Kazalec prikazuje podatke o dejanskih izpustih žveplovega dioksida (SO2), dušikovih oksidov (NOx), nemetanskih hlapnih organskih spojin (NMVOC), amoniaka (NH3) in prašnih delcev (PM2.5) v obdobju 2000-2015 ter projekcije teh onesnaževal za leta 2015, 2020, 2025 in 2030. Izpusti so podani v kilotonah (kt).

Pripravljeni je bila projekcija izpustov onesnaževal zraka z ukrepi.

Največji vir izpustov žveplovega dioksida (SO2) je zgorevanje goriv v proizvodnji električne energije in toplote v termoelektrarnah in termoelektrarnah toplarnah na premog s 36 % vseh izpustov leta 2015. Sledi zgorevanje goriv v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu s 30 %. Industrijski procesi prispevajo 20 % k skupnim izpustom. Projekcije za leto 2015 so za 5 % nižje od evidenc. Razlika je posledica dejstva, da so bile projekcije narejene leta 2014 na podlagi dolgoročnih bilanc rabe energije iz leta 2013, ki so bile kalibrirane za leto 2012. V letu 2016 so bili narejeni le manjši popravki projekcij. Zato se pojavljajo razlike med rabo energije v projekcijah in dejansko rabo za leto 2015, kar potem vpliva tudi na razliko v izpustih. Poleg tega so razlike tudi v ostalih podatkih o aktivnostih ter emisijskih faktorjih. Kljub tej razliki v letu 2015 nam projekcije še vedno dajejo dovolj dobro informacijo o pričakovanem nadaljnjem trendu izpustov, saj se nabor ukrepov in tudi pričakovanja glede prihodnjih aktivnosti (raba energije, kmetijska aktivnost, industrijska proizvodnja) niso bistveno spremenili od leta 2014. Projekcije izpustov do leta 2030 nakazujejo nadaljnje nižanje izpustov SO2. Po projekcijah z ukrepi bodo leta 2030 izpusti glede na projekcijo za leto 2015 nižji za 50 %. Zmanjšanje izpustov bo v največji meri posledica nižjih izpustov iz zgorevanja goriv v proizvodnji električne energije in toplote zaradi zaprtja nekaterih velikih premogovih enot (TE-TOL, stari bloki TEŠ) in nadomeščanja s plinskimi enotami. Opazno je tudi zmanjšanje izpustov v široki rabi zaradi zmanjšanja rabe tekočih goriv. Iz rezultatov projekcij sledi, da bodo izpusti do leta 2030 nižji od mejnih vrednosti, leta 2030 pa so rahlo višji od ciljnih izpustov (za 5 % oz. 0,15 kt).

Največji vir izpustov dušikovih oksidov (NOx) je promet, ki je leta 2015 predstavljal več kot polovico izpustov (56 %), sledi zgorevanje goriv v široki rabi, kjer je vključena tudi raba dizelskega goriva v traktorjih, s 14 % ter proizvodnja električne energije in toplote in zgorevanje goriv v industriji, vsak s 13 %. V evidence so vključeni tudi izpusti iz kmetijstva v višini 1,6 kt leta 2015, medtem ko v projekcijah ter pri oblikovanju ciljev ti izpusti niso bili upoštevani. Zato so v nadaljevanju skupni izpusti NOx računani brez sektorja kmetijstvo. Slovenija je zaradi majhnosti in lege na križišču V. in X. panevropskega koridorja močno izpostavljena cestnemu tranzitnemu prometu, ki se s posodobitvami cestnega sistema izrazito povečuje in s tem še dodatno obremenjuje okolje. Vpliv tranzita na izpuste je odvisen tudi od razmerja med cenami goriv v Sloveniji ter sosednjih državah. Leta 2015 so bile projekcije, glede na evidence, višje za 31 %. To je posledica razlik v rabi goriva v prometu, saj se je leta 2014 predvidevalo, da bo prodaja goriv v Sloveniji po letu 2012 zrasla, dejansko pa je padla, ter predpostavke o delovanje enot 4 in 5 v TEŠ. Skupni izpusti se bodo po projekcijah po letu 2015 zmanjšali. Po projekcijah z ukrepi se bodo izpusti glede na leto 2015 do leta 2020 zmanjšali za 26 %, do leta 2030 pa za 59 %. K temu bo najbolj prispevalo zmanjšanje izpustov v prometu, zaradi uvajanja strožjih standardov EURO in obnavljanja voznega parka, ter v proizvodnji električne energije in toplote zaradi strožje zakonodaje po letu 2016 in zmanjšane rabe premoga. Poleg prometa in proizvodnje električne energije in toplote je zmanjšanje izpustov opazno tudi v široki rabi, zaradi  izboljšanja energetske učinkovitosti stavb ter večje rabe sončne in geotermalne energije. Edini sektor, ki se mu izpusti povečajo je industrija. Povečanje je posledica povečanja proizvodnje, ki sicer narašča mnogo hitreje od izpustov, pomembno pa na povečanje vpliva tudi povečanje števila enot soproizvodnje električne energije in toplote s čimer se v industrijo selijo izpusti iz transformacij. Primerjava projekcij z mejnimi vrednosti pokaže, da so cilji za Slovenijo zelo zahtevni, saj so projekcije, tako leta 2020 kot 2030, višje od mejnih vrednosti, leta 2020 za 6 %, leta 2030 pa za 3 %.

