[ZD15]
Vnos kovin v človeško telo s hrano
Objave: [ 2014 2013 2012 2011 ]

Kazalec prikazuje spremljanje vnosa kovin - svinca (Pb), kadmija (Cd) in živega srebra (Hg) preko živil in nivo tveganja za zdravje ljudi.

Vse od naštetih kovin najdemo v zemeljski skorji in v nizkih koncentracijah tudi v vseh živih organizmih. Pojavljajo se lahko v različnih koncentracijah in oblikah, kot anorganske spojine, kovinski kompleksi ali organske spojine. Njihov antropogeni izvor večinoma pripisujemo kmetijstvu, industriji ali prometu. Ti viri so problematični predvsem zaradi vstopanja kovin v človekovo prehranjevalno verigo preko zaužitih živil. Vir kovin v živilih je lahko tudi njihovo skladiščenje (prenos iz embalaže) in procesiranje (predelava). Pri skrbi za zdravje ljudi je pomembno upoštevati predvsem zmožnost akumulacije kovin v organizmu. V okolju je običajno prisotnih več kovin, zato je primerno pričakovati združene učinke mešanic kovin. Okoljska izpostavljenost je največja preko hrane oziroma pridelkov, ki rastejo na onesnaženih tleh.

Kovine niso nujno potrebne za delovanje človeškega organizma, ko pa so prisotne, se vključijo v celične procese in s tem porušijo njihovo normalno delovanje, kar lahko vodi v okvare v organih. Natančni mehanizmi strupenosti so za večino kovin še dokaj neznani, prav gotovo pa imajo vlogo pri zaviranju delovanja določenih encimov, poškodovanju metabolizma antioksidantov in iz tega izvirajočega oksidativnega stresa v celicah. Oksidativni stres je prisoten v živih organizmih zaradi povečane količine reaktivnih kisikovih spojin - radikalov ali molekul s kisikom, ki reagirajo s sestavinami celice in pri tem povzročijo potencialno nevarne spremembe.

Svinec (Pb) je v naravi prisoten predvsem kot posledica antropogenih in industrijskih aktivnosti, pa tudi kot posledica odlaganja odpadkov iz teh dejavnosti. Svinec se v okolju pojavlja v organski in bolj pogosto v anorganski obliki. Njegova uporaba je v Evropi že od leta 1970 omejena v barvah, gorivu, pločevinkah in vodnih ceveh. V človeka svinec vstopa preko hrane, ki je vodilni vir vnosa, preko vode, zraka, tal in prahu. Največ svinca vnašamo preko žit in žitnih proizvodov, ker jih največ zaužijemo. Absorpcija v prebavnem traktu je precej višja pri otrocih (30-50%) v primerjavi z odraslimi (5-10%). Preko krvi (rdečih krvnih telesc) se prenese do vseh mehkih tkiv v organizmu, vključno z jetri, ledvicami in kostmi. Določene sestavine v hrani lahko absorpcijo še povečajo npr. vitamin C, vitamin D, beljakovine, maščoba in laktoza (mlečni sladkor). Svinec spremlja poti kalcija v organizmu, zato so največje skladišče svinca prav kosti. Tako skladiščeni svinec se lahko sprošča ob posebnih fizioloških (npr. nosečnost) ali patoloških (npr.  osteoporoza) spremembah. Zaradi dolge razpolovne dobe v organizmu (10 - 30 let) je tveganje za zdravje ljudi povezano z dolgotrajno izpostavljenostjo nizkim odmerkom svinca. Nekatere študije na živalih so nakazale možnost povezave svinca v telesu z nastankom raka, zato ga IARC (International Agency on Research in Cancer) uvršča med verjetne dejavnike tveganja za rakave bolezni (skupina 2A).

Izpostavljenost svincu v zgodnjih fazah otrokovega razvoja je lahko vzrok za trajne nevrološke in psihološke spremembe. Dojenčki in otroci so zaradi razvoja, presnovnih posebnosti, hitrejše absorpcije in večjega vnosa hrane na enoto telesne teže še posebej ranljiva družbena skupina. Pri nosečnicah je svinec lahko vzrok za prezgodnji porod in nizko porodno težo otroka ter predporodno izpostavljenost ploda, v katerega svinec prehaja preko posteljice. Vsebnost svinca v krvi je najbolj pogost biomarker za dolgotrajni vnos svinca. Pri odraslih so številne študije ugotovile povezavo med nivojem svinca v krvi in povišanim krvnim tlakom ter kronično ledvično boleznijo.

