Kazalec »intenzivnost izpustov TGP pri prireji mleka in govejega mesa« opisuje gibanja izpustov toplogrednih plinov pri prireji mleka in govejega mesa, s tem, da so izpusti izraženi na enoto prirejenega mleka ali mesa, izraženega v masi klavnih trupov. Gre za izpuste metana, ki se sprosti iz prebavil in med skladiščenjem gnoja, za izpuste didušikovega oksida iz skladišč za živinska gnojila in za posredne izpuste didušikovega oksida zaradi uhajanja dušikovih spojin (predvsem amonijaka) iz hlevov in gnojišč v zrak. Zmanjševanje izpustov na tem področju je predvsem posledica izboljšanja učinkovitosti reje, deloma pa tudi posledica izboljšanih načinov reje. Kmetijska politika prispeva k zmanjšanju izpustov na tem področju tako prek ukrepov Programa razvoja podeželja (Naložbe v osnovna sredstva, Kmetijsko okoljsko podnebna plačila (KOPOP) idr.) kot tudi s financiranjem Skupnega temeljnega rejskega programa za pasme goved in Javne službe kmetijskega svetovanja. Kazalec za prirejo mleka je definiran kot razmerje med izpusti TGP pri reji molznic in količino prirejenega mleka, kazalec za prirejo govejega mesa pa kot razmerje med izpusti TGP pri reji govejih pitancev in količino prirejenega govejega mesa, izraženega v masi klavnih trupov.

V Sloveniji je bilo v letu 2022 z rejo krav molznic povezanih 25,8 %, z rejo govejih pitancev pa 14,9 % vseh izpustov TGP iz kmetijstva. Izpusti na enoto prirejenega mleka ali mesa so odvisni od učinkovitosti reje. S povečanjem prireje mleka ali mesa na krmni dan se zmanjša delež energije, ki jo živali porabijo za vzdrževanje osnovnih telesnih funkcij, zmanjšajo pa se tudi s tem povezani izpusti metana iz prebavil in količina dušika, ki ga živali izločijo z blatom in sečem. Kmetje prispevajo k boljši učinkovitosti reje s selekcijo, t.j. z odbiro učinkovitejših živali in prenosom te lastnosti na naslednje generacije. Na učinkovitost reje vplivajo tudi rejske razmere, vključno z oskrbo živali z vsemi potrebnimi hranili. Na učinkovitost reje vplivajo tudi dejavniki, na katere človek nima neposrednega vpliva, kot so razmere za pridelovanje krme. Posredno na vrednost kazalca vplivajo tudi razmere na svetovnem trgu žit in razmere na lokalnem (t.j. evropskem) trgu mleka in mesa. Zmanjševanje izpustov TGP na račun povečevanja učinkovitosti reje ima biološke meje. Velik potencial za zmanjšanje izpustov imajo predvsem kmetije, na katerih trenutno oskrba živali ni optimalna.

V zadnjih desetletjih so se izpusti TGP na enoto prirejenega mleka zelo zmanjšali. Za obdobje po letu 1990 je bilo značilno hitro zmanjševanje izpustov (od 1,214 kg v letu 1990 na 0,757 kg ekv CO₂ na kg mleka v letu 2006 (podatki za to obdobje niso grafično prikazani)). Med letoma 2006 in 2013 se je intenzivnost izpustov ponovno povečevala. V zadnjem obdobju (po letu 2013) se kaže jasen trend zmanjševanja (intenzivnost izpustov se je zmanjšala za 12,7 %). V letu 2022 je bila ciljna vrednost (< 0,704 kg CO₂ ekv na kg mleka) dosežena.

Intenzivnost izpustov pri prireji govejega mesa se je med letoma 2005 in 2014 nekoliko povečala. Trend po letu 2014 je ugoden, a nekoliko premalo intenziven. Intenzivnost izpustov se je v tem obdobju zmanjšala za 2,4 %. Doseganja cilja še ni mogoče komentirati, saj so bile ciljne vrednosti za obdobje 2022–2030 določene šele v letu 2023, za izhodišče pa je bilo privzeto povprečje obdobja 2016–2020.

Premalo intenziven trend zmanjševanja intenzivnosti izpustov pri prireji govejega mesa je med drugim tudi posledica nerealizirane aktivnosti »analiza krme in računanje krmnih obrokov za govedo in/ali drobnico« iz prvotnega predloga ukrepa KOPOP Programa razvoja podeželja 2014−2020 (izvajanje tega programa se je podaljšalo do leta 2022). Z letom 2023 so se začele izvajati intervencije Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027, ki vključujejo tudi spodbude za optimiranje krmljenja goved. Gre za aktivnosti, ki zmanjšujejo intenzivnost izpustov metana iz prebavil. Hitrejši napredek na področju intenzivnosti izpustov TGP pri prireji govejega mesa omejujejo tudi naravne razmere (velik delež zemljišč v območjih z omejenimi možnostmi za kmetovanje) in prizadevanja na področju ohranjanja biodiverzitete (npr. ukrepi, ki zahtevajo pozno košnjo trajnih travnikov).