Ukrepi v okviru kmetijsko-okoljskih programov z različnimi oblikami podpor spodbujajo ohranjanje ali prehod na okolju prijaznejše načine pridelave, ki prispevajo k izboljšanju kakovosti tal in voda, ohranjanju rodovitnosti tal, biotske raznovrstnosti in tradicionalne podeželske krajine, s tem pa tudi k trajnostni rabi naravnih virov. Kmetovalci se v program vključujejo prostovoljno, ukrepe pa izvajajo na delu ali celotnem gospodarstvu. S posebno pogodbo se obvežejo, da bodo najmanj minimalno določeno obdobje (praviloma pet let) kmetovali v skladu s predpisanimi pogoji za posamezen ukrep, ki od njih zahtevajo več kakor samo spoštovanje običajnih načel dobre kmetijske prakse. Z vključitvijo v kmetijsko-okoljski program pridobijo pravico do neposrednih plačil za kritje dodatnih stroškov ali nadomeščanje izgube dohodka zaradi zahtevnejšega načina kmetovanja.

Kazalec prikazuje površine zemljišč, ki so vključene v izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov skupaj in po tipih ukrepov. Prikazane so površine, za katere so bile izplačane podpore za izvajanje posameznih okoljskih ukrepov po uredbo o izvajanju kmetijske politike v določenem letu. Ker se na isti površini lahko izvaja več različnih kmetijsko-okoljskih ukrepov, osnovni podatek predstavljajo bruto površine zemljišč. Relativni agregatni kazalec je delež površin s temi ukrepi v skupni površini kmetijske zemlje v uporabi. Za izračun relativnega kazalca je uporabljen podatek o neto površinah (brez podvajanja površin, na katerih se izvaja več kakor en ukrep), kar je primerljivo z definicijo, uporabljeno za izračun kazalca v okviru EU. Ta kazalec ne zagotavlja neposredne informacije o okoljski učinkovitosti ukrepov, kaže pa na odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko, ki podpira okolju prijazne načine pridelave.

Kmetijska politika je prve ukrepe za podporo okolju prijaznih načinov kmetovanja začela izvajati v letu 1999, v večjem obsegu pa po sprejetju Slovenskega kmetijsko-okoljskega programa v letu 2001. V prvem letu (2001) se je poskusno izvajalo deset ukrepov, v naslednjih letih pa je njihovo število naraslo na več kot 20. Podpore v okviru kmetijsko-okoljskega programa so po vstopu v EU postale del Programa razvoja podeželja Republike Slovenije.

Površine zemljišč s kmetijsko-okoljskimi ukrepi se po letu 1999 stalno povečujejo. V letu 1999 so se ti ukrepi izvajali na 2.948 ha, v letu 2007 pa že na 328.364 ha. Površine so naraščale zaradi povečevanja števila ukrepov, pa tudi zaradi vedno večjega odziva na posamezen ukrep. Delež kmetijske zemlje v uporabi, na kateri se izvaja najmanj en kmetijsko-okoljski ukrep (neto površina) se je povzpel od 1 % v letu 1999 na 40 % v letu 2005. Primerjava s podatki za EU-15 za leto 2002 kaže, da je delež površin s kmetijsko-okoljskimi ukrepi v Sloveniji razmeroma visok, vendar mnogo nižji kot na primer v Avstriji, na Švedskem, Finskem in v Luksemburgu, kjer že presega 80%. V povprečju EU-15 so se v letu 2002 kmetijsko-okoljski ukrepi izvajali na 24 % skupne kmetijske zemlje v uporabi.

V Sloveniji v strukturi površin s kmetijsko-okoljskimi ukrepi še vedno največji delež zavzemajo ukrepi, ki so namenjeni ohranjanju kulturne krajine in biotske raznovrstnosti (v letu 2007 49%). Na drugem mestu so ukrepi, ki zmanjšujejo porabo vložkov oziroma prispevajo k izboljšanju kakovosti tal in posredno voda (41 %), sledi pa ekološko kmetovanje kot najzahtevnejša oblika kmetijsko-okoljskih ukrepov (8 %). Na preostalih zemljiščih (2%) so se izvajali ukrepi za zaščito oziroma ohranjanje ogroženih kmetijskih rastlin. Spremembe v strukturi površin s kmetijsko-okoljskimi ukrepi so po letu 2001 izrazite in gredo v smeri povečevanja deleža površin z ukrepi za izboljšanje kakovosti tal in voda (integrirana pridelava, kolobar, ozelenitev njiv ipd.) na račun zmanjševanja deleža površin z ukrepi za ohranjanje kulturne krajine in biotske raznovrstnosti. S temi spremembami se je struktura površin po tipih ukrepov bolj približala povprečni strukturi v EU-15. V EU-15 je bilo v letu 2002 največ površin namenjenih zmanjševanju porabe vložkov in ekstenzifikaciji (40 %), sledijo ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti in kulturne krajine (30 %), drugi ukrepi (22 %) in ekološko kmetovanje (7 %).