Kadmij (Cd) se v anorganski obliki pogosto pojavlja v tleh, vodi in živih organizmih kot posledica antropogenega delovanja. Ljudje smo kadmiju izpostavljeni predvsem preko hrane, vpliv pa ima tudi življenjski slog (npr. kajenje). Absorpcija kadmija v tankem črevesu je sicer zelo nizka (3 – 7%), poveča pa se pri posameznikih s pomanjkanjem železa, kar je najbrž vzrok za ugotovljene višje vsebnosti kadmija v organizmu pri ženskah. Pri slednjih je zaradi vnosa kadmija lahko moten metabolizem kalcija, česar posledica je osteomalacija (zmanjšana mineralizacija in mehčanje kosti) ali osteoporoza (izguba gostote in krhkost kosti). Po absorpciji se kadmij veže na beljakovinske molekule metalotionine in prenese predvsem v jetra in ledvice. Ledvice so primarni tarčni organ za strupeno delovanje kadmija, od koder se izloča zelo počasi (razpolovni čas 10 – 30 let). Vnos kadmija je povezan s povečanim tveganjem za razvoj raka pljuč, materničnega vratu, mehurja in dojk. Dolgotrajna izpostavljenost kadmiju je povezana s povišanim krvnim tlakom in sladkorno boleznijo. V epidemioloških študijah je bila na področjih, ki so bolj onesnažena s kadmijem ugotovljena večja smrtnost za bolezni srca in ožilja, kar nakazuje, da ima kadmij vsaj spremljevalno, če ne vzročne vloge. Za spremljanje dolgotrajnih vplivov kadmija na zdravje ljudi in na njegovo vlogo kot dejavniku tveganja za bolezni srca in predvsem ožilja, bo potrebno več raziskav z bolj ustreznimi indikatorji.

Živo srebro (Hg) se v okolje sprošča iz naravnih in antropogenih virov in pri tem prehaja v različne kemične oblike v različnih segmentih okolja, od elementarnega živega srebra do anorganskih (Hg22+, Hg2+) in organskih oblik živega srebra, med katerimi je metilno živo srebro najbolj strupeno. Po zaužitju se metilno živo srebro v krvi veže na eritrocite in se kopiči v lasnih mešičkih in v možganih, prenese se lahko preko posteljice tudi na plod. Preden se izloči iz organizma se presnovi v anorgansko obliko in potem izloči, vendar je razpolovni čas dolg, od 70 do 80 dni. Vsebnosti celokupnega živega srebra v krvi in laseh sta najbolj pogosta biomarkerja za dolgotrajni vnos metilnega živega srebra. Izpostavljenost metilnemu živemu srebru v času razvoja je pri živalih povezana z nižjo telesno težo, vplivom na gibalni in slušni sistem. Krepijo se povezave med dolgotrajnim vnosom nizkih odmerkov metilnega živega srebra in srčno-žilnimi boleznimi pri odraslih, pri čemer kot zaščitni dejavnik delujejo dolgoverižne maščobne kisline, predvsem iz rib, ki so tudi vodilni vir metilnega živega srebra v prehrani odraslih. Strupenost anorganskih, manj pogostih oblik živega srebra, se kaže predvsem v škodljivih učinkih na ledvica.

Slika ZD15-1: Ocenjeni povprečni vnos svinca v izbranih kategorijah živil, 2010 -2013, Slovenija (v µg/kg tt/dan)

Vir: Vir: Poročila o izvajanju posameznih nalog, povezanih z uradnim nadzorom, ki ga izvajajo pristojni organi (v letu 2013 Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin) za leta 2010, 2011, 2012 in 2013 in podatki SURS, Anketa o porabi živil 2010, 2012.

*tt – telesna teža



Slika ZD15-2: Ocenjeni povprečni vnos kadmija po izbranih kategorijah živil,2010 -2013, Slovenija (v µg/kg tt/teden).

Vir: Poročila o izvajanju posameznih nalog, povezanih z uradnim nadzorom, ki ga izvajajo pristojni organi ( v letu 2013 Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin) za leta 2010, 2011, 2012 in 2013 in podatki SURS, Anketa o porabi živil 2010, 2012.

