Ključna sporočila

Poraba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v Sloveniji se je v zadnjih dvajsetih letih skoraj prepolovila, iz 2.031 ton v letu 1992 na 1.102 ton v letu 2015. Kljub občutnemu zmanjšanju uporabe FFS, pa je le-ta zaradi večjega deleža trajnih nasadov, še vedno večja kot v večini drugih držav EU. Fungicidi zato predstavljajo več kot 2/3 vseh uporabljenih FFS v Sloveniji, pri čemer se je tudi njihova uporaba v zadnjih letih precej zmanjšala. V letu 2015 je skupna poraba FFS znašala 5,6 kg na hektar, kar je podobno kot v  zadnjem 10-letnem obdobju spremljanja porabe FFS.

Poraba mineralnih gnojil se je v Sloveniji v letih 1992-2015 zmanjšala za 28 %. Zmanjšala se je tudi poraba rastlinskih hranil (N, P2O5, K2O) na hektar kmetijske zemlje v uporabi in sicer iz 135 kg/ha na 103 kg/ha, oziroma za 23 %. V obdobju 1992-2015 smo na hektar kmetijske zemlje v uporabi povprečno porabili 62 kg N, 28 kg P2O5 ter 34 kg K2O. V obdobju 2002-2013 je bila poraba rastlinskih hranil v Sloveniji večja (100 kg/ha) kot v državah članicah Evropske unije (88 kg/ha).
Površine zemljišč, ki so vključene v izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov, so se po letu 1999 močno povečale in so v letu 2014 obsegale 254.772 ha (bruto). Delež površin z enim ali več kmetijsko-okoljskih ukrepov (neto) se je v obdobju 1999-2014 povečal od 0,6 % na 39,2 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V letu 2015 so se kmetijsko-okoljski ukrepi začeli izvajati po novem programu na 317.458 ha kmetijskih zemljišč (bruto).

Raven intenzifikacije kmetijstva v Sloveniji je zmerna in predvsem poteka v smeri izboljšanja delovne intenzivnosti kmetijske pridelave oziroma zmanjševanja vložka dela na enoto površine oziroma proizvoda. Število glav velike živine (GVŽ) na ha kmetijske zemlje v obdelavi kot najbolj agregatni kazalec proizvodne intenzivnosti je stabilno, obremenitev pa se je v obdobju 2000 - 2013 podobno kot v drugih državah članicah EU celo nekoliko zmanjšala. Zaradi ekonomskih pritiskov (tržno-cenovnih) so kmetijska gospodarstva prisiljena v zmanjševanje stroškov in povečevanje produktivnosti ter intenzivnosti kmetijske proizvodnje. V Sloveniji se v obdobju 2007-2013 intenzivnost kmetijske proizvodnje zmerno povečuje. Povečanje je posledica kontinuiranega zmanjševanja števila kmetijskih gospodarstev in koncentracije kmetijske pridelave.