Glavni viri izpustov nemetanskih hlapnih organskih spojin (NMVOC) so industrijski procesi z rabo topil (31 % leta 2015), zgorevanje goriv v široki rabi (27 %) ter kmetijstvo (18 %). Pri NMVOC je situacija glede izpustov iz kmetijstva enaka kot pri NOx, zato v nadaljevanju pri skupnih izpustih kmetijstvo ni upoštevano. Največje razlike med projekcijami in evidencami leta 2015 se pojavljajo v sektorjih zgorevanje goriv v industriji ter ubežni izpusti, ki so posledica razlik v emisijskih faktorjih, saj so bili v evidencah glede na leto 2014 spremenjeni. Po projekciji z ukrepi se bodo izpusti do leta 2030 znižali na 25 kt, kar je 11 % manj kot leta 2015. Najbolj se bodo zmanjšali izpusti iz zgorevanja goriv v široki rabi (druga področja) zaradi izboljšanja energetske učinkovitosti stavb, zamenjave starejših kotlov na lesno biomaso z novejšimi, ki imajo zaradi boljšega zgorevanja občutno nižje izpuste VOC, ter večje rabe sončne in geotermalne energije. Pomembno se zmanjšajo tudi izpusti iz prometa, predvsem zaradi strožjih standardov EURO, zmanjšanja deleža vozil z bencinskim motorjem, zaostritve zakonodaje glede distribucije motornih goriv ter manjšega izhlapevanja bencina iz vozil. Po drugi strani se povečajo izpusti iz rabe topil. Primerjava projekcij in mejnih vrednosti kaže, da bodo izpusti NMVOC do leta 2030 nižji od mejnih vrednosti, leta 2030 pa znatno višji od mejnih vrednosti (za 29 %). To pomeni, da bo morala Slovenija identificirati ukrepe s katerimi bo izpuste NMVOC do leta 2030 še dodatno zmanjšala.

Izpusti amonijaka (NH3) so v daleč največji meri posledica kmetijstva (90 % leta 2015). Znotraj kmetijstva daleč največ izpustov nastane v govedoreji, veliko pa tudi v prašičereji ter zaradi rabe umetnih gnojil. Projekcija za leto 2015 le minimalno odstopa od evidenc (-1 %). Izpusti po projekcijah se do leta 2030 znižujejo, tako da so leta 2030 za 12 % nižji kot leta 2015. Znižanje izpustov je posledica izvajanja ukrepov, saj ostaja število živali na enakem nivoju. Doseganje mejnih vrednosti na podlagi projekcij ne bi smelo biti problematično.

Izpusti prašnih delcev do vključno velikosti 2,5 mikrometra so v največji meri posledica zgorevanja goriv v široki rabi (zlasti zgorevanja lesa), ki predstavlja 76 % skupnih izpustov. Druga pomembnejša vira sta promet (zgorevanje goriv in obraba gum, zavor ter cest) ter zgorevanje goriv v industriji. Evidence za leto 2015 se dokaj dobro ujemajo s projekcijami za isto leto, saj projekcije odstopajo za 5 %. Največja razlika je v sektorju zgorevanje goriv v industriji, kar je posledica različnih emisijskih faktorjev in razlik v podatkih o rabi energije. Po projekciji se izpusti prašnih delcev zmanjšujejo. Leta 2020 so izpusti PM 2.5 glede na leto 2015 nižji za 20 %, leta 2030 pa za 50 %. Znižanje izpustov je v največji meri posledica zamenjav starih kotlov na les s sodobnimi, ki imajo občutno boljše izkoristke zgorevanja, ter izboljšanja energetske učinkovitosti stavb, pomemben pa je tudi prispevek večje rabe sončne in geotermalne energije za proizvodnjo toplote. K znižanju prispevajo tudi strožji standardi EURO za izpuste prašnih delcev iz vozil skupaj s prenavljanjem voznega parka. Mejne vrednosti za PM 2.5 so določene od leta 2020 naprej. Na podlagi projekcij lahko sklepamo, da z doseganjem cilja do leta 2030 ne bi smelo biti težav, leta 2030 pa projekcije presegajo mejne vrednosti za 9 %.

Izpusti SO2, NOx, VOC, NH3 in PM povzročajo zakisovanje ozračja in tal, evtrofikacijo, nastajanje prizemnega ozona ter povečanje pogostosti bolezni dihal in drugih zdravstvenih težav.

Slovenija bo morala na podlagi leta 2016 sprejete direktive o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka (2016/2284/EU) do 1. aprila 2019 pripraviti nacionalni program zmanjšanja izpustov onesnaževal zraka. Direktiva zahteva tudi, da Slovenija vsaki dve leti Evropski komisiji poroča o nacionalnih projekcijah izpustov onesnaževal za SO2, NOx, NH3, NMVOC, PM 2.5 in, če je na voljo, BC (črni ogljik).