*tt – telesna teža



Slika ZD15-3: Delež dopustnega tedenskega vnosa za kadmij (TWI = 2,5 µg/kg tm/teden) za bolj podrobne kategorije živil.

Vir: Poročila o izvajanju posameznih nalog, povezanih z uradnim nadzorom, ki ga izvajajo pristojni organi ( v letu 2013 Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin) za leta 2010, 2011, 2012 in 2013 in podatki SURS, Anketa o porabi živil 2010, 2012.


Slika ZD15-4: Ocenjeni povprečni vnos živega srebra za izbrani kategoriji živil, 2011 -2013, Slovenija (v µg/kg tm/teden) in delež dopustnega tedenskega vnosa za Hg (TWI 1,3 µg/kg tm/teden).

Vir: Poročila o izvajanju posameznih nalog, povezanih z uradnim nadzorom, ki ga izvajajo pristojni organi ( v letu 2013 Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin) za leta 2010, 2011, 2012 in 2013 in podatki SURS, Anketa o porabi živil 2010, 2012.


Slika ZD15-5: Povprečni vnos kovin pri odraslih v različnih evropskih državah v letu 2004

Vir: WHO, Europe, Exposure of children to chemical hazards in food, Fact Sheet No.4.4, May 2007


  • zmanjšati vplive s težkimi kovinami onesnaženega zraka, vode in tal na prehranjevalno verigo,
  • preprečevanje negativnih učinkov na zdravje ljudi, ki jih povezujemo z vsebnostjo kovin v živilih;
  • zagotoviti redno spremljanje vsebnosti kadmija, svinca in živega srebra v nekaterih živilih, v skladu z določili Uredbe Komisije (ES) št. 1881/2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih, ter občasno ciljno spremljanje vsebnosti arzena in mangana
  • odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo
  • varovati in obnoviti kopenske ekosisteme ter spodbujati njihovo trajnostno rabo, preprečiti degradacijo zemljišč ter izgubo biotske raznovrstnosti
  • poskrbeti za zdravo življenje
  • zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe
  • spodbujati trajnostno industrializacijo ter pospešiti inovacije

Ocena vnosa kovin svinca, kadmija in živega srebra upošteva podatke o vsebnosti v obdobju 2010 - 2013.

Za kovine so določene naslednje toksikološke referenčne vrednosti:  PTD/WI vrednosti (provisional tolerable daily/weekly intake = začasen dopusten dnevni/tedenski vnos) ali model statistično najnižjega odmerka, ki že povzroči spremembe pri kritičnih učinkih na zdravje ljudi (BML - Benchmark level) z vrednostmi, ki se izražajo na kg telesne teže:

-Svinec: 0,50 µg/kg tt/dan (BMDL01 razvojna nevrotoksičnost), 1,50 µg/kg tt/dan (BMDL01 učinki na sistolični krvni tlak), 0,63 µg/kg tt/dan (BMDL10 prevalenca kronične ledvične bolezni)(EFSA, 2010);
- Kadmij: 2,5 µg/kg tt/teden (EFSA, 2009);
- Metilno živo srebro: 1,3 µg/kg tt/teden (EFSA, 2012), živo srebro v anorganski obliki 4 µg/kg tt/teden;

Ocenjeni povprečni prehranski vnos svinca pri splošni populaciji v Evropi je med 0,36 in 1,24 µg/kg tt/dan. V Sloveniji smo ga za izbrane kategorije,  ki največ prispevajo k izpostavljenosti svincu, ocenili v intervalu od 0,08 do 0,10 µg Pb/kg tt/dan. Ocenjeni vnos je verjetno podcenjen zaradi pomanjkanja dejanskih podatkov o zaužitih količinah posameznih živil, vendar ocenjujemo, da ne presega referenčnih prehranskih vnosov za odraslo populacijo. Trendov ni možno ocenjevati. Prehranski vnos svinca bi bil v skrajnosti lahko presežen pri tistih otrocih, ki bili dalj časa izpostavljeni s svincem bolj onesnaženi hrani. V prihodnosti bo več pozornosti treba nameniti identifikaciji tistih kategorij živil, ki k vnosu svinca pri otrocih prispevajo največ ter vzpostavitvi ustreznih ukrepov za zaščito te najobčutljivejše populacijske skupine.