Kmetijstvo v območjih z visoko naravno vrednostjo ob ustreznih tehnoloških rešitvah lahko zagotavlja ustrezno raven biološke raznovrstnosti. Ekstenzivni načini gospodarjenja omogočajo ohranjanje pestrosti vrst in habitatov, s tem pa tudi enkratne krajine z bogato kulturno in naravno dediščino. Po oceni, ki je bila v Sloveniji narejena na osnovi podatkov o rabi zemljišč CORINE in podatkov o zajemu rabe kmetijskih zemljišč, se v kmetijskih območij visoke naravne vrednosti nahaja med 60 in 80 % vse kmetijske zemlje v uporabi. Ta območja predstavljajo med 20 in 30 % celotnega ozemlja države, njihov obseg pa je v veliki meri odvisen od dinamike procesa intenzifikacije kmetijstva na eni strani in opuščanja pridelave in zaraščanja kmetijskih zemljišč na drugi strani.
Kmetijska zemlja je leta 2011 pokrivala 19,6 % varovanih območij narave. V varovana območja narave je vključenih 24,9 % vse kmetijske zemlje. Kmetijstvo je v preteklosti v Sloveniji omogočilo veliko pestrost vrst in habitatov ter odločilno oblikovalo kulturno krajino. Oblikovanje varovanih območij je le prvi korak k ohranjanju tradicionalnih kmetijskih habitatov, dejansko pa bomo te habitate ohranili le, če bodo imeli kmetje za ohranitev obstoječega stanja ekonomski interes.
Izobrazbena sestava gospodarjev na družinskih kmetijah v Sloveniji je še vedno neugodna, saj ima po podatkih vzorčnega popisa strukture kmetijskih gospodarstev, ki je bil opravljen v letu 2007, še vedno kar dve tretjini nosilcev gospodarstev le praktične izkušnje v kmetijstvu.
Podatki popisa kmetijskih gospodarstev, ki je bil opravljen v letu 2000 kažejo, da so mlajši gospodarji izobraženi bolje, saj jih je kar dobrih 17 %, mlajših od 35 let, zaključilo eno od stopenj formalnega izobraževanja. Splošna izobrazbena raven se razmeroma hitro izboljšuje – v obdobju 2000-2007 se je delež formalno izobraženih gospodarjev na družinskih kmetijah povečal za dobrih 20 %.
Število izobraževanj o kmetijsko-okoljskih ukrepih se iz leta v leto povečuje. Slovenski kmetijsko-okoljski program je v obdobju 2001–2004 pritegnil 53.700 udeležencev. Tako izobraževanje spodbuja naravi prijazne načine kmetovanja, preusmerjanje v ekološko in integrirano pridelavo ter sodelovanje pri kmetijsko-okoljskih ukrepih.
Odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko, ki podpira širjenje ekološkega kmetovanja, je iz leta v leto večji. Površine zemljišč, namenjene ekološkemu kmetovanju, so se v obdobju 1999-2015 povečale od 2.400 ha na 42.188 ha oziroma od 0,5 % na 8,8 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V strukturi kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetovanjem še vedno močno prevladuje trajno travinje (v letu 2015 82 %), kar kaže na to, da so se za prehod v tovrstno pridelavo odločila predvsem živinorejska gospodarstva.
V Sloveniji zajema večji del energijske porabe v kmetijstvu plinsko olje za pogon kmetijskih strojev (49,6 %), sledi energija za proizvodnjo mineralnih gnojil (42,6 %) in električna energija (4,6 %). Po ocenah smo v letu 2000 na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi neposredno (brez energije za proizvodnjo mineralnih gnojil) porabili 5,9 GJ, kar je zelo blizu povprečni končni porabi energije v EU-15 (6,5 GJ). Tudi glede porabe energije za proizvodnjo mineralnih gnojil (4,4 GJ/ha) smo na ravni EU-15 (4,4 GJ/ha). Poraba plinskega olja se je od leta 1992 do 2004 zmanjšala za 11,7 %.
Kazalec prikazuje spremembe rabe zemljišč v krajšem časovnem obdobju devetih let, od 2002 do 2011. Trajnostno gospodarjenje s prostorom in racionalna raba naravnih virov, vplivi socialno-ekonomski dejavniki ter vplivi / posledice administrativno upravnih ukrepov se v veliki meri odražajo v prostoru – strukturi rabe zemljišč. Proces ima dve značilnosti:
• Povečuje se urbanizacija tal / zemljišč in s tem nepovratna degradacija tal;
• Še v večjem meri se povečuje zaraščanje kmetijskih zemljišč in s tem zmanjševanje sposobnosti samooskrbe s hrano.
Načini gospodarjenja na kmetijah imajo neposreden vpliv na različne procese razvrednotenja tal. Te procese zmanjšuje pokritost tal s poljščinami in žetvenimi ostanki, odvisni so predvsem od setvene sestave. V Sloveniji je bila pokritost v letih 1992–2008 precej stalna (od 62,7 % do 73,1 %), kaže pa se počasen trend povečevanja pokritosti tal. Med skladiščnimi zmogljivostmi za organska gnojila prevladujejo kombinirana za skladiščenje hlevskega gnoja in tekočega živinskega gnojila, na večini kmetij pa omogočajo skladiščenje slednjega za več kakor šest mesecev. V letih 2004 in 2005 se je zelo povečalo število analiz tal, ki omogoča gnojenje na podlagi založenosti tal in gnojilnega načrta.
Slovenija ima v primerjavi z drugimi državami članicami EU še vedno nižjo raven specializiranosti kmetijstva. To se kaže v številu specializiranih kmetijskih gospodarstev in površini kmetijskih zemljišč, ki jo ta gospodarstva obdelujejo. Medtem ko je za rastlinsko pridelavo značilna razmeroma intenzivna specializacija v vrtnarstvu in zmerna specializacija v poljedelstvu, pa v živinoreji poteka predvsem pri reji travojede živine. Specializirana gospodarstva v Sloveniji razpolagajo z več kakor dvema tretjinama kmetijskih zemljišč (68,3 %) in ustvarijo 73,5 % celotne vrednosti standardnega pokritja kmetijske pridelave v Sloveniji.
Kmetijstvo je v letu 2013 prispevalo 96,8 % skupnih izpustov amonijaka. Od leta 1990 do 2014 so se izpusti amonijaka v Sloveniji zmanjšali za 19,9 %. V zadnjih letih se izpusti amonijaka v Sloveniji gibljejo približno 20 % pod mejo, ki jo določajo sprejete mednarodne obveznosti (20.000 t letno). Dosegamo tudi cilj, ki ga za leto 2020 določa dopolnjen Protokol o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona (- 1 % glede na leto 2005).
Izpusti toplogrednih plinov, predvsem metana in didušikovega oksida, so se od leta 1986 do 2014 v kmetijstvu zmanjšali za 15,6 %. K zmanjšanju je najbolj prispeval manjši obseg reje goveda, prašičev in perutnine ter izboljšani načini ravnanja z živinskimi gnojili.

