Kazalec obravnava stopnjo tveganja revščine in energetsko revščino v Sloveniji in EU-27.

Stopnja tveganja revščine pomeni odstotek oseb, ki živijo v gospodinjstvih, v katerih je neto ekvivalentni dohodek (vključno s socialnimi transferji in pokojninami) pod pragom tveganja revščine. Prag tveganja revščine je opredeljen s 60% mediane ekvivalentnega dohodka vseh gospodinjstev z upoštevanjem OECD-jeve prilagojene ekvivalenčne lestvice. Visoko tveganje revščine je večinoma povezano z določenimi družbenimi skupinami, zlasti invalidi in drugimi oviranimi osebami, starejšimi ženskami ter enostarševskimi družinami.

Enotne, mednarodno sprejete definicije energetske revščine še ne poznamo. Statistični urad RS je za potrebe Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta skupaj z predstavniki Ekonomske fakultete in Direktorata za energijo na Ministrstvu za podnebje, okolje in energijo, sprejel naslednjo definicijo: Energetska revščina je stanje, v katerem si gospodinjstvo ni zmožno zagotoviti primernega toplega stanovanja (in drugih energetskih storitev, npr. ogrevanje sanitarne vode, razsvetljave) po primerni ceni.

Povezava med stopnjo tveganja revščine in okoljem je večplastna. Onesnaženo okolje namreč, vključno s slabimi sanitarnimi pogoji, vpliva na neenakosti med ljudmi, še posebej pa so izpostavljanje revnejše skupine prebivalstva. Te imajo pogostejše zdravstvene težave, kot so bolezni dihal, bolezni, povezane z onesnaženo vodo, kar še povečuje revščino.

Onesnaženost okolja prav tako vpliva na revnejše skupine z zmanjšanjem dostopa do virov, pridelkov, izgubo prihodka in povečanjem ranljivosti za naravne nesreče. Po drugi strani pa lahko revščina prispeva k nevzdržnim praksam in izkoriščanju virov. Pomanjkanje dostopa do izobraževanja, usposabljanja za pridobitev veščin in ekonomskih priložnosti lahko ovira revne posameznike pri sprejemanju trajnostnih praks ali zasledovanju okolju prijaznih zaposlitev. Omejeni finančni viri lahko privedejo tudi do uporabe cenejših, vendar okolju škodljivih alternativ za energijo, prevoz ali ravnanje z odpadki.

Pomembni so tudi vplivi podnebnih sprememb. Podnebne spremembe neenakomerno prizadenejo najbolj ranljive populacije, vključno z ljudmi v revščini. Naraščanje temperatur, spreminjanje vzorcev padavin in pogostejši izbruhi ekstremnih vremenskih dogodkov lahko motijo kmetijsko produktivnost, poškodujejo infrastrukturo in prisilijo skupnosti v selitev. Ti vplivi, povezani s podnebnimi spremembami, lahko še poglabljajo revščino in povečujejo tveganje za potopitev v revščino.

Reševanje povezave med revščino in okoljem zahteva celostne pristope, ki se osredotočajo na trajnostni razvoj, lajšanje revščine in varovanje okolja. Strategije, ki zajemajo socialne, ekonomske in okoljske vidike, so potrebne, da se prekine začaran krog revščine in zagotovi okoljska trajnost za sedanje in prihodnje generacije.

Dostojno življenje za vse prebivalce je odgovornost in zaveza celotne družbe, ki izhaja iz spoštovanja človekovega dostojanstva. V veliki meri je odvisno od dohodka in premoženja posameznika oziroma gospodinjstva. Slovenija je med državami z nizko dohodkovno neenakostjo in relativno nizko stopnjo tveganja revščine, tudi učinkovitost socialnih transferjev je razmeroma visoka. Ob hitrem tehnološkem napredku, demografskih in podnebnih spremembah pa je izziv ohranjanje dostojnega življenja za vse (Strategija razvoja 2030, 2017).

Leta 2022 je stopnja tveganja revščine v Sloveniji znašala 12,1 %. V primerjavi z letom prej se je dvignila za 0,4 %. Stopnja tveganja revščine je v obdobju 1997- 2008 upadla. Po tem pa je zaradi nastopa svetovne gospodarske krize ponovno doživela rast do leta 2014, kadar je dosegla najvišjo vrednost (14,5 %). Nato lahko ponovno opazimo upad stopnje tveganja revščine. Pod pragom tveganja revščine je leta 2022 živelo 251.000 prebivalcev, kar pomeni, da so bili njihovi dohodki nižji od 827 € na mesec, kolikor je znašal prag tveganja revščine.

