Kazalec prikazuje delež kmetijskih zemljišč v uporabi na območjih visoke naravne vrednosti (HNVA – high nature value areas).

Z razčlenitvijo splošnih značilnosti ekstenzivnih kmetijskih sistemov je pojem glede biotske raznovrstnosti in načinov gospodarjenja opredelil že Baldock (1993, 1995): kot območja visoke naravne vrednosti opredeljuje območja z nizko obtežbo z živino, nizko ravnijo uporabe kemičnih vložkov in nizko delovno intenzivnostjo. Izhajajoč iz navedenih postavk, je Andersen (2003) izdelal tipologijo območij visoke naravne vrednosti, ki loči:
- kmetijska zemljišča z visokim deležem subnaravnega rastlinstva,
- kmetijska zemljišča, na katerih prevladuje nizko intenzivna pridelava ali mozaično prepletanje zemljišč z intenzivno pridelavo in zemljišč s subnaravnim rastlinstvom ter
- kmetijska zemljišča, na katerih uspevajo redke rastlinske in živalske vrste.

Opredelitev deleža kmetijskih zemljišč v navedenih tipih temelji na uporabi različnih metodologij in virov podatkov. Za kmetijska območja visoke naravne vrednosti iz prve in druge alineje so vir predvsem podatki o rabi zemljišč iz zajema CORINE Land Cover, kombinirani s knjigovodskimi podatki kmetij FADN, za kmetijska območja visoke naravne vrednosti iz tretje alineje pa se večinoma črpajo iz zbirk o razširjenosti posameznih rastlinskih in živalskih vrst. Kazalec se dopolnjuje s kazalci številka 08 (poraba gnojil), 09 (poraba pesticidov), 32 (stanje krajine), vsebinsko pa se navezuje še na kazalec številka 33 (vpliv na habitate in biotsko raznovrstnost) in 35 (vpliv na krajinsko pestrost).

Delež kmetijskih območij visoke naravne vrednosti v Sloveniji je ocenjen po podatkih o rabi zemljišč CORINE Land Cover iz leta 2000. Ker še ne razpolagamo s podatki iz sekundarnega vira (FADN), oceno dodatno podkrepi ocena deleža teh območij po zajemu rabe kmetijskih zemljišč, tj. zbirki podatkov, ki jo je v Sloveniji vzpostavilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Izračun deležev za oba vira podatkov temelji na izdelavi treh scenarijev (minimalni, srednji, maksimalni), pri čemer je, glede na vključitev posameznih kategorij zemljišč, kot najverjetnejši in najstvarnejši izbran t. i. povprečni oziroma srednji scenarij.

Kmetijska območja z visoko naravno vrednostjo so ena pomembnejših možnosti za doseganje večje biološke pestrosti in zaščite ogroženih habitatov na posameznih podeželskih območjih. Na splošno jih lahko označimo kot značilna območja ekstenzivnega kmetijstva z veliko pestrostjo bioloških vrst in habitatov.

Slovenija glede na geografski položaj in raznovrstne naravne razmere sodi med evropske države z najvišjo stopnjo biološke pestrosti. To velja tudi za kmetijski prostor, kjer so zaradi prevladujoče rabe travinja naravne danosti za ohranjanje bioloških vrst in habitatov še posebno ugodne. Večina kmetijskih območij z visoko naravno vrednostjo je v zahodni in južni Sloveniji, pri čemer so v ospredju zlasti območja v gričevnatem, hribovskem in gorskem svetu.

Po grobi oceni glede na podatke o rabi zemljišč je v Sloveniji na območjih z visoko naravno vrednostjo med 60 in 80 % kmetijskih zemljišč v uporabi. Delež zemljišč je ocenjen po podatkih o rabi zemljišč CORINE Land Cover iz leta 2000 in zbirki podatkov Zajem rabe kmetijskih zemljišč iz leta 2008. Ocena temelji na t. i. srednjem oziroma povprečnem scenariju, v katerega so vključena kmetijska zemljišča s prevladujočo ekstenzivno rab zemljišč, in sicer:
• v okviru zemljiških kategorij, ki jih vključuje CORINE Land Cover – pašniki, kmetijske površine drobnoposestniške sestave, kmetijske površine z večjimi območji naravnega rastlinstva, naravni travniki, barje in resave, grmičasti gozd in celinsko barje,
• v okviru Zajema rabe zemljišč – ekstenzivni sadovnjaki, trajni travniki, ekstenzivni travniki, zemljišča v zaraščanju, mešana raba zemljišč, barje, trstičje in druga zamočvirjena zemljišča.

Največji delež površin na območjih z visoko naravno vrednostjo predstavljajo trajno travinje in z njim povezane zemljiške oblike. Pomemben vpliv na obseg kmetijskih območij z visoko naravno vrednostjo v Sloveniji imajo izrazito razdrobljena in pestra zemljišča. Po metodologiji CORINE Land Cover ta zemljišča predstavljajo kar dobrih 40 % vseh območij visoke naravne vrednosti.