Kazalec prikazuje rabo končne energije, ki je definirana kot vsota rabe energije v sektorjih končne rabe – industriji, prometu in široki rabi, to je v gospodinjstvih ter ostali rabi, ki vključuje javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo, brez upoštevanja rabe energije okolja, kar je skladno z definicijo iz Direktive o energetski učinkovitosti (EED). Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah (tisoč ton naftnega ekvivalenta (ktoe)). Za pretvorbo iz masnih enot se uporabljajo kurilne vrednosti posameznih goriv.

Analiza gibanja rabe končne energije po sektorjih omogoča oceno napredka na področju energetske učinkovitosti in zmanjševanja rabe energije. Raba končne energije fosilnega izvora neposredno vpliva na izpuste onesnaževal zraka in toplogrednih plinov. Zmanjševanje rabe končne energije je zato pomembno tako z vidika zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo in konkurenčnosti gospodarstva kot tudi z vidika zmanjševanja vpliva na okolje z zmanjševanjem izpustov onesnaževal zunanjega zraka, toplogrednih plinov in drugih obremenitev okolja.

Raba končne energije je leta 2021 znašala 4.719 ktoe in se je v primerjavi z letom prej povečala za 7,1 %. Povečanje je posledica okrevanja gospodarstva po pandemiji koronavirusa in hladnejšega leta 2021. Povprečni letni temperaturni primanjkljaj za Slovenijo je bil tega leta najvišji v obdobju 2015–2021 in kar 13 % višji kot leta 2020^*1. Do povečanja rabe končne energije je prišlo v vseh sektorjih, in sicer je bilo povečanje največje v prometu (13,6 %), sledila so gospodinjstva (5,8 %) in industrija (2,8 %), medtem ko je bilo povečanje v ostali rabi (javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo) samo malenkostno (0,2 %). V obdobju 2000‒2021 se je raba končne energije povečala za 3,9 %; najmanjša vrednost je bila dosežena leta 2020, vendar to leto zaradi izvajanja ukrepov za preprečevanje širjenja virusa SARS-CoV-2 ni reprezentativno, največja pa s 5.499 ktoe leta 2008, vmes se izmenjujejo nekajletna obdobja naraščanja in zmanjševanja. Po prvih podatkih se je raba končne energije leta 2022 v primerjavi z letom prej malenkostno zmanjšala, pri čemer se je raba zmanjšala v industriji in gospodinjstvih, povečala pa v prometu in ostali rabi.

Raba končne energije bila od indikativne ciljne vrednosti za leto 2021 iz trenutno veljavnega NEPN nižja za 177 ktoe (3,6 %). Dosežen je bil tudi letni indikativni cilj iz osnutka predloga posodobitve NEPN. Za obvezujočo ciljno vrednostjo za leto 2030 je raba končne energije zaostajala samo za 2 ktoe (trenutno veljavni NEPN) oz. za 293 ktoe (osnutek predloga posodobitve NEPN). Indikativni sektorski cilji za posamezne sektorje niso bili zastavljeni.

Promet je edini sektor, v katerem se je raba končne energije v obdobju 2000‒2021 povečala, in sicer za 47 % oz. 579 ktoe. Zlasti intenzivno je rasla v letih 2007 (s 13,3 %) in 2008 (s 17,7  %), ko je bila v opazovanem obdobju rekordna. V letih 2009 in 2010 se je raba zaradi gospodarske krize in spremembe razmerij pri cenah pogonskih goriv glede na sosednje države zmanjšala, po letu 2010 pa se, podobno kot pri skupni rabi končne energije, izmenjujejo nekajletna obdobja naraščanja in zmanjševanja, ki so posledica sprememb gospodarske rasti, prometne aktivnosti in razmerij pri cenah goriv v Sloveniji in sosednjih državah. Največje zmanjšanje je raba končne energije v prometu dosegla ravno leta 2020, za 18,5 %. Potem, ko je bil promet leta 2000 s 27 % drugi sektor po deležu, za industrijo, je leta 2007 s 34 % postal najpomembnejši sektor. Delež, ki je bil leta 2018 že 41-odstoten, je leta 2021 znašal 38 % skupne rabe končne energije.

