Kazalec Davki na energijo prikazuje raven obdavčitve posameznih energentov. Davki so za električno energijo izraženi v evrih na kilovatno uro (EUR/kWh), pri zemeljskem plinu v evrih na gigajoul (EUR/GJ), davki za tekoča goriva pa so izraženi v evrih na liter goriva (EUR/l).

Davki na električno energijo in zemeljski plin prikazujejo raven obdavčitve za tipične porabniške skupine pri industrijskih in gospodinjskih odjemalcih, pri čemer v davkih za industrijske odjemalce ni upoštevan davek na dodano vrednost (DDV).

V večini držav je osnovni namen obdavčitve energije fiskalne narave, saj davki na energijo predstavljajo v prvi vrsti precejšen vir sredstev znotraj državnega proračuna. Vloga davkov na energijo pa ni zgolj proračunske narave. Obdavčevanje energije predstavlja dober način internalizacije zunanjih stroškov. Država z obdavčitvijo energije vpliva na končno raven cen energije, preko katere lahko usmerja in posredno vpliva na rabo energije. Z višjo obdavčitvijo energije država spodbuja k zmanjšanju rabe energije pri končnih porabnikih, s čimer se zmanjšuje vpliv na okolje. Po drugi strani država z obdavčitvijo energije posega v cenovna razmerja, s čimer vpliva na zamenjavo okoljsko škodljivih goriv z gorivi, ki so okolju manj škodljiva.

Dosedanja praksa oblikovanja davkov na področju energije kaže, da davke na energijo določa država s svojo fiskalno politiko, medtem ko ima energetska politika države pri oblikovanju davkov, zaenkrat, postransko vlogo. Davki na energijo so v tem trenutku edini mehanizem, ki ga ima država na voljo, s katerim lahko vpliva na končno ceno posameznih energentov.

Zelena davčna reforma, ki bi spodbujala trajnostno obnašanje tako proizvajalcev kot porabnikov, je eden od možnih odgovorov na izzive slabšanja okolja zaradi nepravilnih signalov trga. Namen zelene davčne reforme je rešiti opisani problem s prerazporeditvijo davčnih bremen z davkov na delo na davke na okolje (na uporabo energije ali drugih virov in surovin, okoljsko nevarnih snovi in izdelkov) in s preoblikovanjem politike spodbud (npr. ukinitev okolju škodljivih spodbud). Bistvena značilnost zelene davčne reforme je, da uvedba novih okoljskih davkov ne vodi k splošnemu povečanju davkov, temveč se davčno breme le prerazporedi. Čeprav imamo v Sloveniji razvit sistem okoljskega obdavčenja, bi celovita zelena davčna reforma lahko prispevala k večji energetski učinkovitosti.

Na splošno gledano so se davki na energijo od leta 1995 realno povečevali, edina izjema so davki na električno energijo za industrijske uporabnike, kjer se je neposredna davčna obremenitev zaradi uvedbe DDV zmanjšala. Do največjih sprememb obdavčitve je prišlo pri zemeljskemu plinu za gospodinjske uporabnike, kjer so se davki do leta 2008 realno povečali za skoraj 800 % (potrebno je upoštevati razmeroma majhno obdavčitev leta 1995) ter pri kurilnem olju, kjer so se davki realno povečali za nekaj manj kot 350 %.

Gospodinjstva

V Sloveniji so v obdobju 1992 do 2000 za električno energijo za gospodinjstva veljali približno enaki davki. V letu 1999 je bil uveden DDV, zaradi katerega se je raven obdavčitve v gospodinjstvih povečala za polovico. V letu 2006 je bil DDV edini davek na električno energijo, ki so ga plačevala gospodinjstva, z letom 2007 pa se na električno energijo plačuje tudi trošarina. V ceni za leto 2008 pa je trošarina že upoštevana in znaša 0,002€ 1995. Pri zemeljskem plinu je za obdobje od leta 1995 do 2000 značilna zmerna rast davkov, ki je v tem obdobju tudi glavni razlog za znaten dvig cen zemeljskega plina. Po letu 2000 so se davki na zemeljski plin povečali predvsem za gospodinjske uporabnike, od tega je največ prispevala uvedba dajatve na CO₂ in trošarine, nekoliko manj pa sama uvedba DDV. Delež davkov v končni ceni električne energije je v letu 2011 znašal 25,1%, kar je več kot leta 2000 in 1995, ko je delež davkov predstavljal 16% oziroma 9,1% končne cene. Glavni razlog za takšno povečanje je dvig trošarin in dajatev v letu 2011.

Davki na zemeljski plin za gospodinjstva v letu 2011 so v primerjavi s povprečjem EU27 višji za 43 odstotkov, medtem ko je davek na elektriko nižji od povprečja EU27 za 31%.

Industrija

Pri industriji se z uvedbo DDV davek ne upošteva več kot neposredna davčna obremenitev, kar pomeni, da po njegovi uvedbi električna energija za industrijske uporabnike ni obdavčena, v letu 2008 je že opazen vpliv trošarine. Davki na zemeljski plin v industriji so se v obdobju 2000 do 2007 povečevali predvsem zaradi uvedbe trošarin in višje dajatve na CO₂. Delež davkov v končni ceni je v industriji je na nivoju deleža v gospodinjstvih, ki znaša okoli 25%. Delež davkov v končni ceni zemeljskega plina je v letu 2011 znašal 25,0%, kar je več kot leta 1995 in 2000, ko je bil ta delež 4,8% oziroma 8,3%. Glavni razlog za takšno povečanje je dvig trošarin in dajatev v letu 2011.

Davki na zemeljski plin za industrijske porabnike v letu 2011 so v primerjavi s povprečjem EU27 višji za 23 odstotkov, medtem ko je davek na elektriko nižji od povprečja EU27 za 30%.

Naftni derivati

Pri naftnih derivatih je v obdobju od 1995 do 2000 značilna razmeroma visoka rast davkov. Po uvedbi DDV leta 1999 sledi obdobje zmerne rasti, razen pri gorivu NMB 95, kjer so se davki povečevali vse do leta 2002. V obdobju od leta 1995 do 2000 je bila realna rast končnih cen naftnih derivatov posledica predvsem višjih davkov (uvedba trošarine in DDV), medtem ko davki po letu 2000 ne vplivajo več izrazito na rast končnih cen. Delež davkov v končni ceni energije je bil leta 2011, glede na leto 1995, višji pri bencinu NMB 95 in kurilnem olju, vendar se je v primerjavi z letom 2000 zmanjšal, kot posledica precejšnega povečanja osnovnih cen, medtem ko se davki niso bistveno višali. Delež davkov v končni ceni dizelskega goriva D2 pa malce nižji 50,6% v primerjavi z deležem iz leta 1995, ki je znašal 51,8%. Glavni razlog za tako velik delež davkov v končni ceni naftnih derivatov je uvedba okoljske dajatve na izpuste CO₂ (pri kurilnem olju), trošarine in DDV.

Davki na pogonska goriva v letu 2011 so v primerjavi z EU27 nižji za 8 odstotkov za bencin NMB 95, za dizel D3 pa višji za 3 odstotke. Če primerjamo še s sosednjimi državami lahko ugotovimo, da so davki na pogonska goriva v letu 2011 v Avstriji in Italiji bili višji od slovenskih in malce nižji na Madžarskem za dizelsko gorivo D3 in višji za bencin NMB 95.