Kazalec zmanjšanje emisije CO₂ z ukrepi v javnem sektorju prikazuje kumulativno (večletno) zmanjšanje emisije CO₂ v javnem sektorju, ki je posledica zmanjšanja rabe končne energije zaradi izvajanja ukrepov URE in izrabe OVE v okviru programov, ki omogočajo pridobitev nepovratnih sredstev v ta namen (Eko sklad, Kohezijski sklad, Evropski sklad za regionalni razvoj), in v okviru sheme obveznega doseganja prihrankov končne energije. Večji kumulativni prihranek končne energije in zmanjšanje emisije CO₂ omogočata hitrejše približevanje zastavljenim ciljem na področjih energetske učinkovitosti in zmanjševanja emisije CO₂.

Nepovratna sredstva za zmanjševanje rabe energije v javnem sektorju so na razpolago od leta 2010 naprej, pri čemer so bili prvi projekti končani leta 2012. Število programov, v okviru katerih se v javnem sektorju izvajajo ukrepi URE in izrabe OVE, se po letih spreminja.

Leta 2017 so bile izvedene prve naložbe energetske prenove stavb javnega sektorja iz sredstev Kohezijskega sklada, in sicer stavb v lasti in rabi občin, stavb širšega javnega sektorja in stavb ožjega javnega sektorja ter stavb v okviru pilotnih projektov energetske prenove. Izveden je bil tudi projekt, ki je sredstva prejel v okviru poziva Eko sklada za nepovratne finančne spodbude občinam za nove naložbe v gradnjo skoraj ničenergijskih stavb, ukrepi URE in izrabe OVE v javnem sektorju pa so se izvajali tudi v okviru sheme obveznega doseganja prihrankov končne energije za zavezance. Zaradi izvajanja teh ukrepov je bilo leta 2017 doseženo zmanjšanje rabe energije za 13,8 GWh, emisije CO₂ pa za 2,9 kt^*1, kar je sicer bistveno več kot leto prej, še vedno pa je to predstavljalo le tretjino prihranka energije oz. četrtino zmanjšanja emisije CO₂ iz leta 2013, ko so bili učinki projektov, doseženi s projekti v okviru prejšnje finančne perspektive, največji. Kumulativno je bilo leta 2017 doseženo zmanjšanje rabe energije za 128 GWh, zmanjšanje emisije CO₂ pa za 29 kt CO₂. Zaostanek za indikativnima letnima ciljnima vrednostima se je v primerjavi z letoma 2015 in 2016 še povečal, in sicer znaša sedaj 35 oz. 30 %.

Do konca leta 2017 je bilo v okviru OP EKP izvedenih le nekaj projektov energetske prenove javnih stavb, zato je bil tudi dosežen prihranek končne energije majhen, le 7 GWh. Po podatkih projektne pisarne za energetsko prenovo javnih stavb je v obdobju 2018−2023 sicer pričakovati znaten porast zmanjšanja rabe energije in emisije CO₂. Prihranek končne energije iz že potrjenih operacij, zanje je predviden zaključek do vključno leta 2020, je do leta 2020 ocenjen na skupno 55 GWh, zmanjšanje emisije CO₂ pa presega 16,5 kt letno, kar pomeni, da izvajanje energetske prenove javnih stavb poteka skladno s cilji, zastavljenimi v OP EKP.

Kljub vsemu pa to ne bo zadostovalo za doseganje ciljev iz OP TGP. Po prvih podatkih za leto 2018^*2, bo tega leta kumulativno doseženo zmanjšanje rabe energije za 148 GWh, zmanjšanje emisije CO₂ pa za 34 kt, s čimer bo zaostanek za indikativnima letnima ciljnima vrednostima tudi v letu 2018 ostal na ravni tistega iz leta 2017. Podobno velja tudi za leto 2020, zanj je ob upoštevanju podatkov projektne pisarne kumulativno zmanjšanje rabe energije ocenjeno na 186 GWh, zmanjšanje emisije CO₂ pa na 46 kt, kar pomeni zaostanek za ciljema za 40 oz. 28 %. Da bi glede na trenutno stanje cilje leta 2020 lahko dosegli, bi morali v obdobju 2018–2020 rabo energije v javnem sektorju letno zmanjševati za skoraj 61 GWh, emisije CO₂ pa za 12 kt. Takšni učinki v opazovanem obdobju 2012−2017 niso bili nikoli doseženi.

Glede na trenutno stanje predvidevamo, da cilja za leto 2020 verjetno ne bo mogoče doseči. Kljub vsemu je potrebno pri energetski prenovi javnih stavb, tudi zaradi doseganja cilja iz OP EKP, zagotavljati ustrezno intenzivnost vlaganj. Za zagotavljanje ustrezne kakovosti izvedenih projektov in spodbujanje zelene gospodarske rasti je ob tem treba poskrbeti za čim bolj enakomerno in predvidljivo dinamiko spodbujanja naložb. Za maksimiranje dolgoročnih koristi v smislu ustvarjanja delovnih mest, stabilnih prilivov v proračun javnega sektorja in prispevka k rasti gospodarstva je namreč pomembno tudi, da se naložbe izvajajo čim bolj enakomerno, brez koncentracije naložbene dejavnosti v posameznih letih oziroma krajših obdobjih in upada dejavnosti v drugih obdobjih. Glede na dobre izkušnje iz te in prejšnje finančne perspektive (OP EKP in OP ROPI), je potrebno za spodbujanje naložb energetske prenove javnih stavb tudi v prihodnje zagotoviti sofinanciranje z nepovratnimi sredstvi.

Opombi:

^*1   Za projekte, ki so nepovratna sredstva prejeli iz Kohezijskega sklada in Eko sklada, ni na voljo ločenih podatkov o prihranku toplote in prihranku električne energije ter pripadajočem zmanjšanju emisije CO₂, zato so v izračun vključeni skupni podatki. Izračunana vrednost obeh kazalcev je tako lahko nekoliko precenjena.

^*2   Vključeni so učinki nepovratnih sredstev iz Kohezijskega sklada in Eko sklada. Podatki o učinkih sheme obveznega doseganja prihrankov končne energije za zavezance, ti so leta 2017 predstavljali skoraj polovico vseh prihrankov, v času priprave poročila še niso bili na razpolago.