Med EU-27 državami je najvišjo stopnjo tveganja revščine v letu 2021 dosegla Latvija (23,4 %). Sledili sta ji Romunija (22,5 %) ter Bolgarija (22,1 %). Najnižjo stopnjo so zabeležili v Češki (8,7 %) ter Finski (10,8 %). Slovenija se je uvrstila na tretje mesto z 11,7 %. Po podatkih za leto 2022 pa so najvišjo stopnjo imele Estonija (22,8 %), Bolgarija (22,9 %) in Latvija (22,5 %). Najnižjo so zabeležile Češka (10,2 %), Madžarska (12,1 %) ter Finska (12,7 %).

Glede na starost je tveganje revščine med delovno aktivnim prebivalstvom najnižje v starostni skupini 55–64, kjer je leta 2021 znašalo 3,9 % (EU: 8,5 %). Na nizko stopnjo tveganja revščine v tej starostni skupini najverjetneje vpliva sistem dodatkov na delovno dobo, ki na enako zahtevnih delovnih mestih starejšim zaposlenim zagotavlja višje plače kot mlajšim. Glede na izobrazbo je tveganje revščine najnižje pri visoko izobraženih delovno aktivnih. Podobno kot v drugih državah je tudi v Sloveniji stopnja tveganja revščine višja med zaposlenimi z začasnimi oblikami dela, s krajšim delovnim časom in med samozaposlenimi (UMAR, 2023).

Energetska revščina se je v Sloveniji v obdobju 2014–2021 zmanjšala za tretjino, leta 2022 (na dohodkih iz leta 2021) pa je nekoliko porasla. Energetsko revna so gospodinjstva pod pragom tveganja revščine, ki si ne morejo zagotoviti primerno ogrevanega stanovanja. Po letu 2014 se je delež energetsko revnih gospodinjstev postopoma, a vztrajno zmanjševal zaradi izboljšanja vseh dejavnikov, ki vplivajo na energetsko revščino. Najnižji je bil leta 2021 (6,5 %), leta 2022 pa je medletno porasel na 7,3 %, saj sta se povečala delež gospodinjstev pod pragom tveganja revščine in delež gospodinjstev, ki si finančno niso bila zmožna zagotoviti primerno ogrevanega stanovanja (UMAR, 2023).

Med državami EU-27 je v letu 2022 imela Bolgarija najvišji delež oseb v vseh gospodinjstvih, ki ne morejo dovolj ogreti stanovanja (22,5 %). Na drugem mestu je Ciper z 19,2 %. Slovenija se uvršča med države z najnižjim deležem (2,6 %), boljša sta le še Luksemburg in Finska. Povprečje za EU-27 znaša 9,3 %. Kadar pogledamo delež oseb, ki ne morejo ogreti stanovanja v gospodinjstvih pod pragom tveganja revščine lahko opazimo, da so deleži precej višji. Največji delež imata Ciper (50,6 %) ter Bolgarija (42,7 %). Slovenija (7,3 %) je ponovno krepko pod evropskim povprečjem (20,2 %) in se uvršča na 22. mesto.

Revščina je stanje, ki ogroža našo največjo vrednoto – zdravje in zmanjšuje dosegljivi družbeni prihodek, saj je prispevek bolnih ali nezmožnih h gospodarskemu razvoju manjši od potencialnega, na drugi strani pa zdravstveni in socialni sistem porablja tudi velika sredstva. Bolezen preprečuje ljudem, da bi delali, ali pa vpliva na njihovo produktivnost in jim zmanjša prihodek. Povezava med zaposlitvijo, delom, revščino in socialno izključenostjo – in širše, kakovostjo življenja – je posebej pomembna pri ustvarjanju konkurenčne in socialno dostojne Evropske unije. Zato je še toliko bolj pomembno, da se poleg dostopa do materialnih dobrin in primernega dohodka (iz zaposlitve in socialnih transferjev) vsem v družbi omogočijo kakovostne in dostopne zdravstvene in socialne storitve, integracije in vseživljenjsko učenje ter se na vseh ravneh spodbuja polno uveljavljanje človekovih pravic, solidarnost in sožitje generacij (Varuh, 2008).