Glavni vnos kadmija v organizem poteka preko hrane in pitne vode. Najvišje vsebnosti kadmija so ugotovljene v morskih algah, ribah, morskih sadežih (školjkah, rakih, mehkužcih) in gobah, ki težke kovine naravno akumulirajo. Najvišji delež k skupnemu ocenjenemu prehranskemu vnosu kadmija prispevajo živila, ki jih uživamo pogosto in v velikih količinah. To so v Sloveniji krompir ter žita in izdelki iz žit, kar je skladno z ugotovitvami Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) za evropsko populacijo. Ocenjeni povprečni tedenski prehranski vnos pri splošni populaciji v Evropi je 2,04 µg/kg tt/teden. Z obdelavo podatkov uradnega nadzora in porabi živil smo ga v Sloveniji ocenili v intervalu od 1,54 do 1,80 µg/kg tm/teden, pri čemer referenčni dopustni tedenski vnos ni presežen. Kadmiju so lahko bolj izpostavljene populacijske skupine s specifičnimi prehranjevalnimi navadami npr. vegetarijanci in tisti, ki pogosto in v večjih količinah uživajo samoniklie gobe (Cadmium, Codex (WHO), 1998, 2000, 2003). Trendov pri vnosu ni možno ocenjevati.

Evropska agencija za varnost hrane poroča, da splošna evropska populacija z ocenjenim prehranskim vnosom ne presega dopustnega tedenskega vnosa za metilno obliko živega srebra. K prehranskemu vnosu v splošnem največ prispevajo ribe, kjer zaradi akumulacije v prehranjevalni verigi najdemo višje vsebnosti živega srebra v večjih predatorskih ribah, kot sta na primer mečarica ali tuna. Prebivalci Slovenije smo nizki porabniki rib, zato je delež vnosa živega srebra preko te kategorije živil nizek - 0,14 µg/kg tm/teden.

Modeliranje ugotovljenih vsebnosti kovin v živilih v ocenjene vnose kovin z zaužitjem hrane je kompleksen postopek, pri katerem predpostavljamo učinke več faktorjev, od priprave živila do načinov prehranjevanja različnih populacijskih skupin (odraslih, šolskih in odraščajočih otrok ter dojenčkov). Pri ocenah prehranskega vnosa onesnaževal s hrano je potrebno upoštevati, da predstavljajo živila blago, ki se najhitreje giblje znotraj posamezne države ali v okviru mednarodne trgovine. Zato je zelo majhna verjetnost, da bi bili potrošniki, oziroma spremljana populacija, dalj časa izpostavljeni morebitno prisotnim višjim količinam onesnaževal v živilih.

Oskrba z varno in prehransko ustrezno hrano, ki ne ogroža zdravja ljudi in potrošnikov, je temeljno vodilo nacionalne prehranske politike – kot usklajenega načrtovanja resornih ministrstev in strokovnih institucij - ter posredno enega najpomembnejših dejavnikov varovanja zdravja kot javnega interesa. Zato tudi vse aktivnosti oziroma ukrepe, namenjene preprečevanju negativnih učinkov, ki jih povezujemo z vsebnostjo kovin v živilih, razumemo kot del nacionalnega sistema varnosti živil/hrane (Kemikalije v okolju, 2007).