Raba končne energije v industriji se je v opazovanem obdobju zmanjšala za 7,3 % oz. 102 ktoe. Potem, ko je leta 2006 dosegla najvišjo vrednost v obdobju 2000‒2021, je sledilo zmanjšanje, najprej leta 2007 zaradi znižanja intenzivnosti rabe energije, zlasti zaradi ukinitve nekaterih energetsko intenzivnih proizvodnih procesov zaradi okoljskih zahtev, v letih 2008 in 2009 pa zaradi gospodarske krize. Od vključno leta 2014 dalje se je raba končne energije v tem sektorju zaradi večje gospodarske aktivnosti povečevala in je bila leta 2019 glede na leto 2013, ko je v opazovanem obdobju dosegla najnižjo vrednost, višja za 10,6 %. Povečanje v letu 2018 je bilo delno tudi posledica izboljšanja zajema statističnih podatkov o rabi energije v tem sektorju. Leta 2020 se je raba končne energije zaradi okoliščin, povezanih s pandemijo koronavirusa, zmanjšala, leta 2021 pa ponovno povečala in je bila glede na leto 2013 višja za 8,3 %. Leta 2021 je industrija predstavljala 27-odstotni delež v skupni rabi končne energije, kar je za 3 odstotne točke manj kot leta 2000 in 2 odstotni točki več kot leta 2010. Sektor je bil leta 2000 po deležu največji, v obdobju 2009‒2013 pa šele tretji, tudi za gospodinjstvi.

V gospodinjstvih se je raba končne energije v obdobju 2000‒2021 zmanjšala za 10,9 % oz. 135 ktoe. Največjo vrednost je s 1.422 ktoe dosegla leta 2005. Leta 2014 je bila raba, kot posledica izrazito tople zime, glede na leto prej nižja za 14,8 %. V obdobju 2017–2019 se je raba zmanjševala in leta 2019 dosegla najnižjo vrednost v opazovanem obdobju, v letih 2020 in 2021 pa se je ponovno povečala. Zaradi prevladujočega deleža energije za ogrevanje, so spremembe rabe energije v gospodinjstvih sicer zelo odvisne od tega, kako tople so zime. Raba končne energije v gospodinjstvih se je v obdobju 2010‒2021 zmanjšala za 18,7 %, največ med vsemi sektorji. K temu je močno prispevalo povečanje učinkovitosti rabe energije zaradi izvajanja številnih ukrepov, ki jih spodbuja tudi Eko sklad. Delež rabe v gospodinjstvih v skupni rabi končne energije se je zmanjšal s 27 % leta 2000 na 23 % leta 2021.

V sektorju ostala raba (javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo) je bila raba končne energije leta 2021 glede na leto 2000 nižja za 24 % oz. 162 ktoe. Raba končne energije v tem sektorju je izrazito spremenljiva, kar je posledica načina njenega določanja. Rabe v tem sektorju se namreč ne spremlja, ampak se jo izračuna kot razliko med skupno rabo končne energije in rabo končne energije v preostalih sektorjih, kar otežuje razlago trendov. Z izjemo neposredne rabe geotermalne energije, statistika tudi ne spremlja rabe obnovljivih virov energije (OVE) v tem sektorju, kar pomeni, da stavbe storitvenega sektorja ob menjavi fosilnih goriv z OVE izpadejo iz statistike, kar lahko še dodatno prispeva k zmanjšanju rabe energije v tem sektorju. Do sprememb na tem področju bo predvidoma prišlo z letom 2024. V obdobju 2015‒2018 se je raba končne energije v tem sektorju povečala za 5 %, in sicer predvsem zaradi povečanja rabe električne energije, v letih 2019 in 2020 se je raba zmanjšala, v letu 2021 pa ostala na ravni predhodnega leta in bila s tem glede na leto 2015 nižja za 6,3 %. Delež v skupni rabi končne energije je leta 2021 znašal 11 %.

Raba končne energije na prebivalca s 6,4 toe/preb tudi leta 2021 še naprej ostaja daleč najvišja v Luksemburgu, zaradi vpliva bencinskega turizma in prisotnosti energetsko intenzivnih dejavnosti, najnižja pa je bila z 1,15 toe/preb na Malti. Velike razlike med državami so posledica številnih dejavnikov, med drugim razlik v življenjskem standardu, učinkovitosti rabe energije ter strukturi rabe končne energije, podnebnih razmerah, strukturi gospodarstva, razpršenosti poselitve, razvitosti javnega prevoza, vpliva tranzitnega prometa idr. V Sloveniji je raba končne energije na prebivalca leta 2021 znašala 2,24 toe/preb in je bila 3,3 % višja od povprečja za EU-27. Glede na leto prej se je povečala za 6,4 % (EU-27: 6,9 %), glede na leto 2000 pa zmanjšala za 2,6 % (EU-27: -5,3 %). V strukturi rabe končne energije je bilo tudi leta 2021 v primerjavi z EU-27 opaziti nekoliko višji delež industrije (28 in 27 %), medtem ko je bil delež prometa znatno višji (38 in 30 %), deleža ostale rabe (9 in 14 %) in gospodinjstev (25 in 29 %) pa nižja.

Opomba:

^*1   Povprečni letni temperaturni primanjkljaj za Slovenijo (v K*dni/leto): 2015 – 2.841, 2016 – 2.873, 2017 – 2.892, 2018 – 2.567, 2019 – 2.691, 2020 – 2.779, 2021 – 3.146 (izračun IJS-CEU).