Slovenija je neto uvoznica hrane, saj z domačo proizvodnjo ne pokriva v celoti svojih potreb, še posebej ne pri žitu, krompirju, zelenjavi, sadju, prašičjem mesu in medu. Dolgoročni trend nakazuje, da je stopnja samooskrbe višja in stabilnejša pri večini živalskih proizvodov (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), z izjemo prašičjega mesa in medu, pri katerih se stopnja samooskrbe opazno znižuje. Presežki v proizvodnji se v analiziranem obdobju pojavljajo le pri mleku, govejem in perutninskem mesu, v nekaterih letih pri jajcih in medu, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri koruzi za zrnje.

Kmetijska zemlja je leta 2022 pokrivala 18,8 % varovanih območij narave. V varovana območja narave je vključenih 26,3 % vse kmetijske zemlje. Bogata naravna in kulturna dediščina ter pestra kulturna krajina je tudi posledica tradicionalnega kmetijstva v preteklosti. Varovana območja narave prispevajo k ohranjanju tradicionalnih kmetijskih habitatov, ki pa se bodo ohranili le, če bodo imeli kmetje za ohranitev obstoječega stanja ekonomski interes.

Kljub temu, da se je izobrazbena raven na slovenskih kmetijskih gospodarstvih v obdobju 2000-2020 precej izboljšala, je še vedno precej neugodna. Še vedno ima več kot polovica gospodarjev zgolj praktične izkušnje za delo v kmetijstvu. V vseh starostnih razredih se povečuje število gospodarjev, ki imajo zaključeno eno od oblik formalne kmetijske izobrazbe. V okviru Programa razvoja podeželja se je 105.406 udeležencev udeležilo izobraževanj in usposabljanj pri podukrepu M01: Podpora za dejavnosti poklicnega usposabljanja in pridobivanja spretnosti.

V Sloveniji zajema večji del energijske porabe v kmetijstvu plinsko olje za pogon kmetijskih strojev (55,2 %), sledi energija za proizvodnjo mineralnih dušikovih gnojil (38,0 %) in električna energija (4,5 %). Pri primerjavi s povprečjem 28 evropskih držav ima Slovenija v letu 2016 za 9,5 % večjo neposredno porabo energije na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi in za 13,5 % manjšo posredno porabo energije v kmetijstvu.

Materialni odtis gospodinjstev je leta 2019 v Sloveniji znašal okoli 15 ton na prebivalca, kar je več od povprečja EU (14,6 tone na prebivalca). Finska, Romunija, Estonija in Luksemburg imajo največji materialni odtis z okoli 28–29 tonami na prebivalca, Nizozemska najnižji s 7,4 tonami.

Recikliranje odpadkov se sicer povečuje; v letu 2018 je osem držav (Avstrija, Belgija, Danska, Nemčija, Italija, Litva, Nizozemska, Slovenija) oddala v reciklažo vsaj polovico komunalnih odpadkov. Vendar so v Romuniji, Malti in na Cipru oddali v reciklažo komaj desetino komunalnih odpadkov.