Kazalec prikazuje stanje populacije velike pliskavke (Tursiops truncatus) v Sloveniji, ki je del večje populacije, razširjene na območju severnega Jadrana (Genov in sod., 2008; Genov, 2011). Velika pliskavka je edina stalno prisotna vrsta iz družine delfinov (Delphinidae) in reda kitov (Cetacea) v severnem Jadranu in slovenskem morju. Velika pliskavka se v slovenskem morju pojavlja skozi vse leto, kjer opravlja vse življenjske funkcije, vključno s prehranjevanjem, počitkom, razmnoževanjem in vzgojo mladičev. Del populacije območje uporablja redno, drugi del pa zgolj občasno. Ker se omenjena populacija zadržuje tako v slovenskih, kot tudi sosednjih hrvaških in italijanskih vodah, je to populacijo potrebno obravnavati celovito in mednarodno, kot isto enoto varstva.

Velika pliskavka je zavarovana tako s slovensko, kot tudi evropsko in mednarodno zakonodajo ter konvencijami, med drugim z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Evropsko direktivo o habitatih in Sporazumom o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem (ACCOBAMS). V Rdeči seznam ogroženih vrst v Republiki Sloveniji je uvrščena kot prizadeta vrsta (E). Republika Slovenija je na podlagi zgoraj omenjenih aktov dolžna spremljati stanje vrste, zagotavljati ugodno stanje populacije ter za vrsto opredeliti posebna območja varstva.

Na velikost populacije delfinov v slovenskem morju lahko vplivajo tako naravni, kot tudi človeški dejavniki. Med naravne dejavnike spadajo letni čas, oceanografske razmere, razporeditev plena, znotrajvrstne interakcije ter populacijska dinamika večje severno-jadranske populacije. Človeški dejavniki, ki potencialno vplivajo na stanje populacije delfinov v slovenskem morju so predvsem a) prekomerni ribolov, ki vodi v pomanjkanje plena; b) prilov (nenačrtovan ulov) oz. zapletanje delfinov v ribiške mreže, ki vodi v neposredno smrtnost; c) onesnaženje, ki vpliva na porast bolezni, povečano smrtnost odraslih osebkov in mladičev ter zmanjšano plodnost; d) podvodni hrup, ki povzroča vznemirjanje, spremembe vedenja, oteženo iskanje plena, oteženo komunikacijo med osebki, povečano energetsko porabo, izgubo habitata in potencialne poškodbe sluha; in e) trčenja s hitrimi plovili in s tem povezane poškodbe ali smrt.

Stanje populacije delfinov v Sloveniji ocenjujemo predvsem na podlagi števila osebkov ali gostote na opazovanem območju, ter posledično na podlagi trendov obeh prej omenjenih parametrov. Na primer, nizka številčnost ali upadanje števila osebkov v populaciji kaže na slabo stanje v morskem okolju. Velika in stabilna, ali celo povečujoča se, populacija kaže na to, da so pogoji v njenem okolju ugodni. Drugi pokazatelji stanja populacije so območje razširjenosti, raba habitata in vzroki smrtnosti.

V svetovnem merilu je znano, da je preučevanje kitov in delfinov izredno težavno. Glavni razlog temu je dejstvo, da te živali živijo na velikem območju in v okolju, ki je za ljudi v veliki meri nedostopno (daleč od obale in večinoma pod vodo). Zaznavanje trendov v velikosti populacije je še toliko bolj zapleteno, saj gre za živali z dolgo življenjsko dobo in počasnim razmnoževanjem. Za zaznavanje sprememb v populacijski dinamiki je zato praviloma potrebnih mnogo let podatkov, saj nam lahko kratkoročne raziskave podajo napačno sliko. Enako težko je ugotavljati vzroke za morebitne upade populacij, saj so te živali ponavadi izpostavljene več človeškim dejavnikom hkrati.

Številčnost delfinov v Sloveniji je bila ocenjena s t.i. metodo lova in ponovnega ulova (angl. mark-recapture), na osnovi foto-identifikacije naravno označenih osebkov (brez dejanskega ujetja osebkov). Podatki, ko je bilo možno oceniti številčnost, zajemajo leta med 2004 in 2011. V letih 2002 in 2003 so potekala predhodna opazovanja, v letu 2012 pa je bilo tako malo opažanj, da zanesljiva ocena populacije ni možna.

Najboljša ocena velikosti populacije velike pliskavke, ki uporablja slovenske vode je 74 živali (95% interval zaupanja = 57–95) ali 0,074 osebkov / km2, letno pa te vode uporablja med 40 in 100 velikih pliskavk (Genov, 2011). Pri zgoraj predstavljenih ocenah je potrebno upoštevati tudi intervale zaupanja in ne le posamezne ocene. Vidna je časovna variabilnost v gostoti in pogostosti uporabe območja, kar je za velike pliskavke razumljivo. Ne glede na to pa je videti, da je trend populacije negativen in da ocenjeno število živali z leti nekoliko upada.

Ocene populacije v različnih letih so podrobno obrazložene v Genov s sod. (2008) in Genov (2011). Pri interpretiranju zgoraj predstavljenih podatkov se je potrebno zavedati, da je pri tovrstnih ocenah tudi nekaj negotovosti, ki izhaja tako iz stohastičnosti (naključja v naravnih procesih), kot tudi narave statističnih metod. Zaradi zgoraj omenjene variacije je težko presoditi ali predvideti, v katero smer se bo stanje razvijalo v prihodnjih letih. Ne glede na to pa lahko sklepamo, da stanje ni povsem ugodno.

Kljub temu, da sta številčnost in gostota velikih pliskavk na raziskovalnem območju razmeroma nizki, to ne pomeni, da območje za vrsto ni pomembno. Nasprotno, glede na redno pojavljanje istih identificiranih osebkov lahko sklepamo, da ima območje vsaj za del populacije velik pomen, zato je potrebno zagotavljati ohranjenost njenega habitata. Do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil v severnem Jadranu poleg velike pliskavke prisoten tudi navadni delfin (Delphinus delphis) (Genov in sod., 2012). Glede na to, da je danes na tem območju prisotna le ena še velika pliskavka, in to v v razmeroma nizki populacijski gostoti, je trenutno stanje do neke mere skrb zbujajoče.