V Sloveniji  turizem beleži konstantno rast. Posebej visoka je bila v zadnjih petih letih pred pandemijo, ko se je Slovenija uveljavila kot atraktivna zelena destinacija. V letu 2021 in 2022 so se zaradi pandemije povečali prihodi in nočitve domačih gostov. V letu 2024 je slovenski turizem že presegel globalno in evropsko povprečje s kar 8-odstotno rastjo tujih prihodov v primerjavi z letom 2019. 

Slovenija gradi svoj turistični razvoj okoli trajnostnih principov — ohranjanja narave, podpore lokalnim skupnostim in ustvarjanja visokokakovostnih izkušenj. V letih 2024 in 2025 je turizem v Sloveniji znova dosegel visoko rast. Hkrati se krepi izvajanje in širitev Zelene sheme slovenskega turizma, nacionalnega certifikacijskega programa, ki pod krovno znamko SLOVENIA GREEN zdaj vključuje že več kot 280 nosilcev znaka in uvaja nova področja (kulinarika, digitalno spremljanje kazalnikov, možne pilotne krožne prakse).

Slovenski gozdovi so zastarani, sedanje razmerje razvojnih faz gozdov je neugodno, obnova gozdov poteka prepočasi oziroma površine v obnovo vpeljanih gozdov so premajhne, da bi lahko spremenili stanje neugodnega razmerja razvojnih faz gozda in tako zagotovili njegov trajnostni razvoj. Vloga gozdov kot ponora ogljika je s tem ogrožena.

Večina obnove slovenskih gozdov še vedno poteka po naravni poti, s katero zagotavljamo stabilnost bodočih gozdnih sestojev in se prilagajamo spreminjajočim se rastiščnim razmeram, ki so posledica podnebnih sprememb. Obnova s sadnjo sadik in setvijo semena (umetna obnova) le dopolnjuje naravno obnovo takrat, ko se pojavijo motnje pri naravni obnovi gozda, ko ni možnosti za naravno nasemenitev, ob nevarnostih razvoja erozijskih procesov na razgaljenih gozdnih površinah (npr. zaradi ujm prizadeti sestoji) ali ko želimo spremeniti obstoječo, neustrezno drevesno (vrstno) sestavo gozda.

V Sloveniji se, gledano dolgoročno, približno na pet let zgodi večji gozdni požar, zaradi česar so v teh letih sorazmerno večji tudi izpusti TGP. Največji izpusti TGP zaradi gozdnih požarov, odkar beležimo podatke, so bili leta 2022, ko je na Goriškem Krasu pogorelo več kot 3.000 ha gozdnih površin. Z višjimi temperaturami, sušami in pogostejšimi vročinskimi valovi je verjetno, da se bo tveganje za nastanek požarov povečalo, kar pomeni večjo negotovost in pogostejše emisijske vrhove.