Do leta 2024 je bilo z izvedbo ukrepov URE in rabe OVE v javnem sektorju kumulativno doseženo zmanjšanje rabe energije za 358 GWh, izpustov CO₂ pa za 87 kt. Ciljni vrednosti za leto 2020 sta bili doseženi šele v letih 2023 in 2022. Zaostanek je v veliki meri posledica premajhne intenzivnosti vlaganj v letih 2016 in 2017. Prehod iz ene v drugo finančno perspektivo se bo predvidoma poznal tudi leta 2025.

Kumulativni prihranek končne energije zaradi izvajanja ukrepov URE in rabe OVE v stanovanjskem sektorju je v obdobju 2021–2024 znašal 1.130 GWh, kumulativno zmanjšanje izpustov CO₂ pa 264 kt. V primerjavi z letom prej se je letni prihranek energije zmanjšal za 3 %, zmanjšanje izpustov CO₂ pa povečalo za dober odstotek, s čimer je bilo najvišje v opazovanem obdobju. Cilji za leto 2030 so bili določeni na podlagi projekcij za pripravo NEPN 2024 z uporabo metod za izračun prihrankov. Obe indikativni vrednosti sta bili leta 2024 doseženi.

Slovenski gozdovi so zastarani, sedanje razmerje razvojnih faz gozdov je neugodno, obnova gozdov poteka prepočasi oziroma površine v obnovo vpeljanih gozdov so premajhne, da bi lahko spremenili stanje neugodnega razmerja razvojnih faz gozda in tako zagotovili njegov trajnostni razvoj. Vloga gozdov kot ponora ogljika je s tem ogrožena.

Večina obnove slovenskih gozdov še vedno poteka po naravni poti, s katero zagotavljamo stabilnost bodočih gozdnih sestojev in se prilagajamo spreminjajočim se rastiščnim razmeram, ki so posledica podnebnih sprememb. Obnova s sadnjo sadik in setvijo semena (umetna obnova) le dopolnjuje naravno obnovo takrat, ko se pojavijo motnje pri naravni obnovi gozda, ko ni možnosti za naravno nasemenitev, ob nevarnostih razvoja erozijskih procesov na razgaljenih gozdnih površinah (npr. zaradi ujm prizadeti sestoji) ali ko želimo spremeniti obstoječo, neustrezno drevesno (vrstno) sestavo gozda.

V Sloveniji se, gledano dolgoročno, približno na pet let zgodi večji gozdni požar, zaradi česar so v teh letih sorazmerno večji tudi izpusti TGP. Največji izpusti TGP zaradi gozdnih požarov, odkar beležimo podatke, so bili leta 2022, ko je na Goriškem Krasu pogorelo več kot 3.000 ha gozdnih površin. Z višjimi temperaturami, sušami in pogostejšimi vročinskimi valovi je verjetno, da se bo tveganje za nastanek požarov povečalo, kar pomeni večjo negotovost in pogostejše emisijske vrhove.