Kazalec prikazuje kritične vnose dušika in žvepla v gozdne ekosisteme Slovenije (glede na podatke o depozicijah za leto 2000) (vključuje tudi  Naturo 2000). Kjer je depozicija onesnažila večja od kritičnega vnosa, se pojavijo prekomerne obremenitve. Govorimo o kritičnih vnosih. Na podlagi teh je mogoče predvideti obseg ekosistema, ki je posledično v nevarnosti zaradi poškodb biotske raznovrstnosti (EEA, 2010a).

Evtrofikacija je proces onesnaževanja, s katerim je povečana količina biomase v vodnih telesih (jezera, ribniki, počasni potoki). Posledica povečane količine hranilnih snovi v vodi omogoča razmnoževanje alg in drugih vodnih rastlin, kar pri odmiranju slednjih povzroča zmanjšanje koncentracije kisika v vodotoku. Pomanjkanje kisika pomeni nezadostno preživetje drugih organizmov (žuželk in rib). Najpogostejša vzroka za pojav evtrofikacije sta vnašanje odpadne vode iz kanalizacije in nitratna gnojila, ki pronicajo iz polj (EEA, 2010a).

Zakisovanje je proces, v katerem  prihaja do sprememb v naravnem kemičnem ravnovesju in sicer zaradi povečanja koncentracij kislih elementov (EEA, 2010b).

Tudi po tem, ko ekosistem ni več izpostavljen kritičnim vnosom, traja nekaj časa,da se v ekosistemu ponovno vzpostavi prvotno stanje, če je to sploh mogoče. 

Kritični vnosi so računsko dobljene ali empirično določene kvantitativne ocene za največjo možno obremenitev ekosistema z določenim onesnažilom, ki po trenutnem vedenju še ne povzroča trajnih škodljivih učinkov na strukturo in delovanje ekosistema. Kjer odlaganje onesnažila presega kritični vnos, govorimo o prekomernih obremenitvah. Kritični vnosi onesnažil kažejo občutljivost ekosistemov in so posledica naravnih danosti (pedoklimatski dejavniki, gozdna zgradba) in nekaterih antropogenih vplivov (npr. gospodarjenje z gozdom). Trenutno so kriteriji za izračun kritičnih vnosov kemični, objekt modelnega izračuna pa je talna raztopina. Kazalec zajema dvoje pomembnih učinkov, ki jih v določenih molekulskih oblikah povzročata onesnažili dušik in žveplo: dušikovi oksidi (NO_X) in žveplov dioksid (SO₂) povzročajo zakisovanje, dušikovi oksidi (NO_X) in amonij (NH₄⁺) pa evtrofikacijo.

V kazalcu so zajeti le kritični vnosi in prekomerne obremenitve gozdnih ekosistemov Slovenije, saj le za te obstajajo dovolj dobri prostorski podatki, ki pa so mestoma vseeno dokaj slabe ločljivosti. Večina podatkov, ki so potrebni za izračun kritičnih vnosov, je za Slovenijo zelo grobih, zato so ocene kritičnih vnosov in prekomernih obremenitev le orientacijske. Posebej pereč je problem s prostorskimi podatki o depozicijah omenjenih spojin žvepla in dušika ter bazičnih kationov, kjer smo omejeni z natančnostjo EMEP mreže (50x50 km), katere vrednosti so prav tako modelirane (interpolirane), ne pa izmerjene na taki natančnosti.

Pri zakisovanju tal je opazna povezava med kamninsko podlago in izračunanimi kritičnimi vnosi. Tako so na karbonatnih tleh izračunane vrednosti kritičnih vnosov tako visoke, da niso relevantne, ker takšne depozicije onesnažil prej povzročijo neposredno škodo na rastlinah kot pa pomembneje spremenijo značilnosti talne raztopine. Glede zakisovanja je zato smiselno vrednotiti le nekarbonatna območja. Prekomerne obremenitve smo ugotovili na širšem območju obeh velikih termoelektrarn, vendar so zaradi starih podatkov, ki ne upoštevajo učinka razžvepljevalnih naprav v celoti, ta območja najbrž nekoliko preobsežna (slika ZD09-2, karta a). Ker ekosisteme zakisujeta dve onesnažili, ni možno podati le ene vrednosti kritičnih vnosov za dušik in ene za žveplo. Obstaja funkcija kritičnih vnosov, saj večji kritični vnos dušika pomeni manjši kritični vnos žvepla in obratno. Funkcijo določajo trije kritični vnosi: CLmax(S) – največji kritični vnos žvepla, CLmin(N) – najmanjši kritični vnos dušika in CLmax(N) – največji kritični vnos dušika (slika ZD09-1, karte a, b, c).

Kritični vnosi za dušik kot evtrofikacijski dejavnik so najnižji na območju prodnatih teras večjih rek (slika ZD09-1, karta d). Prekoračitve se pojavljajo zelo raztreseno po Sloveniji, vendar površinsko v zelo majhnem obsegu. Izračuni kažejo, da prihaja do prekoračitev na manj kot 1 % gozdnih območij Slovenije (slika ZD09-2, karta b).

V primerjavi z ostalimi območji Evrope je v Sloveniji zelo malo prekoračitev kritičnih vnosov za kisla onesnažila (slika ZD09-3). Evtrofikaciji so gozdovi v Sloveniji potencialno bolj podvrženi, čeprav prekoračitve še zdaleč niso tako velike kot npr. v državah Beneluksa, v severni Nemčiji, severozahodni Franciji ali v Padski nižini.

Izračuni kritičnih vnosov in prekomernih obremenitev potekajo za Evropo pod okriljem UNECE LRTAP konvencije (Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja) v okviru ICP Mapping and Modelling, ki je del Delovne skupine za učinke (WGE) te konvencije. Za izračune za celo Evropo je odgovoren Koordinacijski center za učinke (CCE), Nizozemska, ki tudi koordinira aktivnosti nacionalnih fokus centrov, ki opravljajo analize za vsako državo podpisnico LRTAP konvencije posebej. Trenutno je glavna aktivnost omenjenega ICP-ja podpora pri reviziji Götenburškega protokola.