Delež petih najpomembnejših sort za posamezno vrsto kmetijskih rastlin prevladuje pri večini od njih, razen pri koruzi, navadni pšenici in krompirju. Skupno število sort v pridelavi se je pri navedenih treh skupinah kmetijskih rastlin od leta 2008 zmanjšalo.
V Sloveniji postaja reja avtohtonih domačih živali vedno manj privlačna, ogroženih je kar deset od skupno 11 avtohtonih pasem in ene avtohtone rase domačih živali. Delež živali tujerodnih pasem in križancev s tujerodnimi pasmami se povečuje. Pritisku tujih pasem uspešno kljubujejo predvsem pasme in rase, pri katerih je zaradi načina reje pomen prilagojenosti na naravne razmere še posebno velik (jezersko-solčavska ovca, kranjska čebela). Ogroženih je tudi devet od skupno 16 tradicionalnih pasem.

Na prvi pogled podatki kažejo, da vidika kmetijske kakovosti so v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami in evropskim povprečjem v Sloveniji kmetijska tla primerno oskrbljena z organsko snovjo. Na podlagi pedološke karte podatki kažejo, da je vsebnost organske snovi na 86,2 % kmetijskih zemljišč več kakor 2 %, na 30,9 % zemljišč pa več kakor 4 %. Podobni so tudi rezultati laboratorijskih analiz 9.799 vzorcev tal, ki smo jih v sklopu kontrole rodovitnosti tal v Sloveniji analizirali na Kmetijskem inštitutu Slovenije v obdobju 2005-2010. Več kot 2 % organske snovi je vsebovalo 92,3 % vzorcev tal, več kot 4 % organske snovi pa 40,4 % vzorcev tal. Sorazmerno dobro stanje je posledica tega, da v sestavi kmetijskih zemljišč prevladujejo travinje in da njive, vrtove in trajne nasade razmeroma obilno gnojimo z živinskimi gnojili.

Ob tem je potrebno opozoriti, da zaradi že tako omejenih obdelovalnih površin, s temi podatki v Sloveniji ne smemo biti zadovoljni. Na nekaterih delih države je nujna povečana skrb za vzdrževanje in povečevanje OS v tleh. Ob enem stanja v Sloveniji ne gre primerjati z evropskim povprečjem, ki zajema več mediteranskih držav. Humidna klima in naravne danosti Slovenijo približujejo državam z mnogo višjimi vsebnostmi OS v tleh. Glede na rezultate analize ključnih dejavnikov OS v tleh (slika KM17-3) ocenjujemo, da so z vidika okoljske in kmetijske kakovosti tal nekaterih območij Slovenije osiromašena z OS in bi jo bilo potrebno povečati.