Podatki za Slovenijo

Cilji so povzeti po: Children’s Environment and Health Action Plan for Europe (CEHAPE), WHO European action plan for food and nutrition policy 2007-2012, Uredba Komisije (ES) št. 1881/2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilihTransforming our world: the 2030 Agenda for Sustainable Development
Izvorna baza podatkov oz. vir:
Poročila o izvajanju posameznih nalog, povezanih z uradnim nadzorom, ki ga izvajajo pristojni organi ( v letu 2013 Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin) za leta 2010, 2011, 2012 in 2013. http://www.uvhvvr.gov.si/
Podatki o zaužitih količinah živil: SURS, Anketa o porabi v gospodinjstvih, 2010 Statistični letopis.
Skrbnik podatkov: Statistični urad RS in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
Datum zajema podatkov za kazalec: november 2014
Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov za kazalec: Podatki so predstavljeni za obdobje 2010 - 2013. Podatki o vsebnosti kovin v živilih se zbirajo letno na podlagi načrtov vzorčenja v okviru uradnega nadzora in so na voljo v surovi obliki najkasneje do junija v prihodnjem letu. Podatki o porabi (zaužitih količinah) živil so bili do letošnjega leta na voljo za referenčno leto in so predstavljali triletne podatke npr. 2009, 2010, 2011 za referenčno leto 2010. Od letos dalje bodo osveženi podatki na voljo letno do sredine prihodnjega leta, vendar ne za vsako leto.
Uredba Komisije (ES) št. 1881/2006 določa mejne vrednosti za svinec, kadmij in živo srebro v tistih kategorijah živil, katerih uživanje lahko največ prispeva k celotni izpostavljenosti kovinam. Spremljanje skladnosti z določenimi mejnimi vrednostmi poteka preko uradnega nadzora. Uredba Komisije (ES) 333/2007 za potrebe uradnega nadzora določa metode vzorčenja in analitske metode. Za spremljanje ostankov kovin v proizvodih živalskega izvora velja Pravilnik o ukrepih monitoringa določenih snovi in njihovih ostankov v živih živalih in živalskih proizvodih (Ur.l. RS št. 15/2004 s popravki), ki ima podlago v Direktivi Sveta (ES) 96/23/EC.
Podatkov, ki bi se namensko zbirali za potrebe ocenjevanja vnosa kovin ali drugih onesnaževal v človeško telo s hrano, v Sloveniji nimamo. Zato izpostavljenost oziroma vnos kovin preko hrane, ki je v grobem kombinacija podatkov o porabi posameznih živil (v g/dan/osebo) s podatki o dejanski vsebnosti kovin v živilu (v mg/kg živila), lahko le ocenimo. V te namene uporabljamo rezultate uradnega nadzora in monitoringa živil, ki ga izvaja organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vzorci živil, ki so odvzeti v okviru uradnega nadzora in monitoringa, so izbrani glede na zahteve Uredbe Komisije (ES) št. 1881/2006 s spremembami o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih. Povprečna poraba živil pomeni kupljena količina posameznih živil pri prebivalcih Slovenije. Podatki o zaužitih količinah živil v Sloveniji trenutno še niso zbrani na način, ki bi omogočal bolj natančne ocene vnosa. Zato za potrebe ocen izpostavljenosti smiselno uporabljamo podatke iz rednih zbirk (SURS, Anketa o porabi v gospodinjstvih) ali podatke raziskav (IVZ RS, Prehrambene navade odraslih prebivalcev Slovenije z vidika zdravja, 2009).
Metodologija obdelave podatkov: Kazalec prikazuje oceno prehranskega vnosa kovin za splošno populacijo prebivalcev Slovenije za obdobje od 2010 do 2013, ki jo primerjamo z mednarodno sprejetimi referenčnimi prehranskimi vnosi, ki predstavljajo varne vnose za zdravje ljudi.
Vsebnost živega srebra je določena kot celokupno živo srebro, pri čemer v oceni predpostavljamo, da je ves v metilni obliki živega srebra. Pri oceni vnosa uporabljamo podatke o porabi živil pri prebivalcih Slovenije iz zbirke SURS, APG 2010 in APG 2012 za obravnavane kategorije živil. Vnos ocenjujemo za splošno populacijo s povprečno telesno maso 60kg. Rezultati vsebnosti kovin, ki so bili podani pod mejo določljivosti (< LOQ) so upoštevani z vrednostjo ½ LOQ, kar vnose nekoliko precenjuje. Obravnavane so le tiste kategorije živil, ki so predmet uradnega nadzora (glej Poročila o izvajanju posameznih nalog, povezanih z uradnim nadzorom). Za presojo velikosti učinkov, ki jih ima lahko prehranska izpostavljenost kovinam pri različnih populacijskih skupinah, se uporablja primerjava z dopustnimi dnevnimi/tedenskimi vnosi (TD/WI) ali z vrednostmi iz modelov statistično najnižjega odmerka, ki že povzroči spremembe pri kritičnih učinkih na zdravje ljudi (BML- benchmark level).
Informacije o kakovosti:
- Prednosti in slabosti kazalca:
Prednost: Podatki se vsakoletno zbirajo na podlagi zakonodajne podlage, Uredbe 1881/2006 in so predmet Poročanja Evropski komisiji.
Slabost:
Z obravnavanim kazalcem lahko samo do neke mere spremljamo vnos kovin pri ljudeh s hrano, saj v večini razpolagamo le s podatki vsebnosti kovin v vzorcih uradnega nadzora, ki ne zajame vseh kategorij živil in je zaradi relativno nizkega števila vzorcev pogosto omejen glede statistične moči podatka, ki ga predstavljamo. Za primerjave s kazalci zdravstvenega stanja ljudi bi dolgotrajen vnos kovin morali spremljati z ustreznimi ekotoksikološkimi raziskavami in biomonitoringom.
- Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost : Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Podatki so zanesljivi.
Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Scenariji in projekcije niso na voljo.
- Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
Relevantnost: 1
Točnost: 2 (podatkovne vrzeli v podatkovnem nizu)
Časovna primerljivost: 2 (nepopoln podatkovni niz)
Prostorska primerljivost: 2 (nezadovoljiva prostorska pokritost)

