članice EU: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Združeno kraljestvo. EU-10 zajema članice, ki so se pridružile EU leta 2004 (Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška, Slovenija).
Informacije o kakovosti:
- Prednosti in slabosti kazalca: Vir osnovnih informacij je ena ustanova (SURS, EUROSTAT) za celoten časovni niz. To omogoča kakovostnejšo analizo dogajanja v obravnavanem obdobju.
- Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost:
Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Za podatke je ocenjena z velikostjo statističnih razlik, ki se pojavljajo v energetski bilanci zaradi uporabe različnih kurilnih vrednosti. EUROSTAT uporablja kriterij, da je energetska bilanca dobra, če je statistična razlika manjša od 5 % rabe energije na ravni države. Pri uporabljenih podatkih je statistična razlika na začetku obdobja 2,5 %, do leta 1999 se giblje okrog 1 %, po tem letu pa je nižja od enega odstotka. Nezanesljivost podatka je prisotna glede časovne primerljivosti zlasti za sektorske podatke. Za obdobje 1992-1999 ne obstaja uraden podatek, ki bi bil primerljiv s podatki za obdobje po letu 2000. V želji, da bi se tej konsistentnosti v največji možni meri približali, so bili podatki izračunani iz podatkov SURS-a, ki so bili posredovani EUROSTAT-u. Kljub temu, da so bili uporabljeni podatki iste ustanove, je pri primerjavi izračunov in uradnih energetskih bilanc za obdobje 2000-2007 prišlo do odstopanj, zlasti pri sektorski razporeditvi rabe končne energije.
Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Scenariji in projekcije niso na voljo.
- Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
Relevantnost: 1
Točnost: 2
Časovna primerljivost: 2
Prostorska primerljivost: 1

Drugi viri in literatura:
- Božičnik, 2006. Analiza tranzitnega prometa skozi Republiko Slovenijo in ocena možnih prometno političnih ukrepov za zmanjšanje le tega. Božičnik S., Letnik T., Cvahte J., Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, Končno poročilo. Naročnik: Ministrstvo za okolje in prostor. Oktober 2006.
- European Commission, 2006. COMMUNICATION FROM THE COMMISSION - Action Plan for Energy Efficiency: Realising the Potential (COM(2006)545 )
- MG, 2004. Resolucija o nacionalnem energetskem programu (Ur.l. RS, št. 57/04)

26. november 2009
Matjaž Česen, Institut Jožef Stefan