[VD10]
Hranila in biokemijska potreba po kisiku v rekah
Objave: [ 2016 2015 2014 2013 2010 2009 2007 ]

Kazalec hranil in organskega onesnaženja v rekah prikazuje bogatenje rek s hranili ter onesnaženje rek z organskimi snovmi zaradi človekovega vpliva. Za prikaz hranil sta kot relevantna izbrana nitrat in ortofosfat, kot parametra organske obremenitve pa biokemijska potreba po kisiku in amonij. Podatki so izmerjeni v vzorcih vode, odvzetih v okviru rednega spremljanja kakovosti površinskih voda.

Nitrat in ortofosfat sta glavni hranili potrebni za rast alg, mahov in vodnih rastlin v rekah in sta v neonesnaženih rekah prisotna v zelo nizkih koncentracijah, ki so odvisne predvsem od geološke sestave in tipa prsti v porečju (t.i. naravno ozadje). Vrednosti nitrata in ortofosfata v vodi, ki so večje od naravnega ozadja, so posledica človekovih dejavnosti, v glavnem kmetijstva, odvajanja komunalnih in industrijskih odplak. Presežki hranil v vodotokih vodijo v proces evtrofikacije in posledično do hipoksije, zmanjšane biodiverzitete in okrnjenega normalnega delovanja ekosistema. Visoke vsebnosti nitratov pomenijo tveganje tudi za kakovost virov pitne vode, ki pri vsebnosti nitratov nad 10 mg NO3-N/l (50 mg NO3/l) za rabo ni več ustrezna.

Biokemijska potreba po kisika (BPK) in amonij sta glavna pokazatelja organskega onesnaženja vode. Vrednosti teh parametrov so navadno povečane zaradi izpustov komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter spiranja s kmetijskih površin. BPK nam pove, koliko kisika (v mg O2/l) potrebujejo mikroorganizmi za razkroj organskih snovi v vodi. Navadno se podaja kot BPK5, ki pomeni porabo kisika v času petdnevne inkubacije vzorca. Tudi amonij v vodnem okolju predstavlja povečano potrebo po kisiku, saj se v procesu nitrifikacije oksidira do nitrita in končnega nitrata, s čimer pa prispeva tudi k procesu evtrofikacije. Nitrit je za vodne organizme strupen že v manjših količinah, prav tako kot amonijak, ki v nekaterih okoliščinah (kombinacija temperature vode, slanosti in pH-vrednosti) nastaja iz amonija. Amonij predstavlja tveganje tudi za kakovost virov pitne vode.

Slika VD10-1: Povprečne letne vsebnosti nitrata v rekah (mg N/l) (okvirna vrednost za naravno stanje je 1 mg N/l)

Vir: Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2016


Slika VD10-2: Povprečne letne vsebnosti ortofosfata v rekah (okvirna vrednost za naravno stanje je 0,010 mg P/l)

Vir: Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2016


Slika VD10-3: Povprečne letne vsebnosti amonija (mg N/l) (okvirna vrednost za naravno stanje je 0,015 mg N/l)

Vir: Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2016


Slika VD10-4: Povprečne letne vrednosti biokemijske potrebe po kisiku – BPK5 (mg O2/l)

Vir: Enotna zbirka podatkov monitoringa kakovosti voda, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2016


- upad vsebnosti hranil in vrednosti parametrov organskega onesnaženja v rekah, ki je v skladu s cilji več direktiv, in sicer:

  • s cilji vodne direktive (Direktiva 2000/60/ES) o ohranitvi in izboljšanju vodnega okolja;

  • s cilji nitratne direktive (Direktiva 91/676/EGS) o zmanjšanju in preprečevanju onesnaženja voda z nitrati iz kmetijskih virov;

  • s cilji Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode (91/271/EGS) o varstvu okolja pred škodljivimi vplivi odvajanja odpadnih voda;

  • s cilji Direktive o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (98/83/ES) in Direktive o zahtevah glede kakovosti površinske vode za odvzem pitne vode v državah članicah (75/440/EGS), ki določajo vsebnosti nitrata v pitni vodi

    ter s cilji ostalih pravnih podlag s področja varstva in rabe voda.