Najbolj rodovitna kmetijska tla se v Sloveniji večinoma nahajajo na območjih, ki so s stališča izpiranja nitratov v podzemne vode najbolj ranljiva. To so predvsem območja vodnih teles podzemnih voda Krške, Dravske in Murske kotline, kjer v podzemni vodi ugotavljamo presežene koncentracije nitratov. Za ta območja so pretežno značilna plitva tla do globine 50 cm ter velik delež njiv v strukturi rabe tal, kar neugodno vpliva na nevarnost onesnaženja podzemnih voda z nitrati iz kmetijstva. Tudi zaradi tega v Sloveniji od leta 2004 izvajamo nitratno direktivo, katere namen je zmanjševanje in preprečevanje nadaljnjega onesnaženja podzemnih voda z nitrati iz kmetijstva.
Vsote ostankov sredstev za varstvo rastlin ter njihovih razgradnih produktov (metabolitov) kažejo na večini vodonosnikov v Sloveniji trend zmanjševanja, kar je predvsem posledica padanja koncentracij atrazina in njegovega metabolita desetilatrazina. Ravno tako se zmanjšuje število posameznih aktivnih snovi in njihovih razgradnih produktov, ki presegajo mejno vrednost za posamezne aktivne snovi, 0,1 µg/l. Kljub umiku atrazina iz trga v letu 2002 pa je najvišji delež preseganja mejnih vrednosti na merilnih mestih še vedno ugotovljen za atrazin in še posebej za njegov metabolit desetilatrazin. Ob teh se pogosteje od drugih v podtalnici pojavlja le še metolaklor, ki predstavlja eno najpogosteje uporabljenih aktivnih snovi v Sloveniji pri pridelovanju koruze.

Površine zemljišč, pripravljene za namakanje, so se v obdobju 2000-2015 povečale iz 4.554 ha na 6.084 ha, njihov delež v skupni kmetijski zemlji v uporabi pa od 0,9 % na 1,3 %. Poraba vode na hektar zemljišč, pripravljenih za namakanje, ki je močno odvisna od vremenskih razmer v posameznem letu, se je po letu 2000 zmanjšala.

Bruto in neto bilančni presežek dušika v kmetijstvu sta se v obdobju 1992-2015 zmanjšala. Analiza trenda kaže, da se je bruto bilančni presežek dušika v tem obdobju zmanjšal za 46 %, neto presežek pa za 78 %. Manjša presežka kažeta na boljše gospodarjenje z dušikom in posledično na zmanjšanje izpustov dušikovih spojin v okolje. Če smo v obdobju 1992-2003 s kmetijskih zemljišč s pridelki v povprečju odnesli 52 % vnesenega N, smo v obdobju 2004-2015 ta delež povečali na 66 %, v posameznih letih pa tudi presegli 70 %. V obdobju 2005-2014 je Slovenija izkazovala enak povprečni bruto bilančni presežek dušika kot države članice EU (53 kg N/ha).

V Sloveniji vodovarstvena območja predstavljajo 17 % celotnega ozemlja. Od tega 61 % predstavlja gozd, 30 % kmetijska zemljišča, 6 % urbane površine ter 3 % druge površine. Od kmetijskih zemljišč na VVO je 49 % trajnih travnikov in pašnikov, 36 % njiv, po 5 % pa trajnih nasadov, kmetijskih zemljišč v zaraščanju ter ostalih kmetijskih zemljišč. V obdobju 2002-2011 so se povečale površine gozda (za 1,3 %) in urbanih zemljišč (za 2,3 %), zmanjšale pa površine kmetijskih zemljišč (za 1.228 ha, oziroma 1,2 %). V strukturi kmetijskih zemljišč so se v tem obdobju povečale površine trajnih travnikov in pašnikov (za 4,3 %) ter trajnih nasadov (za 1,9 %), zmanjšale pa površine njiv (za 14,1 %) in kmetijskih zemljišč v zaraščanju (za 31,3 %).
Kazalec ugotavlja strm razvoj proizvodnje električne energije iz bioplina v zadnjih letih. Proizvodnja je narasla iz 0,04 ktoe v letu 2004 na 8,28 ktoe v letu 2010. Potencialno je tudi možna uporaba olja oljne ogrščice za proizvodnjo biodizla. Pridelava oljne ogrščice je v zadnjih štirih letih pod 5400 ha, nizek pa je tudi povprečen pridelek na hektar. Drugi viri obnovljive energije iz kmetijskih virov (bioetanol, slama, zunajgozdni nasadi hitrorastočih drevesnih in grmovnih vrst) se še ne uporabljajo.