Slovenija je v prvem desetletju tega stoletja večino svojih vlaganj usmerila v cestno omrežje, predvsem v gradnjo avtocestnega križa. Železnice so bile med drugim tudi investicijsko zanemarjene in s tem nekonkurenčne cestnemu prevozu. Po letu 2011 se ta trend spreminja, čeprav se je skupni obseg investicij v prometno infrastrukturo po letu 2008 zmanjšal. Država od leta 2010 bistveno večji delež sredstev namenja posodobitvi in nadgradnji železniškega omrežja, ki pa je v povprečju še zmeraj manjši od deleža investicij v cestno omrežje.

V Sloveniji obseg potniškega prevoza in prometa v zadnjih nekaj desetletjih narašča. Predvsem narašča obseg enega okoljsko najbolj obremenjujočih načinov – avtomobilskega prevoza. Njegov delež uvršča Slovenijo na neslavno četrto mesto med članicami EU, v katerih prebivalce za svoje poti največ uporabljajo osebni avto. Rast cestnega motornega prometa zadnja leta povzroča velike obremenitve na cestni infrastrukturi, ki se kažejo v vse večjih zastojih.

Cestni blagovni prevoz je po vstopu Slovenije v EU strmo naraščal, saj se je obseg tonskih kilometrov zgolj slovenskih prevoznikov v obdobju 2004–2024 povečal za več kot 2,5 krat. Po pandemičnem zastoju se je obseg cestnega blagovnega prevoza vrnil na prejšnje vrednosti. Nasploh je rast blagovnega prometa in prevoza v Sloveniji že od osamosvojitve konstantna v cestnem, železniškem prevozu in pomorskem prometu, kljub vmesnim gospodarskim težavam v EU v času recesije 2008 - 2014. Izjema je letalski blagovni promet, ki po strmem upadu leta 2008, že leta stagnira.

V Sloveniji odkupne cene najpomembnejših kmetijskih proizvodov sledijo trendom gibanja cen pomembnejših kmetijskih trgov, svetovnih ali v regiji. Cena žit je blizu ravni evropskega povprečja, cena govejega mesa je pod evropskim povprečjem, cena perutninskega in prašičjega mesa ter jajc pa nad evropskim povprečjem. Slovenija izstopa z odkupnimi cenami mleka, ki je najnižja med državami članicami EU.

Slovenija je neto uvoznica hrane, saj z domačo proizvodnjo ne pokriva v celoti svojih potreb, še posebej pri zelenjavi, sadju, krompirju in prašičjem mesu. Dolgoročni trend nakazuje, da je stopnja samooskrbe višja in stabilnejša pri živalskih proizvodih (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), z izjemo prašičjega mesa in medu, pri katerih se stopnja samooskrbe opazno znižuje. Presežki v proizvodnji se v analiziranem obdobju pojavljajo le pri mleku, govejem in perutninskem mesu, v nekaterih posameznih letih pri jajcih in medu, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri koruzi za zrnje.