Vrednosti nitrata so v opazovanem obdobju le nekoliko nad naravnim ozadjem, ki za slovenske vodotoke znaša med 0,2 in 0,9 mg N/l, odvisno od ekološkega tipa vodotoka. Letne vrednosti se med seboj malo razlikujejo, dolgoročnega upada ali povečevanja pa ni opaziti. Vrednosti ortofosfata so v opazovanem obdobju precej nad naravnim ozadjem, ki za slovenske vodotoke znaša med 2 in 8 µg P/l (odvisno od ekološkega tipa vodotoka), tudi medletne vrednosti se lahko precej razlikujejo. Opaziti je moč rahlo upadanje vrednosti, ki se ga statistično ne da potrditi, je pa povprečna vrednost ortofosfata v obdobju od 2008 do 2015 za 12 µg P/l manjša kot v obdobju od 1998 do 2007.

Bogatenje voda z dušikom in fosforjem je večinoma posledica spiranja s kmetijskih površin, delno je vir tudi odvajanje komunalnih in industrijskih odplak, vendar v bistveno manjši meri. Deleži različnih kmetijskih zemljišč so se od leta 2002 rahlo povečali (kazalec KM10 Sprememba rabe zemljišč in kmetijstvo), vendar poraba mineralnih gnojil skozi opazovano obdobje upada (kazalec KM02 Poraba mineralnih gnojil), zaradi česar verjetno beležimo zmeren upad vsebnosti hranil (predvsem fosforja) v rekah.

V opazovanem obdobju se je organska obremenjenost rek precej zmanjšala, še posebej je opazen upad vrednosti BPK5 od leta 2006 naprej, ko so se izmerjene vrednosti BPK5 občasno približale vrednosti naravnega ozadja, ki je za večino slovenskih vodotokov od <1 do 1,4 mg O2/l. Prav tako je opazen upad vsebnosti amonija.

Glavni vir onesnaženja rek z organskimi snovmi so komunalne odpadne vode. Ker se stanje na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda v Sloveniji že več let izboljšuje, so opažene spremembe v parametrih organske obremenjenosti pričakovane. Kazalec VD02 Čiščenje odpadnih voda namreč kaže, da je od leta 2004 delež prebivalcev, katerih odpadne vode se čistijo na komunalnih in skupnih čistilnih napravah veliko večji, prav tako pa je znatno večji tudi delež sekundarnega (biološkega) čiščenja odpadnih voda, ki odstrani pretežni del obremenitev z organskimi snovmi in del hranil.

>

Podatki za Slovenijo:
Cilji so povzeti po : Direktive o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike 2000/60/ES (vodne direktive), Direktive o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov 91/676/EGS (nitratne direktive), Direktive o čiščenju komunalne odpadne vode (91/271/EGS), Direktive o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (98/83/ES) in Direktive o zahtevah glede kakovosti površinske vode za odvzem pitne vode v državah članicah (75/440/EGS)

Izvorna baza podatkov oz. vir: Baza podatkov državnega monitoringa kakovosti voda
Skrbnik podatkov: Agencija RS za okolje (Urad za hidrologijo in stanje okolja, Sektor za kakovost voda)
Datum zajema podatkov za kazalec: julij 2016
Metodologija in pogostnost zbiranja podatkov za kazalec: Monitoring kakovosti površinskih vodotokov izvaja Agencija Republike Slovenije za okolje v skladu z letnim programom monitoringa kakovosti površinskih voda. Programi monitoringa se pripravljajo na letni osnovi v skladu z veljavno zakonodajo, število analiz na posameznih merilnih mestih pa je v večini primerov vsaj 4 na leto. Opozoriti pa je potrebno, da v letni program monitoringa niso vključena vsa merilna mesta.

Metodologija obdelave podatkov: V obdelavah so prikazane povprečne letne vrednosti koncentracij nitrata, ortofosfata, amonija in vrednosti biokemijske potrebe po kisiku. Vsebnosti pod mejo detekcije so v izračunih nadomeščene z 0 (nič).

julij 2016
Nataša Dolinar, Agencija Republike Slovenije za okolje