Izpusti TGP zaradi spremembe rabe zemljišč v splošnem kažejo padajoč trend. Izpusti TGP zaradi krčitev gozdov so se v letu 2023 zmanjšali za 1,5 % glede na leto prej, pri čemer več kot polovico oz. skoraj 61 % teh izpustov nastane zaradi osnovanja kmetijskih zemljišč. Izpusti TGP zaradi sprememb rabe zemljišč v pozidana in sorodna zemljišča so se glede na leto prej zmanjšali za 2,7 %. Največji delež izpustov (slabih 75 %) je prispevalo širjenje pozidanih in sorodnih zemljišč na kmetijska zemljišča.

Slovenski gozdovi so zastarani, sedanje razmerje razvojnih faz gozdov je neugodno, obnova gozdov poteka prepočasi oziroma površine v obnovo vpeljanih gozdov so premajhne, da bi lahko spremenili stanje neugodnega razmerja razvojnih faz gozda in tako zagotovili njegov trajnostni razvoj. Vloga gozdov kot ponora ogljika je s tem ogrožena.

Zmanjšanje rabe energije v sistemu obveznosti energetske učinkovitosti je leta 2024 znašalo 671 GWh. Za več kot polovico manjši prihranki kot leto prej so predvsem posledica tega, da so zavezanci svoje obveznosti v veliki meri pokrili z neizkoriščenimi presežki prihrankov iz preteklih let. Ciljna vrednost za leto 2024 je bila vseeno presežena za 38 % – s prenosom dela presežnih prihrankov iz leta 2023 v okviru sheme za zavezance so prihranki energije znašali 1.028 GWh.

Eden od glavnih vzrokov umrljivosti zaradi bolezni dihal v Sloveniji je kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB). Najvišja umrljivost zaradi bolezni dihal je v Podravski in Pomurski regiji, najmanjša pa v Osrednjeslovenski statistični regiji (2022 – 2024). Umrljivost zaradi bolezni dihal se zmanjšuje; zmanjšala se je od 62/100.000 prebivalcev v letu 2017 na 43/100.000 prebivalcev v letu 2024. Realna vrednost umrljivosti zaradi bolezni dihal se je v letu 2021 močno znižala. To pripišemo t.i. »učinku žetve« (ang. harvesting effect) COVID 19.

Preobremenjenost s hranili je v Sloveniji še vedno glavni okoljski problem jezer in zadrževalnikov. V obdobju ocenjevanja 2014–2019 so bila od skupaj 11 vodnih teles v kategoriji jezer le 4 uvrščena v dobro ali zelo dobro trofično stanje. Najnovejši letni podatki kažejo, da izboljšanja ni, pri nekaterih jezerih pa koncentracija celotnega fosforja celo narašča. V obeh naravnih jezerih, Blejskem in Bohinjskem jezeru, so koncentracije fosforja bistveno nižje in stabilnejše kot v zadrževalnikih.