Kazalec prikazuje dejanski obseg vseh pozidanih površin leta 2019 (vključena območja poselitve, infrastrukturne površine, industrijska območja, trgovska območja, turistična in športna infrastrukturna območja itd.) v ha kot tudi obseg sprememb rabe v kategorijo pozidano v obdobju 2012–2019 (v ha).

Kazalec sicer nakazuje procese spreminjanja rabe tal, ki pa jih zaradi neustreznega osnovnega vira podatka (Grafični podatki RABA, MKGP) ne omogočajo podrobnejše interpretacije sprememb rabe niti ne omogoča podrobnejše opredelitve strukture pozidanih površin.

V letu 2019 smo imeli po podatkih MKGP v Sloveniji 113.128,7 ha pozidanih površin, kar je, glede na stanje leta 20012, 3.966 ha novih pozidanih površin, torej bistveno več, kot smo jih zaznali v obdobju 2008–2012. Interpretacija podatkov rabe zemljišč v takšni obliki pa potrebuje dodatno obrazložitev. Podrobnejša analiza in prekrivanje vseh kategorij rab je pokazala, da je bil skupen obseg pozidanih površin iz leta 2012 ter evidentiranih tudi v letu 2019 le 100.339,7 ha (kar predstavlja 88,7 % evidentiranih pozidanih površin iz leta 2012). Ostalih 11,3 % (skoraj 13.000 ha) pa se glede na evidentirano rabo tal leta 2012 pojavlja na drugih kategorijah rabe. Ugotavljamo, da je na novo evidentiranih pozidanih površin obdobju 2012–2019 12.788,8 ha, vendar opozarjamo, da tudi to ni odraz dejanskih razmer v prostoru. Največ novih pozidanih površin se pojavlja na območju travinja (5.992,6ha), gozda (2.665,6 ha) in trajnih nasadov (1.712,6 ha). Ob upoštevanju teh podatkov smo v šestih letih dnevno na novo pozidali 5,6 ha površin.

Glede na vse prostorske spremembe v Sloveniji v zadnjih letih vemo, da je dinamiko spreminjanja pozidanih površin s podatki Evidenca dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (MKGP) težko ustrezno interpretirati. Povečanje obsega pozidanih površin v prostoru za 12.788,8 ha, kot kažejo rezultati prekrivanja posameznih kategorij rabe med leti 2012 in 2019, gotovo ne odraža dejanskega stanja. Evidentno pa je povečanje obsega pozidanih površin ravno na kmetijskih zemljiščih (skupaj 67 % na novo pozidanih površin na njivah, trajnih nasadih in travinju). Na metodološko neusklajenost pa nedvomno opozori podatek, da je npr. 628,7 ha njiv, 1.434 ha trajnih nasadov, 3.557 ha travinja, 1221,5 ha gozdov itd. (leta 2019) bilo še leta 2012 uvrščeno pod kategorijo pozidano. To kaže na nedoslednosti v interpretaciji ortofoto posnetkov, kolikšna pa je dejanska napaka, pa se natančno ne da oceniti.

Prav (trajna) izguba kmetijskih, še posebej obdelovalnih zemljišč, je v Sloveniji najbolj kritična. Razpolagamo namreč z zelo skromnim obsegom kmetijskih zemljišč, posebej njiv. Med  39 državami EEA se uvrščamo med tiste z najnižjim deležem kmetijskih zemljišč v strukturi rabe (manj kot 35 %), še manj ugoden pa je obseg njiv na prebivalca Po podatkih CLC za leto 2018 se Slovenija s 3,52 % pozidanih površin med 39 državami EEA uvršča na 24 mesto. Pozidane površine predstavljajo visok delež na Malti (29,8 %), v Belgiji (20,9 %), na Nizozemskem (13,7) in v Lihtenštajnu (13,2 %) itd., najnižji pa je na Islandiji (0,39 %), Norveškem (0,92 %) in na Finskem (1,41 %). Po podatkih CLC za obdobje 2006–2018 se je v Sloveniji delež pozidanih površin povečal za 0,78 odstotne točke.

Trajnostno upravljanje in raba zemljišč (prostora) sta torej ena od prioritet trajnostnega razvoja. Zemljišča, predvsem kmetijska in gozdna, so prepoznana kot neobnovljiv naravni vir, ki ga je, ob njegovi izgubi, v praksi zelo težko (in drago) nadomestiti. Negospodarna in okoljsko ter prostorsko netrajnostna raba prostora je v preteklosti že povzročila velike spremembe v pokrovnosti in rabi kmetijskih zemljišč. Zato so nujna prizadevanja v smeri ustavitve povečevanja obsega pozidanih površin (Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri COM(2011)), učinkovitejše upravljanje s kmetijskimi zemljišči, predvsem pa racionalnejša raba prostora s prednostnim usmerjanjem razvoja dejavnosti na že predhodno degradirana, manjvredna območja in s tem varovanje kmetijskih zemljišč. Zaustavitev napredovanja obsega pozidanih površin je ključno za trajnostno ravnanje s prostorom in učinkovitim upravljanjem s kmetijskimi zemljišči v Sloveniji. Pomembna je popolna zaustavitev širjenja različnih človekovih dejavnosti na kvalitetna kmetijska zemljišča (njiv/vrtov), kar je odločilno tudi zaradi zagotavljanja ustrezne stopnje prehranske samooskrbe.