Podatki za druge države
Izvorna baza podatkov oz. vir: Projekt ENHIS (The European Environment and Health Information System) - Exposure of children to chemical hazards in food.
Skrbnik podatkov: Evropska komisija ter Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization - WHO).
Datum zajema podatkov za kazalec: 15. november 2014
Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov za kazalec: Podatki so predstavljeni za leto 2004.
Uporabljeni so bili podatki iz poročil o varni hrani, ki jih izdaja Evropska komisija (Reports on tasks for scientific cooperation), na osnovi projekta SCOOP, ter podatki iz podatkovne baze GEMS/Food, ki je bila razvita pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije. Projekt SCOOP o oceni izpostavljenosti hrane arzenu, kadmiju, svincu in živemu srebru za prebivalstvo držav članic EU se je pričel izvajati leta 2002, predstavljeni so podatki za leto 2004. Baza podatkov GEMS/Food vsebuje podatke o vnosu onesnaževal v hrano za obdobje 1971-2005 za nekatere države članice Evropske unije – podatki o vnosu kovin v hrano so na voljo od leta 1994 naprej, osvežujejo se letno. Slovenija v omenjene študije ni bila vključena.
Metodologija obdelave podatkov: Izpostavljenost se je ocenjevala glede na povprečni vnos posameznih kovin v hrano – pri arzenu in svincu se je upošteval povprečni dnevni vnos (µg/dan), pri kadmiju in živem srebru pa povprečni tedenski vnos (µg/teden).
Informacije o kakovosti:
- Prednosti in slabosti kazalca:
Slabosti: Podatki so na voljo le za odrasle osebe. Države za izračun podatkov uporabljajo različne metodologije, zato se lahko ti med seboj precej razlikujejo in zato niso neposredno primerljivi. Podatki so med seboj primerljivi le za posamezna leta, ne moremo pa opazovati trenda v času.
- Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost :
Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Manj zanesljivi podatki, metodologije za izračun različne.
Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Scenariji in projekcije niso na voljo.
- Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
Relevantnost: 1
Točnost: 3 (uporaba različnih metodologij)
Časovna primerljivost: 2 (ne moremo opazovati trenda v času)
Prostorska primerljivost: 2 (v raziskavo vključenih le nekatere države)

Drugi viri in literatura

  • Assessment of the dietary exposure to arsenic, cadmium, lead and mercury of the population of the EU member states. Bruselj, Evropska komisija, Generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov, 2004 (SCOOP task 3.2.11).
  • EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain (CONTAM); Scientific Opinion on Lead in Food. EFSA Journal 2010; 8(4):1570.
  • European Food Safety Authority; Cadmium dietary exposure in the European population. EFSA Journal 2012;10(1):2551.
  • EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain (CONTAM); Scientific Opinion on the risk for public health related to the presence of mercury and methylmercury in food. EFSA Journal 2012;10(12):2985.
  • EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain (CONTAM); Scientific Opinion on Arsenic in Food. EFSA Journal 2009; 7(10):1351.
  • Cadmium, Codex (WHO), 1998, 2000, 2003.
  • ENHIS, 2010. Exposure of children to chemical hazards in food.
  • Kemikalije v okolju, 2007. Statistični urad RS.
  • Lead, Lead, Codex (WHO), 1999.
28. november 2014
Urška Blaznik univ.dipl.kem., spec.san.kem., Ajda Švab univ.dipl.ing.živil.tehnol., Mojca Fuart Gatnik univ.dipl.biol., Nacionalni inštitut za javno zdravje